Nova hladna vojna na obzorju

Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Nekje globoko v zavesti slovenskega naroda še skelijo mračni spomini na tragične dogodke 20. stoletja. Po naših krajih so v nedavni preteklosti pustošili siloviti viharji obeh svetovnih vojn, ki so za seboj pustili prave hudournike krvi, družinske tragedije, siromaštvo, spremembe družbenih vrednot, še zlasti pa sovraštvo do tistih narodov, ki so gorje povzročili. To negativno čustvo so poglabljali še mnogi drugi dogodki, kot je bilo na primer predvojno rovarjenje italijanskih fašistov na Primorskem ali pa šovinistično ponašanje avstrijskih nacionalistov ob nikdar povsem prebolelem koroškem plebiscitu. V ta sklop bi lahko prišteli še boje za severno mejo in nenazadnje tudi desetdnevno vojno za Slovenijo ob njeni osamosvojitvi. Še vsaj nekaj bi jih lahko našteli, za vse pa je značilno, da so tesno povezani s kompleksi majhnega zatiranega naroda na robu izumrtja.

Ob vsem naštetem lahko Slovenci mirno rečemo, da smo že ničkolikokrat občutili, kaj pomeni, da je ogrožen narodov obstoj in občutili konfliktno vzdušje v času sporov z drugimi narodi. Še kako zelo so nam poznani občutki neprestane nevarnosti okupacije in strahu. Slovenski narod v tej izkušnji ni osamljen. Celoten evropski prostor je prežet s podobnimi občutki, saj so ga še zlasti v novejši zgodovini zaznamovale podobne težave. Kot slikovit primer lahko služi poljsko-ruski spor, ki se v vzhodnoevropski geopolitični areni odvija že stoletja dolgo in se mnogokrat manifestira z vso silovitostjo in srditostjo v obliki vojn, pa tudi množičnih pobojev, kot je bil tisti v Katynu, spet v nekaterih drugih obdobjih, pa odkrito agresijo nadomeščajo bolj pretkane politične, diplomatske in gospodarske igrice v ozadju, iz katerih, vsaj na poljski strani, vejeta strah in globoko nezaupanje do druge strani. In prav ta »zamaskirana«, bolj spokojna oblika spora je v zadnjem letu prišla do izraza z razvpito ukrajinsko krizo. Iz slovenskega zornega kota se ta konflikt zdi precej oddaljen – skoraj tako kot tisti, ki se trenutno odvijajo na Bližnjem vzhodu. Vzrok za to je mogoče iskati v geografski oddaljenosti ukrajinskega vzhoda od Slovenije in dejstvu, da Rusija za Slovenijo ne predstavlja neke realne neposredne nevarnosti in državi nimata tradicije nerazrešenih ali celo napetih medsosedskih odnosov.

Pravzaprav je v našem prostoru mnogokrat opaziti ravno nasprotno vzdušje, še zlasti na levem političnem polu – nekakšno navdušenje in simpatijo, do vse močnejše »matere Rusije«, v kateri tudi Slovenci kot majhen slovanski narod še vedno občasno vidijo svojega zaščitnika, četudi z druge strani ni čutiti pretiranega zanimanja. Obstaja namreč žalostna resnica, da »mati« ne ve in se ji niti ne zdi potrebno vedeti za svojega »otroka«. Obstaja pa tudi dejstvo, da je mnogo Slovencev do Rusije danes precej apatičnih in z njo ne vidijo kakšnih tesnejših povezav, kar se da opaziti še zlasti pri mlajši generaciji. Obdobje panslavistične romantike je že davno minilo.

V nasprotju z nekaterimi Slovenci, pa večina vzhodnoevropskih članic EU v Rusiji ne vidi niti mačehe, ampak kvečjemu gromozansko pošast, nenasitno zver, ki se lahko vsak čas strga z verige in obgrize katero izmed njih, kar še posebej velja za Poljsko. Ključno za razumevanje te tematike, se mi zdi poznavanje zgodovinskih okoliščin obeh slovanskih držav. V zvezi s Poljsko se mi zdi ključno omeniti dejstvo, da že stoletja dolgo goji določene oblike demokratične družbeno – politične ureditve, saj je še do konca 18. stoletja obstajala poljska plemiška republika, ki pa se je končala z okupacijo Poljske s strani treh držav – Avstrije, Prusije in Rusije. Predvsem nadvladi slednje, se je poljski narod kakšnih 120 let vztrajno, vendar največkrat neuspešno upiral, za svoje početje pa prejemal krepke udarce v obliki porazov in katastrofalnih daljnosežnih posledic. Situacija se je v korist poljskega naroda obrnila šele s koncem 1. svetovne vojne, vendar je boleča izguba neodvisnosti in demokratičnih struktur v poljskem ljudstvu pustila bojazen, da se vse skupaj lahko ponovi, kar se je po 2. svetovni vojni v precejšnji meri tudi uresničilo.

