“Nov gospodarski model mora odgovorno ravnati z viri”

4
Foto: Novi glas.
Foto: Novi glas.

Pogovor z Janezom Potočnikom

Državni inštitut za oceanografijo in eksperimentalno geofiziko (OGS) je pred nedavnim povabil na predavanje v dvorano Tessitori v Trstu nekdanjega evropskega komisarja in slovenskega ministra za evropske zadeve v času Ropove vlade, Janeza Potočnika, da bi kot sopredsedujoči Mednarodnega foruma za upravljanje z viri (International Resource Pane – IRP), ki deluje v okviru Okoljskega programa Združenih narodov (UNEP), spregovoril o prihodnjih premikih glede gospodarskega razvoja, ki je po eni strani vezan na znanstveno raziskovanje, po drugi pa na trajnosten in vzdržljiv vidik gospodarskega sistema.

IRP je eden najuglednejših strokovnih in znanstvenih forumov s področja upravljanja z naravnimi viri, ki je bil ustanovljen leta 2007 s ciljem, da ljudi vodi od prevelike porabe, odpadkov in ekološke škode do bolj trajnostne prihodnosti. V času načelovanja okoljskemu resorju v Evropski komisiji si je Potočnik namreč vselej prizadeval, da bi okoljske tematike povzdignil na vrh evropske politične agende.

Organizacija združuje skupino strokovnjakov, ki se ukvarja z analizo virov, s posledicami določene proizvodne politike in daje priporočila, kako v prihodnje voditi učinkovitejšo energetsko politiko. “Delovanje foruma je usmerjeno v to, da sistemsko povezuje različna vprašanja in daja odgovore na zadeve, ki so izjemno kompleksne. Dejstvo je, da so z vprašanjem virov povezane ključne človeške tematike: pomislimo le na dejstvo, da je večina vojn v zgodovini nastala zaradi želje in potrebe po nadzorovanju virov, na primer po nafti, zemeljskih površinah, še prej vodi itd”., nam je povedal po predavanju, ko so ga ‘oblegali’ kar trije mikrofoni manjšinskih medijev. V Evropi moramo danes posebno pozornost nameniti enegetskim dinamikam, saj smo v proizvodnji naleteli na določene meje, ki nas postavljajo pred dejstvo, da razpolagamo z vedno manjšo količino virov. “Tak položaj postavlja vse bolj pod vprašaj našo prihodnost, našo proizvodnjo, naš model zaposlovanja, našo konkurenčnost. Če ta problem obravnavamo s tega gledišča, so nekateri odgovori na težka vprašanja lažji”.

Energetska tematika je prisotna v našem vsakdanu, resno razmišljanje o učinkih dosedanjega gospodarsko-industrijskega modela pa še ni postal sestavni del naše zavesti. Ali to sploh drži? Kaj torej storiti?

Ključnega pomena je predvsem to, da se stanja zavedamo in da na pravi način razčlenimo probleme, s katerimi se soočamo: le tako bomo imeli primerno sliko položaja, v katerem se nahajamo, in šele na tem temelju bomo lahko sestavili učinkovito strategijo, na podlagi katere je treba razrešiti obstoječe probleme. Vsaka vlada, vsak odločevalec v politiki bi se moral zato danes na neki način zavedati učinkov, ki jih v 21. stoletju ima globalizacija na okolje in na naše zdravje; zavedati bi se morali tudi, da ti učinki niso bili doslej upoštevani v dovoljšni meri. Učinkovitih akcijskih ukrepov bi se morala lotiti vsaka resna vlada, predvsem zaradi tega, ker nam sami gospodarski premiki kažejo, da je to edina prava smer. Spremembe v načinu proizvodnje in v načinu potrošnje so namreč nujne in prav te nove dinamike bi lahko privedle do dodatnega zaposlovanja in celo do večje rasti v prihodnosti. Prepričan sem, da, če sami ne bomo znali izvesti nekaterih sprememb v sedanjem gospodarskem modelu, bo naš razvojni vzorec v bližnji prihodnosti utrpel resne omejitve. Evropa je celina, ki je gosto naseljena in je še v veliki meri strukturno zasnovana na prevladi tistih gospodarskih panog (in znotraj teh tistih podjetij), ki neučinkovito ravnajo z viri. Hkrati opažamo, da so stroški teh virov v strukturi potrošnje vedno pomembnejši. Že danes v nemški industriji predstavljajo 47%, delo pa samo 18%. Evropska industrija je po drugi strani še vedno močno odvisna od uvoza ključnih surovin, ki jih vgrajujemo v naše visoko tehnološke proizvode. Zato moramo proizvajati tako potrošno blago, ki temelji na obnovljivih virih, ki jim – denimo – lahko tudi podaljšamo življenjsko dobo. To je ekonomsko povsem logično, če želimo zares obdržati nekatere proizvodne industrijske vzvode znotraj evropskih meja. To je navsezadnje želja vseh, ker po tovrstnih pristopih je mogoče povečati konkurenčnost evropske industrije.

