Tvegam, da se bom ponavljal, a smiselno je povzeti, kaj se je z NSI dogajalo v zadnjih tednih. Matej Tonin se je pogajal tako profesionalno in prepričljivo, da so se celo člani NSI začeli bati, ali bo nemara stranka res vstopila v vlado – še posebej po nesrečni in nespametni izjavi Ljudmile Novak. Pokazal je, da je NSI resen sogovornik ostalim strankam in, seveda, resnejši od LMŠ. A na koncu se NSI, razumljivo, ni odločila za vstop v Šarčevo levo vlado z desno-sredinskim okraskom; tokrat je stranka ravnala tako, kot so pričakovali njeni volivci.
Prevečkrat je namreč zlasti njena predhodnica SKD ravnala proti-intuitivno, pa naj je to res bilo z dobrim namenom ali v skrbi za lasten mali vrtiček. To pot je Tonin sledil intuiciji in razumu: če bi Šarec in družabniki bili pripravljeni v koalicijsko pogodbo zapisati ključne NSI-jeve prioritete, bi bodisi namerno zavajali ali pa bi se odpovedali lastnemu programu (in agendi v ozadju). To velja še zlasti na področju gospodarstva (paradnega programskega konja NSI – tega resorja pač mala NSI ne bi mogla dobiti) in šolstva (kako bi lahko NSI prenesla, da ga dobi prav SD?), kjer ne gre le za financiranje zasebnega šolstva.
Resnične koalicije, koalicije v polnem pomenu besede, tolikerih levih strank z NSI biti ne more; koalicija je smiselna, kadar so stranke dovolj trdno povezane okrog nekaj jasnih skupnih ciljev in ko so programski kompromisi sorazmerni z učinkom, ki ga posamična stranka od sodelovanja v vladi pričakuje. Tega NSI v Šarčevi vladi ne bi mogla doseči. Povedano seveda velja tudi za 2. in morebitni 3. krog poskusov za sestavo vlade: biti v taki manjšini realno ne omogoča uresničevanja strankinih ciljev, niti v približku; NSI bi v taki vladi lahko v najboljšem primeru bila majhen korektivni faktor. Tonin je z jasnim in hitrim odgovorom na vnovično Šarčevo snubljenje pokazal, da se tega zaveda.
Nobenega razloga tudi ni, da bi NSI zgolj omogočila postavitev Šarčeve vlade (vanjo pa ne vstopila), in to iz dveh razlogov: leve stranke zgolj iz ideološkega sovraštva odklanjajo najbolj naravno opcijo koalicije z relativnim zmagovalcem. In drugič, Šarec z manjšinsko vlado bi pomenil le dodatno ošibitev vlade političnega začetnika. S podporo postavitvi Šarčeve vlade bi torej NSI naredila uslugo zgolj levici (in morda še predsedniku DZ Toninu, ki pa je dejal, da na mesto ni navezan), nikakor pa to ne bi bila usluga Sloveniji.
Potem pa je tu še Veliki brat, vodja SDS. Gotovo je Toninovo sodelovanje v pogovorih o morebitnem vstopu v Šarčevo vlado potekalo s tihim blagoslovom Janše, kakor je gotovo, da bi SDS – v malo verjetnem primeru vstopa NSI v vlado – uporabil ves svoj politično-medijski arzenal za napade na NSI; in to v veliki meri upravičeno. Ta Janševa senca je še vedno velik problem za Ljudmilo Novak, bila je problem za Lojzeta Peterleta (ki je to nekako prerasel), bila je vseskozi problem za NSI in SKD. Že SKD je namreč, po uspehih leta 1990 in leta 1992 živela v zmotnem prepričanju, da lahko po zgledu Nemčije in Avstrije tudi pri nas krščanska demokracija postane prva na desnici, četudi se kaj takšnega ni zgodilo niti v tradicionalno močnejših katoliških državah (Poljska, Slovaška, Hrvaška). Morda bi se to celo zgodilo, če SKD – najprej ob Depali vasi – ne bi ravnala proti-intuitivno. NSI je podobno proti-intuitivno ravnala ob Janševi obsodbi na zaporno kazen, ko se ni znala do nje prepričljivo politično opredeliti; zamudila je priložnost, da zaščiti Janšo in s tem pridobi, morda celo na račun SDS.
