Nov poklic: Pisec za nekoga drugega

Očitno se nam je razvil nov poklic, ki se prosto oglašuje po kandelabrih in po spletu. Pisec seminarskih, diplomskih, magistrskih nalog in tudi doktoratov.

5
712

Pred časom me je presenetilo mlado dekle, ki je – ko so za vajo morali napisati pisni prispevek – izjemno dobro in hitro napisala blog. V noro zanimivem jeziku, polnem iskrivih primerjav, besednih iger, z obiljem tujk, slovnično popolno.

Prispevek se je slišal kot kakšno močno rahlo znanstveno besedilo z družboslovnega področja. Popolnoma je presenetila s kakovostjo in hitrostjo.

Na vprašanje od kod taka spretnost, je povedala, da veliko piše, da se preživlja s pisanjem. Dobro se mi je zdelo, da se že pri teh letih preživlja s pisanjem. “O lepo. Za kateri medij pa pišete?” “Pišem diplomske naloge.”

Mladenki se njena poklicna dejavnost nikakor ni zdela etično sporna. Pač pomoč študentom, ki imajo težave s pisnim izražanjem. Z etičnimi vprašanji je pri sebi razčistila, je povedala.

Začne se v osnovni šoli …

… ko se mama in ata za “vsako figo” vključita v sodelovanje pri učnem procesu. To, da bi otrokom vcepili samostojnost, naj ne bi bila več za seznamu vzgojnih prizadevanj matere. Da je bolj pomembno, če se starši odzivamo na potrebe otroka, se z njim povežemo in skupaj z njim ustvarjamo (članek Domače naloge in samostojnost, dr. Janez Sečnik, Naša družina, 3.3.2019).

Tako starši “sodelujejo” pri domačih nalogah, projektih, plakatih, … Poglejte si kdaj recimo plakate, ki visijo na stenah po razredih. Pripraviti bi jih morali otroci, pa so jih – zelo očitno – starši, otroci pa dobili dobro oceno. In se ne naučili spretnosti priprave zasnove projekta, iskanja virov, izdelave, izražanja, … niti jim ne pustimo vključiti možganov. Mislimo namesto njih. Samo, da je dobra ocena.

Nadaljuje v srednji šoli in fakulteti …

… ko otrokom recimo plonkanje postane navada. Sedaj v času razvite tehnologije, je tudi plonkanje na visoko-tehnološkem nivoju. Kdor si vzame pet minut časa in malo “pogugla”, lahko najde – kot pravijo prodajalci – “pravo vohunsko opremo, ki se uporablja tudi na izpitih”.

Tako pripeljemo starši svojega “sončka” do fakultete, se seveda prej pozanimamo kako se vpisati in ga seveda lastnoročno vpišemo na fakulteto. Ker on še ne zna. Ker samostojnost ni bila v rani mladosti na seznamu vzgojnih prizadevanj staršev.

Na nekaterih fakultetah – bi rekel bolj tehničnih – se našemu “sončku” lažje zatakne, na družboslovnih pa ga starši lahko pripeljejo  – s pomočjo “vohunske opreme” in kupovanja seminarskih – do diplome.

Ko pa je na vrsti diploma, pa starši spet investiramo kakih 1000 € v “ghost-writerja”, ki našemu “sončku” naredi diplomsko nalogo. Tudi magistrsko in celo doktorat, če je treba. Vendarle smo družba znanja in brez diplome in magisterija ne prideš daleč.

Fakultete seveda zahtevajo, da mora biti diplomska naloga avtorsko delo. A tudi zlagati se ni težko, če gre za višje cilje. Seveda je naročilo diplomske naloge in sodelovanje pri izdelavi diplomske naloge (ali kake druge naloge – seminarske, magistrske, doktorata), kaznivo dejanje. Gre namreč za kaznivo dejanje ponarejanje listin.

Nov poklic?

Očitno se nam je razvil nov poklic, ki se prosto oglašuje po kandelabrih in po spletu. Policija pravi, da ukrepa, a morda ni dovolj učinkovita.

Izgleda, da se le pretvarjamo, da smo družba znanja. Postali smo družba ponarejenih listin.

Foto: Kaitlyn BakerUnsplash

5 KOMENTARJI

  1. Ja,tako je-naša država je pač že vsaj 80 let in še kar naprej država delavcev in kmetov-prekariat in proletariat sta si čisto blizu,a ne?-pa čeprav so to danes taki ali drugačni kmetje,obrtniki in vrtičkarji na črno…vladajo pa ji že odsluženi igralci,športniki in komedijanti. Vse je še naprej samo igra.Izobrazba na naših tretjerazrednih socialistično-internacionalističnih univerzah je samo formalna in služi samo uvrstitvi v višji plačni razred.
    Vsem tistim pa,ki res obvladajo kak “foh”so v naši “samoupravni demokraciji” na voljo opozicija,napol zastonjska javna dela in prostovoljstvo ali pa izseljenstvo. Pa tudi goljufija in kriminal.
    Z moralo in etiko smo namreč že zdavnaj razčistili-to vendar dokazuje skoraj 700 morišč.

