Tej kolumni sem najprej mislil dati naslov »Vrnitev v (rdeči) paradiž«, saj sem želel s tem poudariti zaznamovanost sedanjih družbenih in političnih razmer v skladu z znano marksistično parolo »raj na zemlji«, pa čeprav bi se pri bralkah in bralcih pojavila asociacija na znano avstralsko nadaljevanko iz osemdesetih let. Vendar pa me je bližina pomembnih obletnic – osamosvojitve ter obrambne vojne –prepričala, da bi bilo bolj smiselno spregovoriti o notranji okupaciji Slovenije. Če je pred 22 leti JLA skušala okupirati komaj nastalo državo (pa čeprav je bila vojska že prej na njenem ozemlju, le da v vojašnicah in na mejah), v tem času doživljamo podobno izkušnjo, ki vsaj za zdaj k sreči ne vsebuje nasilnih dejanj, ki smo jim bili priče pred dobrima dvema desetletjema. Le da nosilci okupacije prihajajo iz naše sredine.
Slovenski narod ima morda to (ne)srečo (kakor za koga), da je bil eden redkih z izkustvom avtohtone leninistične revolucije, s čimer je bil nekakšna posebnost celo v okvirih avnojske Jugoslavije. Na to dejstvo je na pragu slovenske pomladi opozoril tudi Stane Dolanc, ki je na tej podlagi tudi sklepal, da komunizem na Slovenskem ne bo zlepa zlomljen prav zaradi dejstva, da ni bil uvožen na sovjetskih bajonetih in tankih. Dolanc, znan tudi pod nazivom Veliki gobar, je v začetku sedemdesetih let izrekel tudi znani citat, da če v tej državi ne bi bili na oblasti komunisti, bi to pomenilo, da bi bil nekdo drug. »Ampak temu ni tako in tudi nikoli ne bo,« je še odločno zatrdil. S tem je nedvomno pokazal na bistvo notranje okupacije Slovenije, ki traja od leta 1945 in se dejansko nikoli ni končala. Še več, v zadnjem času postaja vedno bolj odkrita in brezsramna.
Nagrada za maslo na glavi
Minulo sredo je bil vsaj v simboličnem smislu dan dokončnega razkritja notranje okupacije. Medtem ko je vlada sklepala o rebalansu proračuna (glede na velik primanjkljaj v državni blagajni), v njenih vrstah ni videti pretirane zavzetosti za to, da bi krčila nekatere (nepotrebne) izdatke. Še več, če verjamemo poročanju portala Siol.net, bodo na račun zvišanja stopnje DDV (kajpak na račun žepov navadnih smrtnikov) več proračunskih sredstev kot doslej dobili tisti, ki so svoj, bojda nevtralni, položaj izkoristili za dnevno-politične boje. To so torej predsednik protikorupcijske komisije Goran Klemenčič, informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar ter nekdanji predsednik republike Danilo Türk – slednji ima pač po zakonu še vedno svojo lastno pisarno. Če bo do povečanja proračunskih sredstev v teh treh segmentih tudi res prišlo, bo to tudi zelo evidenten dokaz koruptivnosti v pogojih t. i. notranje okupacije. K temu velja dodati še zanesljivo informacijo, ki so jo prav isto sredo posredovali moji novinarski viri: po ukazu predsednice vlade je bilo z ministrstva za obrambo na ministrstvo za pravosodje premeščeno službeno vozilo vlade (audi A6), ki naj bi ga sedaj uporabljal predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša. In če ta informacija drži, potem smo na sledi šolskega primera koruptivnega dejanja, ki poleg tega krši tudi delitev oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno vejo. Kako sicer drugače razložiti dejstvo, da izvršilna veja oblasti za nagrado »posoja« službeni avtomobil predstavniku sodne veje oblasti? In to samo dva tedna po razvpiti obsodbi prvaka SDS Janeza Janše na ljubljanskem sodišču v zadevi Patria. Med morebitnimi vplivnimi »strici«, ki naj bi pomagali pisati sodbo, se omenja tudi Maslešo. Ob tem še vedno poteka kazenski postopek proti nekdanjemu pravosodnemu ministru iz prve Janševe vlade, Lovru Šturmu, prav tako zaradi domnevne korupcije pri imenovanju novih notarjev. Bodo tudi v tem primeru sodniki sledili logiki »ob neznanem času in na neznanem kraju«?
