Duhovna svoboda – temelj vsake druge svobode
Na kaj je mislil sv. Pavel v današnjem drugem berilu iz pisma Galačanom, kjer je zapisal znameniti stavek: »Za svobodo nas je Kristus osvobodil« (Gal 5,1). Ker sv. Pavel ni bil politik, revolucionar ali družbeni delavec, temveč oznanjevalec evangelija, ni imel v mislih političnih svoboščin. Vedel je, da je notranja ali duhovna svoboda temelj vsake druge svobode. Notranje svobode človeku ne morejo odvzeti niti velike družbene krivice. Primeri iz vseh obdobij zgodovine nam govorijo, da so bili mnogi, ki niso imeli politične svobode, večkrat bolj svobodni kot marsikdo, ki je užival popolno svobodo dela, gibanja, govora in združevanja.
Čeprav Pavlova teologija razčlenjuje predvsem notranje vidike svobode in zunanjo svobodo pušča ob strani, ne pomeni, da svobodo, ki jo omogočajo pravični zakoni, podcenjuje. Nikakor, zunanja svoboda je tudi po Pavlovem prepričanju za vsakega človeka absolutna vrednota. Nihče nima pravice kogar koli po krivici zapreti. Zato Jezus blagruje tiste, ki obiskujejo jetnike. V shodnici v Nazaretu Jezus navaja preroka Izaija in njegovo napoved prihoda Božjega služabnika, ki bo oznanil jetnikom prostost.
Pavel je zelo dobro vedel, kaj je svoboda gibanja in govorjenja, saj so ga v Mali Aziji večkrat vrgli v ječo. Sam se je do konca boril tudi za svojo osvoboditev iz ječe. Festu, rimskemu upravitelju Judeje, je izrazil zahtevo: »Pred cesarjevim sodnim stolom stojim in tu se mora razsoditi moja zadeva. Judom nisem storil krivice, in ti to prav dobro veš. /…/ Tedaj se je Fest pogovoril s svetovalci in odvrnil: ‘Na cesarja si se skliceval, pred cesarja pojdeš’« (Apd 25,10.12). Pavel je bil takoj nato izpuščen in je lahko iz Cezareje odpotoval v Rim, kjer je nadaljeval svoje poslanstvo.
Ni pa se sv. Pavel lotil politične reforme cesarstva, kot so mu v mojih srednješolskih letih očitali marksistični kritiki religije. Sv. Pavel ni ponovil prakse rimskega sužnja Spartaka. Ta je skušal v letih od 74 do 71 pred Kristusom s splošnim uporom sužnjev zrušiti rimski pravni in družbeni red. Za odpravo suženjstva ne takrat in še mnogo stoletij pozneje ni bilo ne gospodarskih ne kulturnih ne tehnoloških pogojev.
Služenje bližnjim
Poglavitni razlog nesvobode je po sv. Pavlu meseno mišljenje, ki je v sebičnem iskanju svojih koristi in udobja. In temu vidiku človekove nesvobode je posvetil svoje oznanjevanje. Kristus je po učenju sv. Pavla prišel zato, da bi sebičnost preoblikoval v služenje. Svoboden je namreč po Pavlu tisti, ki zmore služiti bližnjim.
Šola služenja ali prostor uvajanja v služenje pa je družina. Otrok se nauči služenja oziroma ljubezni do bližnjega, ko je sam deležen ljubezni očeta in matere, ki je podaljšek tiste ljubezni, ki jo starši živijo kot zakonci. S tem nočemo reči, da otrok ni deležen ljubezni, če se oče in mati ne razumeta. Tudi oče in mati, ki se drug drugemu odtujita, sta lahko še vedno sposobna služiti otroku, da uživa toplino, varnost in so zadovoljene njegove osnovne potrebe. Toda to ne pomeni, da je za otroka vseeno, ali med očetom in materjo vlada ljubezen ali ne. Otrok namreč ne potrebuje le posamične ljubezni očeta in matere, ampak potrebuje tudi ljubezen med njima, kajti šele takrat lahko govorimo o družini, sicer imamo le očetovsko ljubezen in materino ljubezen, nimamo pa družinske ljubezni. In prav to je rak rana tistih skupnosti, ki so družina le po imenu, sicer pa ne, kjer oče ljubi otroka, ne ljubi pa žene, kjer mati ljubi otroka, ne ljubi pa moža.