  2. Ob branju omenjenega članka (v Družini) sem tudi sama privzdigovala obrvi. Ni kaj – drugačni časi so danes in do otrok je potrebno pristopati z vse večjim sočutjem (hmmm??). Mar bo tudi življenje (vedno) sočutno do njih?? In sem prebrala tudi tole: da, s seznama materinstva lahko brez slabe vesti črtamo privajanje na samostojnost – to pride samo po sebi, če se le dovolj (dolgo) otroku dan za dnem posvečate do te mere, da skupaj opravljata (otrokove!) domače naloge. Samostojnost se namreč (tako dandanašnji učijo) ‘zgodi’ kot posledica dejstva, da ima otrok starše vedno ‘na dosegu’. Stopnja samostojnosti v odrasli dobi je (tako razumem iz prispevka) premosorazmerna s količino časa, pozornosti ter telesne in čustvene povezanosti, ki jo je kot otrok prejel od staršev.

    Da ne bom pretirano zajedljiva: v članku se strinjam z delom ene povedi. Namreč: ni dovolj otroka spoditi v sobo in zahtevati, da naredi nalogo. Dodajam: kar zmore, mora narediti sam, a starši smo zato, da pomagamo/dodatno razložimo tisto, česar ne razume. Pred leti je priznani specialni pedagog rekel tako nekako: “Domače naloge za šolo so narejene tako, da jih otrok zmore – in mora narediti sam. Medtem ko so za verouk (lahko) tudi težje, toda njihov namen je, da tudi starši (ko ‘morajo’ pomagati) ponovijo kaj tega, kar so že pozabili.”

    Včasih smo bili velikokrat ‘vrženi’ – v razne situacije in okoliščine: “Plavaj ali potoni.” Zanesel si se lahko predvsem – nase. Vedel si, da je od tebe samega odvisno, ‘kako si boš postlal’. In smo si sami prislužili za vozniški izpit, si plačali poročno slavje, opremili stanovanje (ja, tudi plonke so kar sami pisali – in se pri tem početju veliko naučili, tako da jih mnogokrat sploh niso potrebovali; tako vsaj pravijo dandanes na obletnicah mature) … Kako neodgovorne in trdosrčne starše smo imeli‼ Pa nikoli se niso šli kregat k učiteljem, da preveč zahtevajo ali prestrogo ocenjujejo (njihove) otroke (mi takrat nismo bili nikakršni ‘sončki’ …)! Kako to, da smo po vsem tem sploh postali samostojni?! Kakorkoli: hvaležna sem staršem. Naučili so nas živeti.

  3. Če se nihče ne vznemirja zaradi revolucionarno zazidanih živih deklet in drugih, če se nihče ne vznemirja zaradi revolucionarno pobitih dojenčkov, mladoletnih otrok in drugih, če se nihče ne vznemirja za izginule milijarde v NLB, parkiranih bog vedi kje, če se nihče ne vznemirja za izginulih 350 mio. € pri TEŠ 6, če se nihče ne vznemirja za odpis 16 mio. € ljubljanskemu županu, ki so morda parkirani v kakšni davčni oazi, zakaj bi se vznemirjali zaradi goljufije pri diplomi?

    Tradicionalnih vrednot ni več. Sedaj je vrednota, če se okoristiš na tuj račun. Tako vzgojeni otroci niso in ne bodo sposobni nič pametnega narediti niti biti samostojni. Najprej za svoj obstoj potrebujejo starše, kasneje državo. Poznajo samo “pravice”, ne pa odgovornosti. Da lažje pridejo do svojih “pravic”, se včlanijo v kakšno izmed kontinuitetnih političnih strank ali jo vsaj podpirajo in ugotavljajo, da se splača. Dokler država ne bankrotira.

  4. To je samo zato, ker ata pa zafrustrirana mama, pardon starš ena in starš dve želita imeti otroka z univerzitetno diploma. Samo na ta način mu zagotovita kot bebčku da se prijavi na razpis za državno službo, oprostite za občino.
    Namesto, da bi ga dala izučiti za zidarja ali instalaterja, morda kuharico ali šiviljo (spet feministke vkup le vkup uboge pare) pa bi bili zadovoljni in veseli in bi v takih poklicih tudi kaj napravili. Tako pa imate dolgočasne počasi misleče državne uradnike. Res pa je če si zadovoljen v poklicu ne moreš biti z FDV doktoratom predsednik državne revizijske komisije, ker potem ne moraš zagotoviti, da se Kolektor zanesljivo pojavi kot glavni izvajalev za Karavanke.
    Saj smo se ja v četrtek (klasičen termin za partijske večernice – pardon za partijske sestanke) zvečer zmenili kako naslednji teden naprej, katerega je treba medijsko uničiti, kateremu nagajati pri gradbenem dovoljenju in zakaj enemu dati posojilo za nakup traktorja , drugim pa nagajati kar se le da. Saj je tisti, ki počasi misli gotovo bolj pošten (pa še jecljati mora ali pogrkovati besede- ta pa je res naš!!!).
    Nora Slovenija ostaja zanesljivo v norosti sama sebi namen!!
    Ko bodo vsi socialni podpiranci ostali sami v Sloveniji, potem pa bomo videli, kako bo Levica prerazdeljevala denar. (morda od Venezuelske nafte – 7 milijard od ZDA in zraven še okoli 15 milijard od Chaveza, Kordiiš pa bo vodil komisijo za dodeljevanje pomoči)

  5. Izgublja se občutek za resnicoljubje in pravičnost.

    Nekateri mislijo, da je to sestavni del sodobnega življenja in iznajdljivosti.

    Kaj pa nam potem še ostane, če zatajimo poglavitne življenjske vrednote, ki ustvarjajo medsebojno zaupanje in so gonilo napredka.
    Njihova zatajitev ima na daljši rok pogubne posledice za posameznika in skupnost.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite