Nova svetovna vojna – vojna za svobodo govora

11
634

Sovražnega govora se ne premaga z levičarskimi receptiPo vsem svetu poteka danes prava vojna za svobodo. Svoboda, ki se izraža v zavesti, da lahko misliš, poveš po resnici in po svoje ter se družiš s komer hočeš. Fronte te vojne so zabrisane, vojaki ne nosijo uniform. Naboji so besede, bojišča so medijski prostor in sodišča. Nasproti množici posameznikov za svobodo se dviga Goljat organiziranega levičarstva, ki pod zastavo »politične korektnosti« in »sovražnega govora« sistematično vsiljuje svojo prazno ideologijo in zgrešen pogled na človeka in svet.

Včasih so levičarji izvajali svojo revolucijo na brutalno nasilen način. Tekla je kri v potokih. Sto milijonov komunističnih žrtev je pozabljenih. Kar so nekoč delali na moriščih, danes delajo na sodiščih. Vedno pa so uporabljali cenzuro, da so utišali nasprotnike.

Cenzura je poseg oblasti z namenom, da se nekoga utiša

Danes te ne ubijejo več, razen v skrajnih primerih in selektivno. Danes te tožilec obtoži, primeren sodnik, t.j. pristaš njihove ideologije, pa po zakonih, kakor si jih pač oni razlagajo, obsodi. Zdaj ni več množičnih grobov, zdaj so posamezni »umori« v sodnih dvoranah. Na poseben način pa sodelujejo v tej vojni mediji, posebno prevladujoči mediji, ki krojijo miselnost ljudi in nove komunikacijske stvarnosti: google, facebook, instagram ipd.

Nevidni ljudje za ekrani, včasih celo samo matematične formule, algoritmi, avtomatično prečešejo vse, kar se napiše in objavi na spletu in bojkotirajo ali preprosto izbrišejo, kar jim ni všeč. Izgovor: sovražni govor. A kaj ko ne smeš objaviti niti resnice in če je resnica »sovražni govor«, potem ostane samo to, da je laž »prijazen govor«. Tako postane parola »proč s sovražnim govorom« v resnici »cenzurirajmo vse, kar mi ne paše«. In tako se dejansko dela. In dejansko so cenzorji levičarji, zagovorniki teorije spola, LGBT agende in kar je še drugih takih deviacij. Vse pregledajo in kar jim ni všeč, odstranijo. Pri nas so to vlogo prevzele kar paradržavne, vendar v celoti levičarske ustanove, kakor je to zloglasna FDV ali Mirovni inštitut in še vrsta ad hoc ustanovljene instance (obskurni internetni portali), ki živijo od davkoplačevalskega denarja.

Vojna za svobodo govora je svetovna

In tu smo pri še eni točki te vojne. Denar. Sveta vladar! Levičarji (zagovorniki zablod našega časa, kakor so teorija spola, agenda LGTB, socializem ipd.) so povsod spretno dosegli, da jim vsaka država, tudi EU ali OZN namenja ogromno denarja. Ne le milijone, milijarde. Povsod hočejo voditi paradržavne ustanove z dobrimi državnimi plačami in sredstvi, ki jih nihče ne nadzira in predvsem. Ni jim potrebno ničesar pokazati, le prave barve morajo biti, da se odeti v »ugledno funkcijo« postavijo na mesto moralnih razsodnikov besed in dejanj svojih sovražnikov. Pa naj gre za varuha človekovih pravic, urad za enake možnosti, protikorupcijsko komisijo idr. Vedno in povsod morajo tam sedeti le levičarji. Sicer se jim svet poruši in njihovi mediji dan za dnem polnijo strani, eter in ekrane z pravim medijskim linčem ne-njihovega nositelja teh funkcij. Ne le v Sloveniji, povsod po svetu se to dogaja.

Vojna za svobodo govora je svetovna. Morda se zdi, da v Sloveniji malce bolj temeljito zmagujejo zagovorniki cenzure, enoumja in totalitarizma, ki prihajajo iz 70 letne tradicije miselnosti »država je naša blagajna, z njo delamo, kar hočemo« in »pravosodje je tako ali tako naše«. Ampak vojna ni končna, kajti nemogoče je doseči tisto, kar levičarji hočejo: da bi vsi mislili narobe. Kakor za zadnjega partijskega sekretarja Slovenija ni intimna izbira (čeprav ji je bil predsednik!, za levičarja demokracija in svoboda drugače mislečih niso intimna opcija). Svoboda govora pa je smiselna le, če obstaja resnica.

Verniki in naša Cerkev levičarjem še posebej trn v peti

Resnica ima namreč to lastnost, da zase vedno znova navduši tega ali onega in da se nekdo dvigne nad povprečnost in jim vse zapaca s svojim spreobrnjenjem. Na tej točki smo verniki in naša Cerkev levičarjem poseben trn v peti, ker v Cerkvi resnica žari na poseben način. Resnica je meso postala in prebivala med nami, ime ji je Jezus Kristus. Cerkev sovražijo, ker ne glede na naše grehe in napake, ostaja nauk, razodeta Beseda o Bogu, o človeku, o odrešenju, o grehu in o lepem življenju tu med nami. In vedno se najde kdo, ki hodi za njo.