Na drugi strani je Rusija vselej težila k centralizmu in avtoritarnemu političnemu ustroju. Obe državi, tako Poljska, kot tudi Rusija, se sicer ponašata z imperialno preteklostjo, kar se tako ali drugače odraža tudi v današnjem času, toda ob tem je potrebno poudariti, da je od 18. stoletja naprej Rusija v mnogih pogledih, predvsem v vojaškem in gospodarskem, v gromozanski prednosti pred Poljsko. Tako ne ostaja prav veliko dvomov, kdo ima v regiji pozicijo dominantnega naroda in kdo bi bil lahko zaradi koga v nevarnosti. Rusija namreč svoje imperialistične težnje potrjuje že vse od 18. stoletja dalje, kar se do današnjih dni ni spremenilo. Ta lastnost je že globoko usidrana v identiteto ruskega naroda.

Poljska se je ob svoji veliki vzhodni sosedi prisiljena zadovoljiti s pozicijo »lokalne velesile«, ki svoje ambicije uresničuje preko poskusov gospodarskega, medijskega in političnega vplivanja na Ukrajino, Belorusijo in Litvo. Podrejena vloga poljskega naroda je zelo jasno prišla do izraza v času hladne vojne, ko si je ruski narod kot pokrovitelj vzhodnega bloka politično, jezikovno in gospodarsko podjarmil prvega. Propad komunizma je Poljakom sicer prinesel začasno olajšanje, ki pa se je v zadnjih letih ponovno pričelo razblinjati, saj se je Rusija vrnila na pot iskanja začasno izgubljenega statusa velesile. Tako je med drugim oživela staro sovjetsko tradicijo kršenja zračnega prostora sosednjih in drugih držav s svojimi vojaškimi letali ter obudila vzdušje kroničnega strahu in napetosti, še zlasti pri nekaterih njenih evropskih sosedah. Nasprotnikov strah ji verjetno služi kot politični vzvod, s katerim utrjuje svojo pomembnost na globalni ravni, pa tudi kot orožje, paralizator za izbrane države s katerimi ima načrte za prihodnost. Njeni poglavitni aduti moči so: arsenal jedrskega orožja z raketami dolgega dosega, zemeljski plin in velikost. Ena izmed pomembnih postojank na poti k uresničitvi njenega cilja, je tudi ozemeljska širitev na območja nekaterih bivših sovjetskih republik. V svojem »materinskem objemu« vidi še zlasti Kavkaške države, Kazahstan, Ukrajino, Moldavijo, Belorusijo in celo Pribaltske države, določena stopnja nevarnosti pa preti tudi Poljski, ki bi, četudi ostala ozemeljsko celovita, izgubila velik del svojega vplivnega območja in se podala na pot strahovitih medsosedskih trenj, če bi se ruska vojska znašla na njenih vzhodnih mejah.