Tonin se, tako se zdi, z Janšo ne obremenjuje preveč. Toda NSI je, presenetljivo, kljub temu (bila) nezadovoljna z zadnjim volilnim rezultatom, čeprav je, relativno, krepko povečala število poslanskih mest. V stranki, ki ob božiču in veliki noči objavlja voščila z izrazito verskimi poudarki, še vedno tli (in včasih zagori) upanje, da bo to kmalu postala široka stranka desne sredine, ki da bo segla daleč onkraj bazena nedeljnikov. In na to so v NSI upali tudi tokrat.
Morda se bo s spremenjenimi zunanjimi poudarki to celo nekoč zgodilo, a ne, dokler bo v politiki prisoten Janša. NSI se mora sprijazniti s tem, da večina njenih volivcev Janšo spoštuje in občuduje. Večji del je za to zaslužen sam, pomagali pa so tudi napadi levice nanj na vseh frontah. Da se razumemo, tu gre za poseben, nemara katoliški kompleks: Janša je oseba, ki ga povprečen volivec/član NSI občuduje, a na počitnicah ali na romanju bi se taisti član ob Janši počutil neudobno (in Janša najbrž tudi); za intimo so sorodni krščanski demokrati – Lojze, Milka, Matej. Tako pač je; tega ne gre spreminjati na silo, z umetnim oddaljevanjem od Janše. Morda bo nekoč NSI premogla koga s karizmo, ki bo presegla Janševo, zdaj in še nekaj časa temu ni tako. Nič tako nenavadnega za ta svet ni imeti stranko, ki nagovarja predvsem nedeljnike; small is beautiful. NSI je, vsaj v smislu zelo dobrega programa (roko na srce – precej bolje je napisan od SDS-ovega) in kadrov na državni ravni pripravljena, da nekoč, z nekom, prevzame primat na desnici in morda poseže proti sredini (kar pa ne uspeva niti Janši).
Če bo Šarcu uspelo sestaviti (manjšinsko) levo vlado, bo Slovenija spet nekaj let capljala na mestu oz., bolj realno, se pomaknila nazaj. Slovenska levica ima to srečo, da ima (še) Levico, kar je dobrodošel izgovor, da se LMŠ, SMC, SD, SAB in Desus predstavljajo kot levo-sredinske ali celo sredinske. SDS in NSI bi morali v tem trenutku predvsem opozarjati javnost (to za enkrat kolikor more glasno počne le Pahor), da ni čas za eksperimente, za politike, ki v Evropi nimajo nobenih povezav, doma pa ne omembe vrednih političnih izkušenj; da ni čas za enobarvno vlado, ki se bo šla levičarski križarski pohod. Za SDS pa je za mednarodno kredibilnost velikega pomena, da se znebi očitkov o populizmu.
Takšno kot je danes Slovenija, bi jo lahko naprej potegnila le velika koalicija, v kateri bi desnica in levica dosegli kompromis glede nekaj ključnih zadev naše gospodarske in socialne politike, popravili zunanjepolitični kurz Slovenije ter vsaj zamrznili levičarske ideološke projekte na področju šolstva in družinske politike – ne da bi ob tem doživeli blokado s strani sindikatov in režirane civilne družbe, ki so oboji v rokah levice. To je v bistvu povedal tudi predsednik Republike v ponedeljkovem intervjuju na RTVSLO, ko je dejal, da si nova vlada ne sme privoščiti ne levih in ne desnih radikalnih korakov.
Če bo Šarcu torej uspelo, in bosta NSI in SDS pristala v opoziciji, lahko Nova Slovenija še naprej prepušča Slovenski demokratski stranki Janšev pristop do politike, sama pa se poskusi uveljaviti kot desno-sredinska stranka tradicionalnih vrednot. Leva vlada v Sloveniji v tem evropskem trenutku bo (ob negativnih posledicah za gospodarstvo in našo umeščenost v evro-atlantsko varnostno okolje) oživila desni populizem, ki pa ga bo lahko umirila le stranka, kakršna bi rada bila NSI.
