Nov družbeni red, o katerem sanjajo protestniki, je utopija, ki se vedno sprevrže v kaos

5

Nov družbeni red, o katerem sanjajo protestniki, je potemtakem utopija, ki se vedno sprevrže v kaos. Novo in zares novo je lahko samo božje, se po Svetem Duhu najprej spočne v duši. Če protestiram proti družbenim anomalijam – tudi prav, a bo zaleglo le, če me bo božja milost spreminjala od znotraj.

Če v spletnem brskalniku kliknete ukaz brisanje zgodovine, se vam prikaže tole navodilo: Če ne želite, da bi bilo zabeleženo, katere spletne strani ste obiskali v Chromu, lahko deloma ali v celoti izbrišete zgodovino brskanja.

Evangelist Matej pripoveduje, da so nekoč služabniki pristopili h gospodarju in mu predlagali, naj jim dovoli izruvati ljuljko, ki jo je zasejal neznani sovražnik.

Različni pristopi večine in manjšine

Svet se od Jezusovih časov do danes, kar zadeva voljo po brisanju zgodovine in obračunavanju z nasprotniki, ni spremenil, drugačna so le sredstva in načini za to početje. Večina ljudi želi mirno delati in jesti svoj kruh. Ta večina je še ne daleč nazaj sejala pšenico, jo žela, mlela, pekla svoj kruh ter ga rezala sebi, svojim otrokom in ubogim. Danes si ta večina želi predvsem redno službo, dostojno plačo, dostopno zdravstvo in izobraževanje ter regres za letni dopust.

Manjšina, elita knezov, pa hoče več od dostojnega preživetja, zato širi in krepi nadzor, nekoč nad zemljo, danes nad viri energije, minerali oziroma redkimi prvinami, digitalnimi tehnologijami, orožjem, finančnimi skladi itd. Še pred dobrimi stotimi leti smo imeli deželne kneze, danes pa so knezi globalni. Stari knezi so imeli nekaj rezidenc, gradov in počitniških vil v krajih, ki so jih dosegli s kočijami in pozneje z vlaki. Sodobni knezi pa svoje posesti obiskujejo z zasebnimi letali, z njimi pridejo tudi do vil na eksotičnih lokacijah, svetovna morja pa dosežejo z jahtami z močno strojno in kuharsko posadko ter drugo služinčadjo.

Svet družbenih omrežij lahko tudi ni resničen

Sodobni knezi ne obvladujejo svojih fevdov z ministeriali, ki so kot upravitelji posesti bivali v skromnih gradovih, temveč z novicami in mnenji, ki jih posredujejo prek družbenih omrežij. Teh zakonodaja ne regulira kot standardnih medijev – televizije, radia, časopisov in revij –, ki so omejeni z zakonskimi okviri. Tako nihče od nepoklicanih ne more razumeti algoritmov, ki na družbenih omrežjih izbirajo, kdo na svojem zaslonu kaj vidi. To je razlog, da se dvema, ki hkrati pogledata na svoj telefon, svet ne prikazuje enako. Kateri svet je torej resničen, moj ali prijateljev? Kaj se res dogaja in kaj ima samo videz obstoja?

Priča smo razširjanju t. i. alternativnih dejstev, opozarja v Švici delujoči ekonomist dr. Egon Zakrajšek. Še pred nekaj leti je bil lahko vsakdo ponosen na svoje kritično mnenje. Toda ali smo danes v družbi, ki jo ustvarjajo mediji in družbena omrežja v lasti ameriških, čeških, švedskih, srbskih in drugih mogočnikov, še lahko kritični? Ali še obstaja možnost za kolikor toliko zanesljivo avtonomno presojo? Ali je neodvisno mnenje, ko imamo na razpolago o isti stvari več dejstev in več resnic, sploh še možno?

Vlak naše civilizacije bo iztiril, preden pripelje na končno postajo

Ker se vsega tega bolj ali manj zavedamo, postajamo negotovi in nervozni, zato se nagibamo k nenehnemu resetiranju, k brisanju zabeleženega. V nas se krepi strast, da bi pšenično polje očistili ljuljke, brisali zgodovino, zabeleženo v iskalnikih spletnih brskalnikov. V resnici vemo, da je to Sizifov napor, ki nas do želenega cilja, do resnično novega začetka ne more pripeljati. »Kajti vlak« (naše civilizacije), kot pravi Zakrajšek, »bo pripeljal do konca. In tik preden bo iztiril, bo nastopil vsesplošni kaos. Ta bo prizadel tiste, ki so že zdaj najbolj ranljivi« (Ona, 14. julija 2020, str. 9).