Po Kardeljevih poteh
Ni naključje, da so se na isto sredo tudi zaključile volitve novega rektorja ljubljanske univerze. Zmagovalec dvoboja je bil seveda – bivši politik. Nekdanji minister v Pahorjevi vladi Ivan Svetlik, ki je bil na referendumih o zakonih, ki jih je pripravljalo tedaj »njegovo« ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, večkrat poražen, je po koncu aktivnega delovanja v politiki zajahal rektorsko sedlo največjega (ni pa nujno, da tudi najhitrejšega) »konja« v visokošolskem prostoru. Če upoštevamo primerjavo z njegovim tekmecem Jožefom Duhovnikom glede dosedanjih rezultatov v raziskovalnem delu (čeprav je bil tudi Duhovnik prej udeležen v politiki), je vpliv vladajoče politike na avtonomne družbene podsisteme, kar visokošolski prostor tudi je, še toliko bolj izrazit. Mar nas to ne spominja na nekdanje stare dobre čase, ko brez izrecne privolitve »avantgarde delavskega razreda« (tj. ZKS) nihče ni mogel zasesti kakšne vplivne funkcije? Ker je bila Univerza v Ljubljani vsaj doslej dosledna nasprotnica reform visokega šolstva ter morebitne konkurence v obliki zasebnih visokošolskih zavodov, je tovarišija morala poskrbeti za kontinuiteto. Najlažje to doseže z rektorjem, ki je tako ali drugače povezan s postkomunistično politiko. Postkomunistično in ne »levo-sredinsko«, kajti slovenska politična razdeljenost je še vedno močno asimetrična. Zato v sedanjih pogojih ne bi bilo presenetljivo, če bi se Edvard Kardelj tudi formalno vrnil v uradni naziv ljubljanske univerze.
Babica se vrača na jug
In če se vrnemo k Janši – dva tedna po obsodbi je predstavil tretji, dopolnjeni ponatis svoje knjige Premiki, ki je prvič izšla leta 1992 in je pritegnila pozornost starih udbovskih struktur še pred izidom, saj sicer ne bi prišlo do kraje rokopisa že v tiskarni ter do razprave o vsebini knjige na upravi državne varnosti ter predsedstvu še pred njenim izidom. Janša je sicer ob tej priložnosti komentiral tudi bližajočo se uradno proslavo ob dnevu državnosti, na kateri naj bi se, za razliko od lanskega leta, pojavili tudi komunistični prapori. A kdo bi si mislil, da se bo za zavesami totalitarne simbolike (ki jo je uporabljala leta 1991 tedaj že okupatorska JLA) prišlo do nove kriminalizacije osamosvojitve. Petnajst let po aferi Vič-Holmec se po zaslugi postkomunističnega tabora ter njegovih pomagačev iz t. i. kulturniške smetane na dnevni red vračajo teme, namenjene diskreditaciji osamosvojitve. Nič čudnega, da se je isti dan in skoraj ob istem času, kot je bila predstavitev ponatisa Premikov, zgodila tudi predstavitev knjige, ki naj bi razkrila domnevno kriminalna in skrajna dejanja osamosvojitvenega obrambnega ministra. Predstavitve slednje se je udeležil tudi nekdanji predsednik države Milan Kučan, ki je že leta 1994 s parolo »Najprej diskreditacija, nato likvidacija« razkril bistvo delovanja prenovljenega razrednega boja. In zdi se, da se to sedaj na vse bolj krut način uresničuje. Avtorica knjige, ki med drugim problematizira tudi sestrelitev helikopterja JLA s slovenskim pilotom 27. junija 1991 v večernih urah nad ljubljansko Rožno dolino, je namreč Drag(ic)a Potočnjak, sicer dramska igralka, znana tudi po stranski vlogi v filmu »Babica gre na jug«, ki se je na velikih platnih pojavil prav v osamosvojitvenem letu 1991. Potočnjakova se je še pred izvolitvijo druge Janševe vlade proslavila tudi z vpitjem na še ne imenovanega ministra dr. Žigo Turka, ki je bil med drugim pristojen za kulturo. Kakorkoli že, zdi se, da dobri dve desetletji kasneje nekateri Slovenci želijo odkorakati stran od Evrope – nazaj na »bratski« jug. Temu se očitno pridružuje obrambni minister Roman Jakič, ki se je samo dan prej, na posvetu državnega sveta o vlogi Teritorialne obrambe pri osamosvojitvi, pohvalil s tem, da pripada politiki, ki je odločitve sprejemala. No, pozabil je povedati, da tedanja politika ni enotno sprejemala odločitve o slovenski obrambi, saj je bil sam »na drugi strani«, ker je tedanja LDS, ki ji je pripadal kot poslanec, nasprotovala nakupu oborožitve, sedanji obrambni minister pa se je proslavil tudi po navezi s tedanjim predstavnikom JLA (in njene Kontraobveščevalne službe) v tedanji republiški skupščini, Milanom Aksentijevićem. Kdo ve, morda pa so Jakičeve izjave v skladu s formulo Milana Kučana, da je berlinski zid padel na obe strani.
Je po vsem tem sploh še mogoče dvomiti o tem, da je Slovenijo njen lasten (post)komunistični tabor (znova) okupiral?
Pripis uredništva: Gašper Blažič je novinar tednika Demokracija. Komentar je njegovo osebno stališče.
Foto: Mladinska knjiga
