Notranji boji ali reševanje države

0
227

V Zagrebu bo ta teden potekalo srečanje Svetovnega Foruma mediacijskih centrov. Tudi Sloveniji kot državi bi koristila mediacija. Mediacija namreč ni samo metoda pomoči pri konstruktivnem obvladovanju konfliktov ampak lahko pomaga udeležencem, ki se soočajo s problemom, poiskati ustvarjalne rešitve. Da se Slovenija sooča s problemom je očitno.

Znižanje plač ali odpuščanje?

Ob napovedi vlade, da bo znižala maso sredstev za plače v javnem sektorju, kar v bistvu pomeni znižanje plač ali odpuščanje zaposlenih, je završalo. ‘Če nas bodo metali na cesto, se bomo branili z vsem, kar imamo’ pravijo nekateri in očitajo vladi, da ‘Z državljani komunicira zgolj še z grožnjami.’ Ob tem pa sami grozijo s hudimi posledicami v primeru morebitnih odpuščanj. Drugi podpirajo vlado z besedami: Zakaj bi bilo tistim v javnem sektorju bolje kot nam v gospodarstvu? Če se odpušča in niža plače v gospodarstvu, zakaj se ne bi tudi v javnem sektorju. Nenazadnje javni sektor živi od davkov ki jih pobere in če jih pobere manj, zaradi slabše gospodarske situacije, je jasno, da ne more imeti enakih stroškov, kot v boljših časih.

Združiti moči pri iskanju rešitve?

Namesto, da bi združili moči v prizadevanju za reševanje problema, pa se, spet situacija le zaostruje in posega se po grožnjah, izsiljevanju, prisili… In hkrati se povečuje nastrojenost med zasebnim in javnim sektorjem. Povprečen državljan se lahko vpraša: Ali se bije bitka za rešitev iz krize, ali pa se odvija nekakšen notranji boj in obračunavanje? Slednje nas lahko spomni tudi na izkušnjo v zadnji svetovni vojni, ko so v času boja proti okupatorju nekateri obračunavali s svojimi političnimi nasprotniki. A eno je jasno. Kljub očitni krizi, ki bi jo bilo potrebno reševati, Slovenija ni združila moči.

Kdo je kriv?

Lahko bi se pogovarjali tudi o tem, kdo je kriv, da je do take situacije sploh prišlo. Ko se je po nepotrebnem trošilo in zaposlovalo celo v času tik pred nastopom nove vlade, ko je bilo že jasno, da slovenski proračun takih obremenitev ne prenese… To me spominja na šalo, ki govori o nekom, ki je dobil čeke in je bil prav zadovoljen, da lahko kupuje z njimi. Po tem ko je s čeki veselo trošil in porabil preveč denarja, je k njemu prišel predstavnik banke in mu povedal, da je banki dolžan toliko in toliko. Ta pa odgovori: Ni težave, samo malo počakajte, Vam bom takoj napisal ček.

Preiskovanje, kdo je odgovoren da je prišlo do še slabšega stanja, ali pa kdo je že v času krize prišel do povečanja premoženja na račun države morda sploh ne bi bilo napačno, vendar pa verjetno ne bi prineslo posebnih rezultatov. Morda bi lahko celo povrnili določena sredstva, ki so bila po nepotrebnem zapravljena. Česa bistvenega za naprej pa po vsej verjetnosti ne bi uspeli doseči.

Kakšna pa je rešitev?

Zagotovo ni rešitve v tem, da se ‘spre’ zasebni in javni sektor oz. da se zaposlenim v zasebnem sektorju očita slabo delo in tudi ne da se kdo ‘z vsem kar ima’ bori za delovna mesta. Če ni denarja, potem je rešitev potrebno iskati znotraj finančnih zmožnosti, kar neizogibno pomeni nižje plače ali pa manj delovnih mest. Ali pa povečati prihodke. Ena možnost za povečanje prihodkov države je, da se zviša davke, kar še bolj obremeni zasebni sektor, pri čemer se postavlja vprašanje ali bi se to sploh obrestovalo. Druga možnost pa je, da se pomaga, da gre zasebnemu sektorju bolje in posledično brez povečanja davkov poveča prihodke države.

Namesto zvračanja krivde in potegovanja le za svoje interese bi se vsi morali prizadevati iskati rešitev. Kdor hoče v teh časih prispevati k rešitvi, se lahko vpraša dvoje: Kako lahko prispevam k (začasnem) zmanjšanju stroškov, še posebej tistih, ki obremenjujejo proračun in pa, kako lahko prispevam k povečanju prihodkov zasebnega in posledično tudi javnega sektorja.

In kaj ima z vsem tem mediacija?

Mediacija lahko pomaga, da nasprotne strani, med katerimi obstaja konflikt, presežejo razlike, bolj razumejo drug drugega in začnejo sodelovati pri iskanju rešitve za skupen problem na način, ki je sprejemljiv za vse. In to ne pomeni nujno, da prenehajo biti nasprotniki. Pomeni pa, da v določenem vprašanju, ki zadeva vse, kljub temu, da so na nasprotnih straneh lahko sodelujejo pri iskanju rešitve.

Foto: Slovenska vojska

Marko Iršič je direktor Zavoda RAKMO – Zavoda za razvoj kulture medosebnih odnosov.


Prijava

Za komentiranje se prijavite