Koliko otrok staršev, ki so z eno nogo in s čustvi že zunaj zakonske zveze, ima samo družinsko stanovanje, družinsko kuhinjo, kopalnico in družinski avto, nima pa družine. Kajti o družini lahko govorimo šele takrat, ko je sklenjen trikotnik, ko obstajajo vse tri stranice: ljubezen med očetom in otrokom, ljubezen med materjo in otrokom ter ljubezen med materjo in očetom oziroma možem in ženo.
Duhovnost je gravitacijsko središče družine
V realnosti je mnogo skupnosti, ki so družina samo formalno pravno, dejansko pa ne. Različni analitiki kot vzrok za epidemijo zakonskih ločitev navajajo izključno socialne, gospodarske, sociološke, kulturne in ideološke vzroke, nikakor pa ne duhovnih. A prav duhovnost je gravitacijsko središče družine, ker ima samo duhovnost, ki je v naslonitvi na Boga, sposobnost integracije, povezovanja vseh drugih vidikov družine: financ, stanovanja itd. Nobeni drugi elementi, ki tvorijo družino, ne morejo nadomestiti vloge vere, ker so po naravi parcialni, samo duhovnost pa integralna, vse povezujoča, ker je onstran vseh družinskih realij.
Če nas je, kot pravi sv. Pavel, Kristus osvobodil za svobodo, nas zanima, česa nas je osvobodil in kaj je smisel svobode, za katero nas je osvobodil? Naj najprej odgovorimo na drugi del vprašanja in poudarimo, da nas je Kristus osvobodil za ljubezen. Kajti kaj je večja svoboda, kot da smo sposobni ljubiti. Ali drugače: doumeti moramo, da smo spočeti in rojeni v vezeh, torej samo delno svobodni, zato je slabotna in nezanesljiva tudi naša ljubezen. Če naj ljubimo, moramo biti notranje svobodni. To pa smo toliko bolj, kolikor bolj smo Kristusovi, kolikor bolj dopustimo, da nas Kristus od znotraj preoblikuje.
Kaj to v praksi pomeni? Ko občutimo ljubosumje ali jezo na sozakonca, lahko damo sebičnosti, ljubosumju in jezi prosto pot in s tem dopustimo, da vsa ta nagnjena in občutja preplavijo naše misli, čustva in voljo. In če se to zgodi, opazimo, da postajamo nervozni, zlobni, nevarni sebi in bližnjim. Ali pa naredimo nekaj popolnoma drugega, da svojo sebičnost, jezo ali ljubosumje ozavestimo, si vsa ta razdiralna čustva brez olepševanja priznamo in nato v svoji duši rečemo: »Gospod, poglej, kaj se sedaj dogaja v meni. Vidim samo svoje želje in potrebe, potrebe drugih mi gredo na živce, zato jih nočem videti. Ljubosumen sem in jezen. Vem, da me to ponižuje, razgrajuje, da z vsemi temi čustvi, ki se razraščajo, izgubljam sebe in tiste, ki jim večkrat pravim, da mi veliko pomenijo. Prosim te, Gospod, presekaj to uničujoče razpoloženje v meni, resetiraj me, razblini te neumne strasti, umiri me, daj mi drugačen pogled, daj mi pravo orientacijo, da spoznam, kaj se dogaja in kaj naj sedaj storim, da ne bom rušil, ampak gradil in ljubil.«
Ali se po takšni molitvi, ki jo lahko opravimo med hojo, vožnjo in delom, res kaj spremeni? Mnogi v to ne verjamejo, zato Gospoda ne kličejo. So verni, tako pravijo, in celo molijo, v resnici pa v Gospoda ne zaupajo. Ne verjamejo, da jih lahko Gospod resetira, jih opremi z mislimi, čustvi in močjo, da ravnajo drugače. Vera, ki je le pripadnost krščanskemu kulturno-duhovnemu okviru, vera kot identiteta, nima učinka. Vera je zaupanje, da nas Gospod rešuje tukaj in sedaj. Zato kristjani nimamo krščanske identitete, kot nekateri radi govorijo. Identiteta je ideologija. Kristjani imamo Gospoda, ki nas lahko ta trenutek usposablja oziroma osvobaja za ljubezen.