S katerimi orodji razpolaga evropska politika, da se v prihodnje postavi proti temu negativnemu razvojnemu modelu?

Že v času zadnje Barosove Evropske komisije je naša ekipa sprejela predlog o t. i. krožnem gospodarstvu. Ta predlog je zelo široko zajel celotno problematiko in se ni ukvarjal le z vprašanjem samega recikliranja odpadkov, ampak je poskušal to tematiko vstaviti v kontekst širših gospodarskih dogajanj. S tem je povezana sama geneza nekega proizvoda in njegovo trženje: vključno z davčno politiko in informiranostjo potrošnika glede učinkov proizvoda. To so namreč vprašanja, ki si jih moramo postaviti, če želimo preiti iz nekega gospodarskega modela, ki neodgovorno ravna z viri, v neki proizvodni model, ki pa z viri ravna odgovorno.

Kakšen odnos naj glede tematike virov in učinka nesmotrne gospodarske politike t. i. zahodno industrijsko razviti svet vzpostavi z državami v razvoju, med katere prištevamo nekatere v zelo naglem razvoju, kot so Kitajska, Indija, Rusija, Brazilija, Južna Afrika?

Življenjski standard v Evropi je visok, Evropejci torej dobro živimo, kar je očitno tudi po tem, da je naš okoljski odtis zelo velik. Države na poti razvoja pa se polagoma gibajo k boljšemu življenjskemu standardu. Njihov odtis na okolje se posledično veča. Dejstvo je, da se šele po končani ‘razvojni poti’ začenjamo zavedati, kako močan je bil naš odtis sveta, ki nas obdaja, in kako nesrečni so bili učinki razvoja na naše zdravje: šele takrat se naša zavest prepriča, da je premik proti manjšemu okoljskemu odtisu priporočljiv. Vzorci proizvodnje in potrošnje, ki smo jih razvili v našem delu sveta, zaradi fizičnih in ‘geo-fizioloških’ razlogov preprosto ne morejo biti ponovljeni na celotnem predelu nerazvitega sveta. To nam nalaga veliko odgovornost, ker moramo s svojim ravnanjem, z dobrimi idejami in inovativnimi potezami odslej dokazati našim sogovornikom iz manj razvitih geografskih leg, da je neka druga pot mogoča.

Sporočilnost tega je v tem, da našega standarda ni več mogoče doseči?

Verjamem, da lahko vsi pridemo na enako raven, ampak vsi moramo spremeniti razmišljanje. Poglejte: nisem govoril o zmanjšanju kakovosti življenja ali o tem, da bi se morali odpovedati delovnim mestom, in podobno. Prav nasprotno! Govorim namreč o priložnostih, ki jih drugačno razmišljanje ponuja, razmišljam o drugačnih rešitvah, ki so na neki način še bolj delovno intenzivne. Verjetno bomo morali včasih ponovno razmišljati nekoliko bolj ‘krajevno’, ker je globalizacija dejansko šla predaleč. Pomislimo preprosto na hrano: odtis na okolje, ki ga prevoz hrane ima, sploh ni zanemarljiv problem (ne pozabimo niti na samo kakovost hrane). Za nekatere nujne, a pametne poteze je potrebno najprej storiti korak nazaj. S tem pa bomo dejavnikom razvijajočega sveta preprosto posredovali ustrezne pogoje, ki jim bodo lahko sami sledili in tako v tej svoji razvojni fazi upoštevali zdravje svojih ljudi in negovanje okolja: verjamem, da bodo take poteze zmanjšale tudi količnike revščine. Zelo pomembno pa je, da ta koncept sprejmemo kot možnost novega razvoja, ne pa kot oviro razvoja samega. Naj navedem primer. Vsak prebivalec zemlje mora razpolagati s čisto pitno in sanitetno vodo: v sedanjih ciljih trajnostnega razvoja, ki so bili pred nedavnim sprejeti pri Združenih narodih, je poudarjeno, da je to mogoče samo v primeru, da predhodno vodne vire ščitimo in jih čuvamo. Gre skratka za odgovorno ravnanje, brez katerega nikakor ne bo šlo, saj smo svet zapeljali v način ureditve, ki dolgoročno ni več vzdržna.

