Nova levica in njeno staro bistvo

0
234

Lipica_PrimorskaZato je tistim, ki zagrizeno napadajo družino – in jo želijo razmesariti – tako težko ugovarjati. Pojasniti, da človek izhaja iz opice, je lažje, kot pojasniti, da otrok izhaja iz moškega in ženske. V prvem primeru teza dejansko zahteva pojasnila, celo številna, medtem ko v drugem primeru nimamo česa pojasnjevati, saj niti ne gre za tezo, temveč za neko popolnoma začetno danost, ki je podobna obstoju zunanjega sveta. In kako pojasniti, da zunanji svet je? Kako nekomu dokazati, da sonce sije? (Fabrice Hadjadj, Kaj je družina?)

V uvodu v knjigo Nova levica in krščanstvo Branko Cestnik zapiše, da se v Sloveniji katoličani ukvarjamo s preteklo levico, da smo »strokovnjaki« za staro levico, da je naša bolečina tam, v preteklosti.

Je poznavanje nekega pojava lahko hiba?

Bogve koga je imel v mislih, saj se zdi, da slovenski katoličan razen redkih izjem v skladu z enoglasnimi naročili z vseh mogočih zvočnikov poskuša »gledati naprej« in ne »brska po kosteh«. Predvsem pa se pojavi naslednje vprašanje: od kdaj nekdo, ki se vsaj malo spozna na zgodovino nekega pojava, ni s tem bolje opremljen za prepoznavanje in razumetje njegovih aktualnih preobrazb? Od nekdaj nam v ušesih zvenijo besede modrih ljudi: če hočeš fenomen zares poznati, pojdi k izvoru, pouči se o njegovi zgodovini. Posebej je ta zapoved nujna, kadar ima velik vpliv na sedanji trenutek. In za modre poslušalce ni to samo suh odjek, pač pa gredo in stvar raziščejo oziroma se pustijo o njej poučiti. In res, ne poznam nikogar, niti enega samcatega človeka, ki vsaj pretežno razume mehanizme revolucije in totalitarizma, da bi ga s svojimi akrobacijami, manipulacijami, dogmami, zapovedmi in ekskomunikacijami zmedla današnja levica ali tako imenovana nova levica. Tudi če ne vejo za vse teoretične podlage in vsa ozadja, jim je kot beli dan jasno, kako je z družino, kako je s teorijo spola in LGBT ideologijo, kako je z nestrpnostjo, kako je z odprtostjo in dialogom, kako je s ksenofobijo, kako je z ekologijo in skrbjo za prenatrpan planet (z odvečnimi ljudmi seveda …), kako je s splavom, kako je z evtanazijo, kako je z zarotniškim kapitalizmom, kako je z dobrodošlim islamom, kako je s škodljivim krščanstvom in tako dalje do konca njihove agresivne, gostobesedne in izvotljene agende. Puhla je, kadar se šopiri v mirnem in stabilnem času, sicer pa začne predstavljati grožnjo in poštene ljudi upravičeno postane strah. Tudi ta dva, mirnodobni in prevratniški segment levičarstva, bo hitro razločil nekdo, ki nekoliko pozna njegove zgodovinske premene in sovraštva. Segmenta je treba razločevati zato, ker se je danes nakopičilo že preveč nevarnih stvari, da bi lahko samoumevno predvidevali stabilno prihodnost. S tem pa se grožnja (skrajnega) levičarstva, ki jo predstavlja urejenemu svetu, drastično povečuje.

Kot rečeno bo nekdo, ki pri nekem pojavu ni seznanjen z njegovimi zgodovinskimi različicami in matricami delovanja, težje uspešno motril njegove sodobne oblike. In res, če v precep vzamemo našega katoličana, vidimo nešteto ovčic, ki nočejo biti niti »strokovnjaki«, kaj šele resnični poznavalci za »staro« levico, in jih zato lažje premotijo njihove sodobne akcije. Vsaj toliko, da jih spravijo v dvom in pasivnost. Mimogrede: če ne bi bilo tako, bi se nam  niti za hip ne bilo treba bati za izid referenduma o družinskem zakoniku.

Posledice nevedne elite

Sicer pa je posledice nepoznavanja nekega pojava zaznati celo pri tistih, ki se tu in tam premaknejo in se za posamično stvar celo aktivirajo. Pri tem ne mislim le na manj izpostavljene ljudi, pač pa tudi na sam vrh, na voditelje raznih političnih ali civilnodružbenih gibanj. Za ilustracijo si lahko v Zavezi preberete članek Antona Drobniča, ki kot primer tovrstne »miselne nejasnosti in nezanesljivosti« navede kar evropskega poslanca, prvega predsednika slovenske vlade in dolgoletnega voditelja krščanske demokracije Lojzeta Peterleta.

Omenjeno ime se na videz nekoliko tepe s tem, o čemer govorimo, saj so bioetična vprašanja in vprašanja družine, ki so tačas v zraku, v grobem verjetno tista področja, kjer Lojze Peterle najbolj premočrtno stoji za krščanskim vrednostnim modelom in bi bili očitki najmanj utemeljeni. Vendar stvar ni tako preprosta.

