Kraljestvo za sredino

Nova Slovenija, če se bo dejansko zasidrala v sredini, kot je zdaj tudi uradno njen cilj, bo naredila političnemu prostoru eno največjih uslug sploh

Najprej moram povedati, da bo Nova Slovenija, če se bo dejansko zasidrala v sredini, kot je zdaj, po kongresu, tudi uradno njen cilj, naredila slovenskemu političnemu prostoru eno največjih uslug sploh. Zato bi ji na tej točki morali zaželeti vso srečo.

Dve prednosti preboja v sredino

To bi namreč pomenilo, da bi se tehtnica med kljub navidezni pestrosti monolitnim postkomunističnim blokom, ki je na oblasti večino časa po letu 1990, in vsebinsko opozicijo nujno prevesila v prid slednje. V idealnem primeru bi se opozicija potem približala svojim najboljšim dosežkom iz let 1990, 1996 ali 2004.

Druga prednost naskakovanja sredine, če je iskreno, bi bila, da bi Nova Slovenija opustila že dolgo nesmiselni lov na SDS, saj bodo v tem primeru njeni poglavitni konkurenti Šarčevi, Cerarjevi in stranka Bratuškove (zadnji dve sicer najbrž že klinično mrtvi). V drugi polovici vodenja stranke Ljudmile Novak je bila, kot sem že večkrat pisal, Nova Slovenija namreč osredinjena skoraj izključno na “večjega brata” na desni. Protijanšizem je v teh letih postal pomembna identifikacijska točka večine vodstva, precejšnjega dela članstva in kar nekaj volivcev. Seveda se je napajal iz veliko starejših korenin iz devetdesetih let, stopnjevalo pa ga je pogosto nemodro, nestrateško in predvsem do skrajnosti nevelikodušno odzivanje večje stranke (s posledično večjo odgovornostjo) na vsak še tako nebogljen poskus manjše, da bi se nekoliko bolj profilirala.

Toda občutek imam, da je vsaj Matej Tonin po predsedniških volitvah leta 2017 dojel, da je lov na Janšo nezdružljiv z lezenjem v sredino. Vsak korak v to smer je namreč odbil nove jedrne volivce SDS. Zato upam, da je njegov zasuk dosleden. Da retorika o sredini ne bo še naprej združena predvsem s spraševanjem, kdaj bomo tam, kjer je SDS. Ker je odgovor na omenjeno vprašanje lahko v tem trenutku – žal – samo “nikoli”.  Janšo bi se trenutno dalo prehiteti zgolj po desni, te poti pa Nova Slovenija ni hotela ubirati in bi bilo zdaj, po več kot pol desetletja teka v drugo smer,  zanjo tudi že prepozno.

Dvomi

Seveda se takoj oglasita dva dvoma. Prvi je, ali je lov na LMŠ in ostale satelite vladajočega bloka, ki jih po slovensko imenujemo “sredinske”, res lahko obetaven. Se lahko medijski bonbončki, javno trepljanje po rami in visoka mesta strankinih funkcionarjev na raznih lestvicah priljubljenosti dejansko prelijejo v večji dotok glasov iz prostora levo od sedanje klientele SDS in NSI? Do danes ni kazalo tako. Poleg tega je “izum” Marjana Šarca zadostil tudi potrebam vladajočega bloka, ki bi se utegnile pojaviti, če bi v Sloveniji in Evropi prišlo do nekakšne konservativne revolucije zaradi vse večjega izrinjanja identitetnih vprašanj iz javnosti in večanja prepada med vrhovi družbe in vsemi ostalimi, kar zadeva pogled na osnovne življenjske težave.

Tu Slovenija sicer že sedaj odstopa od zahodnoevropskega konteksta. A dogajanje v njem nikakor ne bo nepomembno. Zato se moj drugi pomislek nanaša na glasno sklicevanje Nove Slovenije na nemško krščansko demokracijo. Sicer ni nobenega dvoma, da bo med nekaterimi vsebinski opoziciji naklonjenimi intelektualci, med katerimi je bil doslej »sredinski kurz« krščanskih demokratov še najuspešnejši, pa celo med širšimi plastmi ljudstva omemba magične kratice CDU, ki pri nekaterih Slovencih še vedno visoko kotira, lahko padla na plodna tla. Vendar vseeno ne gre pozabiti, da je s svojo »ultrasredinskostjo«, za nameček še ujeto v zvezno in deželne koalicije z nesorodnimi strankami, največja nemška stranka bolj del trenutnega evropskega problema kot rešitve zanj. In če ima že slednja kot močnejši partner takšne težave z ohranjanjem svoje istovetnosti, kaj bi bilo šele s »sredinsko« Novo Slovenijo, ujeto v sendvič z močnejšimi skupinami drugačnega predznaka.

Vendarle prva pot?

Kot že omenjeno, si je potrebno na vso moč želeti, da bi se slovenski krščanski demokrati dejansko zajedli v bazen tako imenovanega »sredinskega« dela vladajočega bloka. A ker je v to težko verjeti, je paradoks, da utegne pot do njihovega uspeha vseeno prej pripeljati preko sedanjih volivcev SDS. Omenjeno zveni trenutno povsem utopično. In tudi je. Omenjena pot bi se odprla le, če bi zadosten del privržencev največje slovenske stranke presodil, da SDS nima možnosti za preboj v vlado, denimo v primeru, da niti po naslednjih volitvah Janševi ne bi mogli unovčiti dobrega, celo zelo dobrega volilnega rezultata, kot se je zgodilo poleti 2018. Potem bi ob oceni, da ima Nova Slovenija večje možnosti za tak uspeh, slednja utegnila dobiti večje število nekakšnih »posojenih« glasov.

Na podoben način je Viktor Orban še kot liberalec dobil glavnino konservativnih glasov leta 1998. Če bi se kaj takega, kot rečeno, z današnje perspektive precej neverjetnega, zgodilo Novi Sloveniji, »posojila« seveda ne bi dobila zaradi deklarativne sredinskosti, marveč kljub njej.