Kako se na to načelo navezuje ponovna predelava določenih proizvodov?

Potrebno je podčrtati eno: še naprej bomo zadovoljevali našo potrebo po nečem. Zadovoljevali jo bomo na sicer nekoliko drugačen način, a še vedno bomo. Tovrstni vzorci obnašanja so na neki način nujni, ker ob hitri rasti prebivalstva in potrošnje je nemogoče preslikati podobo sedanjosti na celoten svet. Spremembe so nujne in opažam, da se polagoma premikamo v to smer. Veliko ljudi je tak nov način razmišljanja sprejelo, a pot je še dolga. Vzemimo za primer avtomobil. Izumljen je bil zato, da bi nas varno, hitro, učinkovito in hkrati relativno poceni pripeljal od točke a do točke b. Nastal je zato, da bi povečal našo mobilnost. Danes je pa dejstvo, da je motor z notranjim izgorevanjem zelo neučinkovit. Po drugi strani je prav tako zapostavljena izbira električnega avtomobila. Povprečno je vsak avto v Evropi parkiran za 92% časa. Poglejmo na samo vožnjo: ob tej priložnosti moramo prišteti še 1%, ki ga preživimo ujeti v gneči, 1,6% časa porabimo za iskanje parkirišča: dejansko vozimo le 5% celotne življenjske dobe našega avta. Dalje: navadno gre za petsedežne avtomobile, v katerih sedita ena ali dve osebi. To so statistični podatki! Promet je obenem povezan na veliko število nesreč: okrog 30 tisoč je umrlih letno v Evropi, štirikrat več je ljudi, ki zaradi nesreč imajo trajnostne posledice, 95% teh nesreč povzroča človeška roka. To je model, ki je neučinkovit in je daleč od tega, kar smo imeli v mislih takrat, ko smo iskali sredstvo za našo mobilnost… Rešitve obstajajo: omenil sem že vozila z alternativnim pogonom, avte z baterijami, ki bodo vzdržale dalj časa, avtomobile, ki jih lahko razgradite kar na domu, za katere so tehniki že ob njihovi genezi poskrbeli za model razstavljalnega postopka ob koncu življenjske dobe. Gotovo pa moramo še bolj koristiti javne prevoze, spodbujati ljudi k uporabi kolesa. Tudi avta ni potrebno, da si ga lastimo: varianta car shering – delitev avtomobila je že precej razvita. Mobilnost ostaja enaka, hkrati pa je na tak način mogoče prihraniti na virih in na lastnem budgetu.

Kako se s tovrstnimi tematikami soočata znanost in politika?

Znanost izhaja iz dejstev in govori o nečem, kar bi moralo biti objektivno vzeto – resnica. Kot se ta vidik ‘prevaja’ v svet politike, se večkrat ta objektivni zorni kot spremeni… Osebno sem se vedno zavzemal za to, da bi objektivnost ostala neokrnjena tudi na politični ravni. Vsaka odločitev pa gre po drugi strani po demokratičnem procesu in tudi ti so del legitimnega vsakdana, v katerem živimo, in v tem ima raziskovalec posebno odgovornost, da razvija svoje strokovno področje in da zna razumljivo pojasniti, kakšne so posledice določenega obnašanja, določene politike.

Znanstvenik pa mora opozoriti tudi izvedenca na področju ekonomije, da upošteva te fizikalne zakone… Kaj pa vzgoja?

Prav bi bilo, da bi se tudi ekonomska stroka vzporejala s temi nagnjenji. To se ponekod že pojavlja. Energetski problemi sicer niso še dobili ustrezne sistematične obravnave v dnevni politiki.