Kdor pa hodi za Kristusom je svoboden postave. Ga lahko zatiraš, preganjaš, pobiješ, premagati ga ne moreš. In podobno je s Cerkvijo kjer se vedno znova pokaže, da je Cerkev Kristusovo skrivnostno telo, torej Kristus tukaj in zdaj. Ne oni poveličan, ampak tisti na križevem potu in v smrtnih mukah na križu. Na nek način nenehoma umiramo, da vedno vstajamo od mrtvih. In vsega tega, kar je skrivnost vere, levičar ne razume in satan ne razume. Cerkev bo ostala, ker je Jezus tako rekel. To je tudi logično, saj je rekel »jaz sem z vami do konca sveta« in ta jaz, je Cerkev. Dokler pa jo vidimo samo v njenih človeških, socioloških dimenzijah, do tedaj uhaja razumevanju.

Boj za svobodo je trd, krvav, neizprosen in zagovorniki svobode govora smo še preveč nepovezani, preveč sami. Nasproti dobro organizirani in v zemeljske stvari zakopani manjšini se zdi, da smo nemočni. Levičar je s svojimi zablodami vedno in povsod manjšina, ki bi ne imela nobenega vpliva, če ne bi imela dostopov do mikrofonov, se napajala s tujim denarjem in posiljevala miselnosti in navade ljudi z indoktrinacijo v šolstvu in kulturi.

Sovražnega govora se ne premaga z levičarskimi recepti

Levičar je tisti, ki se izogiba debati, ker ve, da nima vsebine, ker ve, da ga resničnost premaga. Zato se zapirajo v svoj mehurček, v katerem je vse v redu in dobro, saj jim je marsikdaj prihranjen boj za kruh, za izobrazbo in za napredovanje. Ali ste že kdaj slišali, da so levičarji povabili k svojim omizjem drugače misleče na uravnotežen in pošten način? Ne. Saj ne morete, ker se to ne zgodi. In če se to slučajno zgodi, koliko negodovanja in nasprotovanja, koliko prave gnojnice se zlije ali na organizatorja ali pa na udeležence takega omizja!

Sovražnega govora se ne premaga z levičarskim receptom: cenzuro, zatiranjem utišanjem in ustrahovanjem ali sodnim preganjanjem. Čisto jasno je da se to spreminja v lov na čarovnice po predstavah tistih, ki imajo moč in vero v svojo lažno predstavo. Sovražni govor se lahko premaga z debato, argumentom, z dialogom in s prepirom o stvari/ideji in ne o ljudeh, s prepričevanjem, ki so orodja resnicoljubnih in spoštljivih ljudi. Vedno pa tako, da ohranimo in obranimo največjo pridobitev – svobodo. Da smemo povedati, kar mislimo, in nam tega nihče ne prepreči, četudi se motimo ali celo sovražimo.

V boj za svobodo govora smo, če hočemo ali ne, potegnjeni vsi. Nočemo cenzure, nočemo paradigme »sovražnega govora«. Hočemo svobodo, pa naj stane, kar hoče!

11 KOMENTARJI

  1. Kar se mene tiče, težko verjamem, kaj je postala revija Reporter. Koliko gnojnice vsak dan zliva na SDS in Janšo, da jim še stara Udba v Delu ne bi segla do gležnjev. Ti tolovaji npr. Janši ne dovolijo niti enega tvita resnice.

    Zato pa smo kjer smo. Zato pa zmaguje levost. Kar pa se Reporterja tiče, me čudi nespamet teh urednikov, ki so menda celo verni ljudje, da se niso nič naučili od Kresalove, Golobiča, Zagožna, Zlobca, Viranta in vseh tistih hitro propadlih politikov, ki so propadli, ker so nekaj časa vsakodnevno širili demoničen sovražen govor proti enemu Janezu. Na koncu koncev Bog vidi vse in nagrajuje, kogar ima za nagraditi, ter vrže, kogar ima za odvreči. Moj blagoslov za to revijo, če jo slučajno od daleč vidim, je: barabe! Morda celo krščene barabe?

    Pa nisem nek Janšev volivec. Gre se za poštenost.

    • Reporterjevim piscem se je od kislih kumaric totalno skisalo.

      Zadnje leto s svojimi antijanšističnimi objavami lahko tekmujejo samo še z Mladino.

      Po navijaštvu za (protipeterletov) Ljudmilin in Toninov krožek krščanskih demokratov bi lahko celo sklepali, da so nekateri med Reporterjevimi novinarji res kristjani. Če bi to držalo, se pa očitno sploh ne zavedajo, da pljuvajo v lastno skledo, npr. z objavo članka z naslovom ‘Vroča izpoved zaljubljene v župnika’ – o tisti stari norici iz Murske Sobote, ki letošnje poletje intenzivno vlaga kisle kumarice za slovenske medije.
      Pravi kristjani takih neumnosti nikoli ne bi objavili.