Pri dogajanju v zvezi z družinsko zakonodajo velja poudariti še eno reč. Namignili smo že, da tako neposredno rušenje osnov, na katerih je naša civilizacija zrasla, iz dremeža vendarle zbudi tega ali onega človeka. Definira se približno takole: »v politiko se ne mešam, ampak tole mešetarjenje z družino, z otroki in s spolom je pa preveč.« In se zaženejo v reševanje posamičnosti. Stvar je torej v nerazumevanju politike, v nerazumevanju dejstva, da čim tisočletja stare ustanove, kot je družina, niso več samoumevne, postanejo nevralgična politična tema par excellence. Če pa politiko dojemamo v definicijah katoliškega družbenega nauka, potem sta vanjo že od začetka vključena tako omenjena odličnost kot tudi družina.

Politika je rešitev tudi za družino

S tem smo trčili v bistvo kratkovidnosti. Če bi politiko vzeli zares, kot jo skrb za drugega in za skupnost zahteva, potem bi se lahko ukvarjali s plemenitimi stvarmi, ki jih omogočata ustvarjalni mir in blaginja. Ne bi bilo nerešenih (gospodarskih) kriz, sploh pa ne bi bilo treba izgubljati energije na nadrealističnih frontah in zdravi pameti v posmeh skušati dokazovati, da je moški moški in ženska ženska. »In kako pojasniti, da zunanji svet je? Kako nekomu dokazati, da sonce sije?«, se retorično sprašuje francoski filozof Fabrice Hadjadj.

Tukaj je torej čas, da z omenjenim krščanskodemokratskim politikom krog sklenemo. On sicer lahko trdno stoji na krščanskih stališčih normalnosti in naravnosti pri bioetičnih ali družinskih temah, vendar se postavlja vprašanje, kako je mogoče, da se te teme vedno znova odpirajo, in to na tako agresiven način. Pravzaprav se niti ne odpirajo, preprosto s preglasovanjem se uveljavljajo novi, protinaravni in protiskupnostni aksiomi, za njimi pa zakoni, ki jim hitro sledi družbena prisila. Kako je to mogoče, če imamo o teh rečeh tisočletna zgodovinska izkustva, če nas v tem podpirata razum, narava in celo paleta demokratičnih strank?

To je tako zato, ker je krščanska demokracija in vsa demokratična opcija odpovedala v samih začetkih. Ni se hotela resno in odgovorno ozreti nazaj, ni si hotela priznati, s kakšnimi ljudmi in s kakšnimi posledicami enoumja se mora spoprijeti. Skratka, ni poznala svojega nasprotnika in mu je z različnimi koncesijami prepuščala politični prostor. Danes pa lahko le še besno branimo otočke racionalnosti, o njih pa realno odloča dvotretjinska večina levičarskih strank. Tako se naposled zbanalizirajo aktiviranja posameznih ljudi, raznih civilnodružbenih gibanj, celo nekaterih duhovnih gibanj, ki se v neki točki prebudijo, in tudi Cerkve. Z razporedom poslanskih sedežev, ki bi realno odslikavali naravnanost naših ljudi, bi zaobšli vse te cirkuse, vse te Sizifove(?) napore za ohranitev, če si spet pomagam s Hadjadjem, tistih osnov, ki razsvetljujejo in utemeljujejo druge stvari in jih zato ne more utemeljiti ali razsvetliti neka druga stvar.

Ko nova levica postane stara

Že pred leti se je našel kdo, ki je razbiral usodnost svetovnega dogajanja in mu napovedoval tragično, ne tako zelo oddaljeno prihodnost. Takrat se je razvidnost utemeljevala z gospodarsko recesijo, ki se ji je nekoliko kasneje pridružila postkomunistična Rusija s svojim rovarjenjem po bližnji Ukrajini. Pri nas je nasilna poulična drhal s popolno podporo osrednjih oz. režimskih medijev odnesla eno redkih nekoliko pomladnih vlad. Danes vsekakor še težje zanikamo naraščajočo priostrenost v slovenski in globalni politiki. Globalne razmere so vsekakor zelo zelo pomembne, saj če bo trdno stala Evropa in okoliške države, imamo tudi doma veliko več možnosti za mir. Ko opazujemo to naše slavno levičarstvo, se (če ga ne poznamo spred desetletij) samo čudimo, česa vsega je zmožno že na verbalni ravni. Odnos do (potencialnega) terorizma, odnos do narodne in evropske identitete, do njunih ustanov, dodamo lahko splavljanje odraslih, totalne ideološke čistke – od kadrovanja do Balantiča … In tako naprej v nepreglednem seznamu. Povsod hujskanje in velika razpoložljivost za rušenje, pri čemer so lahko neposredni ali pa se skrivajo za fasado humanitarnosti, boja proti sovražnemu govoru in podobno.

Vsekakor je upravičen strah, da nam bo v primeru – Bog ne daj – destabiliziranih razmer, spet bolj v pomoč poznavanje »stare« levice in tega, s kakšnimi manevri so se pred sedemdeset in več leti lotevali svoje krvave protislovenske in protičloveške rabote.

Prvič objavljeno v reviji Zaveza.

Prijava

Za komentiranje se prijavite