Nujno je, da v učni proces že od samega začetka vnesemo te komponente znanja, ki povečujejo odgovornost nas ljudi do lastnega zdravja in okolja. Dojeti moramo preprosto to, da smo del tega planeta, te narave, te danosti, v kateri živimo in do katere se moramo obnašati spoštljivo. Včasih se vedemo kot invazivna bitja in smo na neki način agresivni do narave, kar preprosto ne gre skupaj z odgovornostjo, ki jo kot ‘inteligentni’ del planeta nosimo v sebi.

Kateri so finančno-gospodarski dejavniki, ki nasprotujejo tej novi viziji?

Marsikaj danes ni še tako, kot bi moralo biti. Če pogledamo na strukturo davkov, na subvencije, na javna naročila. Prav preko javnih naročil se unovči povprečno okrog 17% bruto domačega proizvoda vsake evropske države, kar pomeni, da je ta resor ključnega pomena pri usmerjanju gospodarskega sektorja. Odločanje, komu naj kaj gre, je zato izjemnega pomena! Prav tako so pomembne subvencije: danes so v Evropi žal velike podpore še vedno deležna fosilna goriva. To je tudi razlog, da so skladi, ki podpirajo nove vzorce razvoja, finančno šibki. Rekel bi, da gre za širok spekter akcijskih potez na različnih ravneh: tudi od bančnega (kateri razvojni modeli so podprti s krediti) in investicijskega.

Vse pa vendar kaže, da smo še vedno vezani na stare zgrešene navade. Do kdaj bo tako?

Prehod iz ene faze v drugo je vezan na razgradnjo oziroma dogradnjo tega, kar imamo. Država na nizki stopnji razvoja, ki se šele odpravlja na razvojno pot, se lahko še vedno odloči, kam bo usmerila svoj razvoj. Zaradi svojega ‘zaostalega’ položaja ni vezana na koncept razgradnje, ki se ga razvite države morajo še kako držati. Razvijajoče se države niso niti ujete v stare poslovne vzorce, v nekdanjo infrastrukturo, v preteklo gospodarsko strukturo. Tak sistem šele gradi, kar ne pomeni, da je zanj izpeljava ‘kakršnega koli’ gospodarskega načrta lažja, svobodnejša. Ne sooča pa se z odporom tistih, ki v teh dejavnostih imajo danes svoje službe, svoj dobiček, svoj interes in si logično ne želijo sprememb. Spremembe pa so hkrati mogoče tudi znotraj podjetja s starim modelom proizvodnje: res je, da se spremembe ne zgodijo čez noč, posodobitve se pa vsekakor lahko postopno uvajajo, korak za korakom. Tudi vzorce potrošnje in vzorce proizvodnje moramo navsezadnje polagoma prilagoditi novemu gospodarskemu modelu. Če na to pot ne bomo stopili, se bomo – tokrat pa ja – čez noč znašli v nevzdržnem položaju, ki bo nastal s pomanjkanjem surovin in virov. Prehod iz ene faze v drugo je mogoč le v primeru, da se pristojni (politika) v tej prehodni fazi aktivno ukvarjajo z ljudmi (delavci in ostalimi gospodarskimi dejavniki) in da ‘krijejo’ začasno nastale izgube. Tem osebkom je potrebno nuditi ustrezno pomoč, predvsem pa začeti temeljito prepričevalno akcijo, s katero bo vsem razumljivo, da je ta prehodna faza potrebna za izdelavo novega modela gospodarstva in za rešitev celo našega sveta. Včasih je človeška narava taka, da se novostim raje izogiba. Že leta 2011 sem medijske dejavnike opozarjal, da je z nemškim velikanom Volkswagen nekaj narobe. Tudi komisija si je velikokrat želela jasnejši pregled nad določenimi proizvodnimi modeli in večji nadzor nemške avtomobilske hiše, a nič se ni zgodilo. Komisija se je obratno morala soočati s splošnim odporom nekaterih članic, tudi druga avtomobilska podjetja niso hotela, da kdo dregne v osje gnezdo…

Kaj se lahko naučimo od afere Volkswagen?

Preprosto to: malo več elementarne poštenosti in pripavljenosti na spoznanje, da zadeve lahko premaknemo na boljše.