Protestniki vsega sveta vsak dan jasneje spoznavajo, da brisanje zgodovine na družbenih omrežjih ničesar ne spremeni, ker je to brisanje popolna utvara, kajti algoritmi delujejo naprej, institucije pravne države pa do njih ne sežejo. Kar je zapisano, ostane, ker je shranjeno nekje v drobovju trdega diska, na strežniku na neznani lokaciji, v oblaku pa tudi v spominu in podzavesti.

In tako Pilatove besede – Kar sem pisal, sem pisal – postajajo resničnost.

Jezo na upravljalce družbenih omrežij stresajo na pomnike realne zgodovine

Gnev, ker nas nekdo nenadzorovano in nezakonito usmerja, se poigrava z našim razumevanjem politike in ekonomije, predvsem pa narekuje naše razpoloženje, se je transformiral. Jeza zaradi nemoči, da bi izbrisali, kar smo po lastni lahkovernosti in nespameti zaupali družbenim omrežjem, se je preoblikovala. Ljudje ne mislijo več na dvoumnost družbenih omrežij, ampak jih samo še uporabljajo. Ne jezijo se na njihove upravljalce, ker so ti za njihovo jezo neranljivi, pač pa svoj bes preusmerjajo v brisanje realne zgodovine. Protestniki, začenši v ZDA, poskušajo redefinirati zgodovino, kakršno so spoznavali v mladosti v šolskih klopeh. Naenkrat bi radi odstranili vse pomnike spornih zgodovinskih poglavij in obtožili šolski sistem, politiko in konservativne starše, ki naj bi jim vsilili izkrivljen pogled na preteklost. Mestna središča, ki slavijo nacionalne junake na konjih, kipe prosvetiteljev in palače knezov in kraljev, so v očeh protestnikov ljuljka, ki jo je treba brez odlašanja izruvati.

Slogan Črna življenja štejejo poziva k prevrednotenju celotne zgodovine in k vzpostavitvi nekakšnega novega svetovnega reda. Iz javnega prostora in celo iz spomina državljanov bi morali izbrisati vse osebnosti, ki imajo vsaj nekoliko dvomljiv status. Takšen postopek je že logistično neuresničljiv, kaj šele v vsebinsko, saj nihče od slavnih in uspešnih, ki ima pomnik, ni bil brez greha, kot ni čist nihče od teh, ki protestirajo.

Če se bo preverjalo dela osebnosti, bomo ostali brez spomenikov

Kje in kako začeti podirati? Ali naj se, denimo, Čehi odpovedo kralju in cesarju Svetega rimskega cesarstva Karlu IV. Luksemburškemu (1316, cesar 1347–1378) zaradi vojn, ki ji je bojeval, in preimenujejo znameniti praški most in slovito univerzo? Ali naj Britanci popljuvajo nesmrtno kraljico Viktorijo (1819, kraljica 1837–1901), simbol britanskega ekspanzionizma in kolonializma, in preimenujejo na tisoče ulic, trgov, šol, univerz, zveznih držav in celo naravnih znamenitosti od Avstralije do Nigerije in od Pakistana do Mauritiusa? Da ne omenjamo Grkov in njihovega Aleksandra Velikega ter Francozov in njihovega Napoleona. In ne nazadnje Judov: David in njegov sin Salomon sta prelila mnogo krvi, a je bil Božji Sin, Jezusu Kristus, njuno popolno nasprotje, po napovedi prerokov rojen prav iz te z grehi omadeževane Jesejeve korenike.

Ali naj Newyorčani padejo na kolena in od župana zahtevajo, da Manhattan vrne indijanskemu plemenu Lenape, od katerega so ga v 17. stoletju kupili za nizkotnih šestdeset holandskih guldnov.

V primeru stopnjevanja sedanjih radikalnih in histeričnih obračunavanj z zgodovino bi se prav lahko zgodilo, da bodo naši trgi in ulice ostali povsem brez spomenikov. Nihče, niti veliki umetniki, niso brezmadežni, ugotavlja Peter Rak, novinar Dela (13. junija 2020, str. 9).