    • Najslabše gre seveda Reporterju. Propadel bo v teh letih. Ded je govoril, kdaj so Italijani na soški fronti s topovi tolkli po nekaj dni zapored: ko so bili že čisto na koncu. Potem je sledil umik in beg. Tako je tudi s Reporterjem, ki ga je popolnoma zapustila pamet: pameten desni volivec jih ne bere več, levičarji pa tudi ne, ker oni itak mislijo enako kot Reporter. Pa so uredniki iz krščanskega okolja, a tolikšna zloba kaže, da jim je prišlo do moralnega zloma.

      • Res je, Reporter je zadnje čase močno močno zdrsnil! Z novim lastnikom? Potem pa, urednik Šurla (najprej ti), veš kaj ti je storiti, če hočeš ohraniti vsaj malo dostojanstva. Začelo se je s tipičnim vsegliharstvom; enkrat udari po levem, drugič po desnem, da bo navidez nevtralno (tako kar naprej Sučička, nato pa še Turk – pusti politiko, francoska književnost ti dosti bolj leži!). Pa mi je škoda (takšnega) Reporterja. Ima dosti tudi dobrih stvari. Zelo cenim Puca, tudi Glücka – no, zadnje čase se je malo spridil z bedastimi napadi na SDS zaradi njegovega neonacizma (ojej!). Tudi Žužek je kar realen in dokaj analitičen. Kršinar pa kakor kdaj – ne more skriti svojega antijanšizma. O Mišetovi in Karneževi (malo preveč jo vleče v senzacionalizem) nič slabega. Tudi zunanji sodelavci so dobri. Zlasti poleti pa se Reporter preveč oklepa osrednih tem, ki nikogar ne zanimajo (no, malokoga): jahte in bajte naših levičarskih tovarišijskih kapitalistov (saj vsi vemo, da so nakradene!) ali pa zgodbe o neuslišani ljubezni do župnika pred pol stoletja.
        No, saj obstaja rešitev; če bo šlo tako naprej, ga bom odpovedal.

  2. Seveda, gre za vzvode moči. Gejevski lobi, kot predlagam skupno ime za komuno-anarhiste na oblasti, že skozi vso zgodovino kontrolira večino vzvodov moči. Koga mislite, da je napadel Jezus, ko je napadel farizeje in velike duhovne? Kdo ga je križal? On je točno vedel, da bo križan, ker je vedel, da oni vedo, kaj hoče. Mogoče sem vizionar, toda to, kar briljantno piše Poznič, sem na svoj neroden način govoril še čisto mlad pred 40 leti. V diskusijah sem doživljal malone svetopisemska zasramovanja. Toda, zadoščenje mi je to, da so ljudje, ki na luciden način prihajajo do resnice.

    Želel pa bi si še globljega uvida, to je razlikovanja moškega in ženskega pogleda na življenje, ki se razlikuje po tem, da moški svet čutimo bolj etično, ženske pa estetsko. V normalnih okoliščinah je to idealna sinteza, ki je tako rekoč popolni odraz božjih namenov na Zemlji. Hudič se je v življenje vključil preko gejev, ki so magično lepi, kar je začetek pravega kaosa v ženskem razumevanju moškega. Zaradi tega vsiljenega ideala, ki ga ženske nehote primerjajo z nepopolnimi normanimi moškimi, nastajajo v komunikaciji usodni in tragični nesporazumi. V senci tega zgodovinskega spora med žensko in moškim, predstavniki gejevskega (LGTB) lobija zasedajo vzvode moči. Zasedajo jih s šarmom, nihče se temu ne more upreti, saj jih podpira večina (seveda odločajo ženski glasovi). Ko zasedejo “stolčke”, pa se začne njihova resnična vloga, ki je absolutno proti-božja in proti-življenjska. Dokaze proti njim je težko najti, saj je njihova govorica in njihove slike napolnjena s sublimnostjo. Zato je dokaze najlažje najti na drugi strani: Če nisi njihov izbranec, te zasujejo s fake-newsom. Moderni primeri so Trumo, Orban, Salvini, Janša … in množica na ‘nižjih’ ravneh. Danes nimamo več kaj biti naivni. Pogovarjati so moramo o vseh dimenzijah. Ne se takoj posmehovati ‘žrtvi teorije zarote’. Kot sijajno ugotavlja Poznič: Razdrobljeni samo. Dodajam: sistematično nas drobijo. Z lepimi nasmehi in obljubami pravičnosti. Oboje je lažno. Maska, pod katero se skriva Smrt.

    • Dodal bi še to. Resnično nimam nič proti homoseksualcem. Pri gejevskem lobiju pa gre v bistvu za princip združenja oziroma, še bolje, kluba, ki mu preprosto ne pripadajo nadpravice v primerjavi z ostalimi. Sebe dojemam kot moškega. Tako moški kot ženska smo celo življenje zaznamovani z iskanjem svojega spola, ki ti je določen kot božji pečat. Moški se prevečkrat izgubimo v otročjosti, ženske pa v zanikrnosti. Tako je tudi s homoseksualci. Nimajo nič več težav kot mi. Njihova naloga je iskanje lastnega spola. V tem iskanju je sreča, pravi božji dar.

Prijava

Za komentiranje se prijavite