V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.

4 KOMENTARJI

  1. Dr. Janez Potočnik pove bistvo za napredek:”Malo več elementarne poštenosti in pripravljenosti na spoznanje, da zadeve lahko premaknemo na boljše.”
    Zato dodajam!
    Slovenija potrebuje moralno prenovo.
    Kdo lahko koga toži?

    Pogosto slišim to vprašanje ob rezultatih naše privatizacije, a odgovori so različni. Novinar Alij Žerdin v članku »Kontinuiteta«, Delo, 17. oktobra, piše o izgubljenem desetletju, zaradi neusmiljenega boja za nadzor nacionalnega bogastva. Pravi, da se je ta boj pričel že l. 1945.

    Po moje pa že l. 1941. Od l. 1990 je to boj oz. je vprašanje, kako bogastvo naroda, ki ni imelo definiranega lastnika, dati kot lastnino fizičnim osebam. Demos je v tem boju razpadel.

    Dr. Andrej Umek, bivši minister, v Delu – SP, 20.09.2014, pojasni:«Demosova privatizacija je predvidevala, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov. Vendar tudi Demosova privatizacija ni bila izpeljana do konca. V jeseni 1992 so stranke naslednice Demosa volitve izgubile. Zmagovita LDS je oblikovala novo koalicijo z dr. Drnovškom kot predsednikom vlade. Takoj po volitvah je nova koalicija predvsem pa naveza LDS – ZLSD sedanja SD bistveno spremenila privatizacijsko zakonodajo. Vpeljali so tako imenovani beneficirani notranji odkup delnic. Ta Drnovškova privatizacija je imela za posledico popolno razvrednotenje certifikatov, za katere ni bilo več realne protivrednosti in je de fakto ponovno uveljavila Markovićevo privatizacijsko zakonodajo. S tem so ponovno menedžerski prevzemi postali možni in vsaj za levi del slovenske politike tudi zaželeni. Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, na primer, zahteval njene ustavne presoje.«

    Tako smo torej državljani pri privatizaciji zopet ostali neenakopravni, kršena je bila ustava in naše ustavne lastninske pravice.

    Dr. Jože P. Damjan, v članku »Levica in desnica sta podpirali menedžerske prevzeme«, Delo-SP, 5. sept. 2015, iskreno zapiše in veliko pove o ne moralnosti in ne pravičnosti izvedene privatizacije: »Če zanemarimo moralni vidik te privatizacije in pogledamo samo ekonomskega, je bila zadeva vzdržna.«

    Berem vladni dokument iz l. 2007:«Cilj novele Zakona o prevzemih, da onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. S predlagano rešitvijo se sledi namenu evropske direktive varovanja delničarjev in upnikov. Večina držav EU ima pravila, ki so usmerjena v prepoved finančne pomoči ciljne družbe prevzemniku. Pravila omejujejo način, da se zastavijo vrednostni papirji ciljne družbe za pridobitev denarja ali posojila (kredita) s strani finančnih institucij (bank). V nekaterih državah je prepoved tovrstnega financiranja absolutna, v nekaterih pa se ga vendarle dopušča, vendar pod zelo strogimi pogoji in pod drobnogledom nadzorne institucije.«
    Kdo je torej manipulira(l), oškodoval gospodarske družbe in državljane?

    G. Jure Apih pa v članku »Kdo bo koga tožil?« ugotavlja: “Država je na kolenih, pritiski grabežljivcev so veliki, odgovornost najodgovornejših neizmerna. Minister Mencinger je prepotentnemu Jeffreyju Sachsu nekoč rekel NE. Kdo bo koga tožil?”

    Odlično vprašanje, a od kod je to stanje?

    Bivši rektor, prvi gospodarski minister dr. Jože Mencinger trdi:»Narobe je narejena že privatizacija, s katero smo dobili dva milijona »kapitalistov«, njihov cilj je bil proizvodno premoženje čim prej pretopiti v potrošno premoženje. Nesreča so bili pidi, tudi oni le lastniki premoženja. Pravih lastnikov podjetij sploh nismo dobili. Certifikati so ničvredni papirji, zaupam samo depozitom na banki, vse druge naložbe so nekoristna špekulacija.« Kaj je še priporočal: »Nič ni narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki. Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.”