Kaj nas dela nesvobodne?
In sedaj odgovor na prvi del vprašanja, kaj je tisto, kar nas dela nesvobodne, kaj so vezi, ki nas priklepajo nase, da nismo zmožni darovanja in ljubezni. Prva naša poškodba je ranjenost z izvirnim grehom. S spočetjem nismo tabula rasa, nepopisan list, temveč popisani z lenobo, požrešnostjo, strastjo po nadvladi, nečistostjo itd. Toda o tem sedaj ne bomo govorili. Pač pa bomo nekaj rekli o tem, kako nas je popisala primarna družina.
Na tej točki bomo še globlje dojeli pomen vseh treh stranic ljubezni: mati – otrok, oče – otrok, mož – žena. Otrok namreč ne more sam predelati tega, kar ga v družini rani. Je absolutno nemočen, ker ne more svojega stanja pogledati z distance. Predelave nezavednega je sposoben le odrasli, ki se je čustveno razmejil od svoje primarne družine, kar pomeni, da je začutil, si priznal, in osmislil lastne stiske in bolečine iz svoje družine ter se odločil, da bo skušal čim bolj začutiti otrokovo in partnerjevo čutenje, ob tem pa tudi svoj pristni odziv na otroka in partnerja. Šele razmejitev s primarno družino omogoča zares varen partnerski odnos, ta pa varno starševstvo. O varnem partnerskem odnosu kot temelju varnega starševstva bomo v prihodnje še govorili, ker je potrebno pojasniti, zakaj nas takšen odnos presega, zakaj zanj potrebujemo neposredno Božjo asistenco, česar sodobna psihologija ne upošteva.
Že prej smo rekli, da za zadosten odziv na otrokove primarne potrebe ne zadostuje posamična ljubezen, ljubezen očeta in ljubezen matere, ampak ljubezen, ki jo živita med seboj. Za izgrajevanje te ljubezni pa mož in žena potrebujeta potrpežljivo odkrivanje in soočenje s tem, kar sta vsak posebej izkusila v primarni družini. Ko se vsak od njiju zaveda –, od kod prihaja, kaj je dejansko občutil na svojem matičnem domu, kaj ga je spravljalo v stisko, osamljenost in strah, ali se je čutil sprejetega tak, kakršen je, ali pa se je moral prilagajati starševskim željam in idealom, da je sploh preživel –, šele lahko razume občutja svojega otroka. Kako naj bi oče in mati prav razumela, kaj se dogaja z njunim otrokom, kako občuti njune odzive na svoje potrebe, če nista drug ob drugem v varnem odnosu doumela svoje realnosti, tega, kako jima je bilo, ko sta bila sama še v vsem odvisna od svojih staršev. Rezultat tega prizadevanja je, da se oče in mati končno lahko odločita, kaj iz svoje družine bosta ohranila, kaj bi rada spremenila in kaj bi kot par rada zaživela drugače kot njuni starši.[1]
Zelo dobro vemo, da je razčiščevanja usedlin, ki nam jemljejo svobodo za podaritev drugemu, dolgotrajen in zahteven proces. In prav zato ponovimo s sv. Pavlom: ‘Če se daste voditi Duhu, vas bo osvobodil za svobodo, za ljubezen’ (Gal 5,18).
[1] Prim. dr. Andreja Poljanec, Rahločutno starševstvo, Mohorjeva Družba Celje, 2015, str. 22–23