Kako resno Rusija misli, je pred leti pokazala z vojaškim posredovanjem v Gruziji in še zlasti z zavzetjem polotoka Krim ter prikrito agresijo na vzhodu Ukrajine, države, ki jo ZDA, Velika Britanija, Nemčija in Poljska prav tako vidijo kot del svojega vplivnega območja. Največja slovanska država, se verjetno vsaj zaenkrat še ne bi »fizično lotila« svoje zahodne sosede, če se ne bi zgodil Majdan in odnesel proruskega predsednika Janukoviča, ravno v času OI v Sočiju, ko je bila največja država sveta medijsko še posebej izpostavljena, s tem pa na nek način tudi bolj ranljiva. »Skrbno premišljena provokacija« Zahoda, je Rusijo »prisilila« k drastičnim ukrepom. Obstaja namreč dejstvo, da se Rusija iz strateških, gospodarskih ter kulturno-zgodovinskih razlogov pod nobenim pogojem in celo za ceno katastrofalne vojne, ni pripravljena odpovedati pokroviteljstvu nad Ukrajino. V podobni situaciji se nahaja Moldavija. Znotraj njenih meja je namreč tam živeče rusko prebivalstvo v 90. letih prejšnjega stoletja ustanovilo mednarodno nepriznano Pridnestrsko republiko, ki igra vlogo marionete v rokah Moskve in bi jo slednja lahko uporabila »po potrebi«. Ob poskusu združitve z Romunijo ali sploh kakršnemkoli resnejšem približevanju evroatlantskim povezavam, bi bilo mogoče pričakovati ukrajinski scenarij. Tudi Litva, Latvija in Estonija še zdaleč niso varne pred pretečo rusko nevarnostjo, navkljub svojemu članstvu v NATU. V vseh treh državah namreč obstaja številčna ruska manjšina, ki bi jo »ljubeča« Rusija v primeru nevarnosti utegnila zaščititi pred zatiranjem lokalnih oblasti. To bi se lahko pripetilo, potem, ko bi Rusija opravila svoje zgodovinsko poslanstvo v Ukrajini in Moldaviji. Prepričan sem, da je Rusija v primeru Baltskih držav pripravljena vložiti precej več naporov za dosego svojega cilja in uveljavitve »zgodovinske pravice« do posedovanja nekega konkretnega ozemlja, kot ZDA. Poleg tega ZDA nikakor niso pripravljene in si niti slučajno ne želijo kakšnega resnega čelnega trka s svojo evrazijsko konkurenco. Prav lahko se pripeti, da bi bile v spremenjeni globalni geopolitični situaciji čez kakšnih 10 ali 20 let ZDA prisiljene »žrtvovati« katero izmed svojih Pribaltskih zaveznic. Obstoj te nevarnosti še dodatno utemeljuje iz strateškega vidika pomemben Kaliningrad, ki je sicer del Rusije, vendar se z njo ozemeljsko ne stika zaradi »litvanske in latvijske pregrade«. Verjetno Rusiji takšen stik že iz vojaških razlogov ne bi bil odveč. Na Poljskem ni številčnejše ruske manjšine, zato je »Pribaltski scenarij«, vsaj za nekaj časa precej manj verjeten, poleg tega pa že s svojo velikostjo, večjim mednarodnim pomenom in soseščino Nemčije za ponovno vstajajočo velesilo predstavlja mnogo trši oreh, kar pa ne izvzema možnosti kakšne resnejše provokacije. Kako trden je v resnici NATO, se ne bo pokazalo v Iraku, Afganistanu ali Siriji, marveč prav na evropskem vzhodu. Američani sicer trdijo, da so pripravljeni zaščititi svoje ogrožene zaveznice, vendar je na Poljskem za te vrste retoriko vse manj posluha.

Dodatne nevšečnosti v regiji povzroča Madžarska, ki kaže določeno naklonjenost ruskim ponudbam o skupni delitvi ukrajinskega ozemlja med Rusijo, Poljsko in Madžarsko iz česar vejejo še ne povsem prebolele Trianonske frustracije zaradi izgube 2/3 ozemlja po 1. svetovni vojni. Poljska za takšne igrice ne kaže zanimanja, madžarski predsednik Orban, pa se zdi mnogo bolj dovzeten za rusko hipnozo ali pa s svojim ravnanjem zgolj odvrača pozornost madžarske javnosti od trenutnih perečih gospodarskih težav. V primeru uresničitve najbolj črnega scenarija o »skupni delitvi vojnega plena«, bi to za Evropo lahko pomenilo katastrofo. Če bi Madžarska lahko »uresničila svoje sanje«, zakaj jih ne bi še katera druga država stare celine, s tem pa pripomogla k rušenju po 2. svetovni vojni uveljavljenega pravila o nedotakljivosti meja, kar se je pravzaprav že začelo z zavzetjem Krima, obenem pa bi tako EU kot tudi NATO, katerih članica je Madžarska, izpadla kot agresorja in tako izgubila svojo kredibilnost. Prav mogoče pa je tudi, da Rusija s svoji ponudbami, okoli Ukrajine ustvarja predvsem obroč strahu in ogroženosti, kot osnovo za nadaljnje delovanje, saj se zaveda, da Madžarska v resnici ponudbi ne bo nasedla.

Na vidiku je nova hladna vojna, katere lokalna žarišča ne bodo v Afriki ali Vietnamu, marveč na evropskem vzhodu. Ob tem se pojavlja vprašanje, ali bodo dogodki v povezavi z Rusijo Evropo uspeli tesneje povezati, ali pa bo prvi uspelo izkoristiti šibke točke stare celine in posamezne narode med seboj spreti. S tem vprašanjem se bomo v prihodnosti še veliko ukvarjali, ker Rusija zagotovo nima namena zapustiti svoje imperialistične usmeritve.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.