Očitno je covid-19, ki je povzročil zastoj javnega življenja in gospodarske dejavnosti, s tem pa brezposelnost in splošno negotovost, sprožil nekakšno univerzalno sovraštvo do sveta in njegove nepopolnosti. Torej prav to, kar beremo v današnjem evangeliju, ki pravi, da so služabniki sovražili tako ljuljko kot tiste, ki so jo zasejali.

Če hočemo nepopolnosti priti do dna, se ustavimo pri Adamu in Evi

Nesprejemanje nepopolnosti, čeprav je vse na svetu nepopolno, je dobilo metafizičen pospešek. Sprevrača se v jezo, da je treba nepopolnosti priti do dna, razkrinkati verigo krivde do konca ter soditi vsem, ki se jih drži kakršen koli madež. Zgodovina potrebuje psihoanalitičen postopek očiščevanja, ki bo privlekel na dan vse krivde in njihove povzročitelje ter jih pravično kaznoval, začenši s policijo, ki varuje obstoječi red, tisti red, ki je v očeh protestnikov zlo na sebi. In kje drugje naj se očiščevanje konča, če ne pri Adamu in Evi, pri arhetipskih sprožilcih patološke zgodovine: v metafiziki torej, onstran realne zgodovine. In tako se utopičen pogled v prihodnost, ko bo protestniško očiščevanje svet privedlo do novega družbenega reda, do nekakšnega novega nadzgodovinskega časa, stika s predzgodovinsko krivdo, ki nima ne kraj ne časa.

Današnji evangelij nas opozarja, da je z nepopolnostjo, z ljuljko, treba potrpeti, ker je tudi Gospod potrpežljiv z nami. Posege v ljuljko prepustimo njemu, sicer bomo uničili sebe in svet. Gospod je namreč edini pravi poljedelec na njivi sveta, ki dela skladno z zakoni, ki jih je položil v naravo in človeka. On dela potrpežljivo kot dober in izkušen vrtnar. Spomladi suhe veje odstrani, nove kali pa zaliva. Nov družbeni red, o katerem sanjajo protestniki, je potemtakem utopija, ki se vedno sprevrže v kaos. Novo in zares novo je lahko samo božje, se po Svetem Duhu najprej spočne v duši. Če protestiram proti družbenim anomalijam – tudi prav, a bo zaleglo le, če me bo božja milost spreminjala od znotraj.

5 KOMENTARJI

  1. Pa izbrali smo življenje brez Boga in sedaj se čudimo nazadovanju, nepotrebnemù trpljenju in roparjem na oblasti. A bili smo opozorjeni.

    • Ja, kristjani smo bili opozorjeni. Pa smo to opozorilo oznanjali vsem ostalim? Je nadškof opozorilo dovolj glasno vpil npr. v Brezjah, da so ga vsi slišali?

      Izberi si življenje!

      Glej, danes sem položil predte življenje in srečo, smrt in nesrečo, ko sem ti danes zapovedal, da ljubi GOSPODA, svojega Boga, da hôdi po njegovih poteh in izpolnjuj njegove zapovedi, zakone in odloke. Tako boš živel in se množil, in GOSPOD, tvoj Bog, te bo blagoslavljal v deželi, v katero greš, da jo vzameš v last.

      Če pa se tvoje srce obrne in ne boš poslušal in se boš dal zapeljati, da bi se priklanjal drugim bogovom in jim služil, 18 vam danes naznanjam, da boste gotovo uničeni; ne boste podaljšali dni v deželi, v katero greš, ko greš čez Jordan, da jo vzameš v last. Nebo in zemljo kličem danes za pričo proti vam: predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo.

      Izberi torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod, tako da ljubiš GOSPODA, svojega Boga, poslušaš njegov glas in se ga držiš. Kajti v tem je tvoje življenje in dolgost tvojih dni, ki jih smeš preživeti v deželi, za katero je GOSPOD prisegel tvojim očetom, Abrahamu, Izaku in Jakobu, da jim jo bo dal.

  2. Odličen zapis!!!
    Prenesti bi nilo potrebno tisto, kar se nanaša na nas. Zlasti na desnici. Ker to kar se nanaša na levico, je že vsem očitno.

  3. “Če hočemo nepopolnosti priti do dna, se ustavimo pri Adamu in Evi”

    Človek postane popoln, ko začne potovati skozi življenje s prijateljem Jezusom. Za pričetek zadošča pogost pogovor s prijateljem Jezusom. Tak pogovor, ki ga drugi vidijo kot govorenje z izmišljeno osebo.

    Ja, ateistom se moramo kristjani zdeti nori.

Comments are closed.