    Se še kdo čudi stanju družbe in države?

    Od kod problemi gospodarstva in DUTB, je menda jasno?

    Bo kdo zopet tožil tujca, Jeffreyja Sachsa, ki je nasprotoval fevdalni podaritvi skupnega družbenega premoženja oz. podjetij samo direktorjem, ki »kupijo« podjetja tako, da jim kupnino s (tajkunskim) kreditom »plača« kar kupljeno podjetje. Ostali državljani in razni pokojninski in drugi skladi državljanov s(m)o pač za lastnike podjetij očitno neprimerni? Privarčevani kapital državljanov v skladih pa podpira podjetja in delovna mesta predvsem v tujini. Podjetja naj še naprej rešuje le »kreditizem«, namesto kapital, tudi državljanov, ki je na trgu, a ta zahteva odgovornost za rezultate, rast na trgu.

    Mnogi »napredni« svarijo:» Svet bo propadel; kapitalizem, egoizem bogatašev ga uničuje! Svetovni problem je socialno razslojevanje, ko ima peščica bogatašev skoraj vso bogastvo človeštva. Usoden bo »dedni kapitalizem«!

    Prof. dr. Boštjan M. Zupančič, sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice nedavno zapiše: »Zanimivo je, da je tudi moderna kritika “nasledstvenega kapitalizma”, ki prevladuje v mediteranskih kulturah (Francija, Španija, Portugalska, Italija) – v nasprotju s severnimi in skandinavskimi družbami –, prav v tem, da biološki dediči niso nujno tudi dobri nasledniki posamičnega podjetja (vir). To se navezuje na stopnjo medsebojnega (ne)zaupanja v družbi, kar pomeni, da gre v kulturah, kjer je ta stopnja nizka, praviloma zaupati le družini in sorodstvu (vir). V ZDA je bilo dedno obdavčenje na začetku 80-odstotno; očetje republike so menili, da si mora vsak sam in znova priboriti prostor pod soncem.«

    V praksi pa se pri nas dopušča predvsem privatizacija s »koncentracijo lastništva, večinsko v rokah direktorjev, saj ti kot lastniki potem ne rabijo pravih nadzornih svetov, ki so v Sloveniji že tako »usodni«!

    Dr. Ludvik Toplak, bivši rektor mariborske univerze, ob osamosvojitvi predsednik družbenopolitičnega zbora RS, pa celo letos zapiše: “Slovenija potrebuje moralno prenovo. Prejšnja nomenklatura je želela sprivatizirati premoženje, pri nas pa izigrati delavca v njegovi lastninski pravici. Na podlagi t.i. Mencingerjevega zakona o privatizaciji podjetij je prejšnja nomenklatura in njeni prijatelji »sprivatizirala« velik del t.i. družbenega premoženja, ki je bilo v resnici delavčevo premoženje. Se ve, da je taka »privatizacija« nična.”

    Bivši predsednik Milan Kučan je že v televizijskem pogovoru v torek 15. januarja 2002 izjavil: »Nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC-Ljubljana je neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja!

    Ekonomska svoboda navadnih državljanov je še naprej iluzija!

    Kdo bo koga tožil?

    Franc Mihič, Kosovelova 2A Ribnica

    2015-10-19

  2. Zame pa je edini novi stavek v tem dolgem prispevku le: "Že danes v nemški industriji predstavljajo 47%, delo pa samo 18%." Zelo visoka številka. Vse ostalo je že tolikokrat zlajnano, da je prava sramota, da se nas ne dotakne.

  3. Suhoparne birokratske in socialistične brezzveznosti tipičnega birokrata.

    Ja,socialisti in komunisti nam bodo pridigali o okoljevarstvu, ki so Evropo in svet najbolj opustošili.

    Tisti mlajši ne veste, da so bili prvi upori proti komunizmu ravno v Šaleški dolini zaradi kislega dežja. Danes je žveplo in denar skisal možgane tamkajšnjim prebivalcem v večini.

    • Danes je dan za strinjanje z vami, Pavel.
      Še Bratuškova je odgovarjala konkretneje in manj suhoparno na svoji, sicer neuspešni predstavitvi v Bruslju 😉

Comments are closed.