Notranji spopad civilizacij

Miguel Berrocal: Manolona Opus 397 Skulptura, ki ponazarja "univerzalno žensko telo, polno energije in arogance",  je postavljena v madridskem parku Juan Carlos I.. (Foto B.C.)

Bom zelo zgoščen. Kot vidimo iz zadnjih dogodkov v Franciji (množične demonstracije in bdenja v prid družini), ni Cerkev edina, ki se upira nameram spolne revolucije. Zahteve gejevskega gibanja postavljajo pod vprašaj tudi drugi družbeni igralci. Kaj se dogaja?

V zadnjih desetletjih je spolna revolucija z dodatnim pospeškom moralnega relativizma pripeljala do spopada, ki mu ameriški pravnik Robert P. George pravi „notranji spopad civilizacij“. Če se pri „zunanjem“ spopadu soočata Islam in Zahod, se pri „notranjem“ znotraj Zahoda soočata judovsko-krščansko pojmovanje družine ter vse močnejše feministične, gejevske, libertarne in uživaške ideologije. Filozof Martín Alonso ta spopad vidi v okviru širše bitke skrajnega postmodernizma proti vsemu, kar je bilo prej. Bitko zaradi njene silovitosti imenuje kar „zahodna državljanska vojna“ in jo razlaga kot počasni samomor Zahoda. Tako stanje še najbolj ugaja nekomu tretjemu. Kjer se prepirata dva, islam dobiček ima.

Spopad je postal izrazito političen, ko je vanj vstopila celotna evropska levica. Po padcu komunizma je slednja za nekaj časa tavala v stanju šoka, nato je hitro posvojila ideologijo spolne revolucije in se usmerila proti novim ciljem – in starim sovražnikom. V času demokracije smo zato spet tam, kjer smo bili v času komunizma: levica proti Cerkvi, Cerkev proti levici.

Drugače ni moglo biti. Po učenju očeta spolne revolucije Wilhelma Reicha je religija pomemben zatiralec spolnosti, zato se ji je treba upreti. Kljub temu po Reichu prvi vir zatiranja ni religija, temveč klasična družina, bolj natančno, lik mogočnega očeta. Razumljivo, zakaj se današnji aktivisti spolne revolucije usmerjajo v simbolno odpravo očeta in redefinicijo družine. Razumljivo, zakaj druga stran (ne le Cerkev) krčevito brani lik očeta ter klasično družino.

Če padeta oče in družina, pade vse. Nastal bi kaos, ki bi klical po močni moški roki (diktatura) ali pa kar po moški religiji – kar zna biti islam. Možnost takšnih scenarijev daje moč skrajni desnici, za katero ni slučajno, da je istočasno proti-gejevska in proti-islamska. Obenem poskuša s svojim mačizmom vzpostaviti lik mogočnega (beri: nasilnega) očeta. V tovrstnem iskanju očeta so skrajni desnici zelo blizu tudi slovenski častilci Tita.

Cerkev mora najti drugačno pot. Moralni teolog José Vico Peinado je že pred leti pozval k dialogu med Cerkvijo in spolnimi revolucionarji. Cerkev naj prizna, kar je dobrega v spolni emancipaciji, revolucionarji naj vstavijo močne etične varovalke v svoj projekt. Z drugimi besedami, perspektiva za konec „vojne“ je v spolni svobodi, ki bo visoko etična.

Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger ter aktivno sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.