Nositi v srcu

0

srce ljubezen17. poglavje Janezovega evangelija, ki ga imenujemo tudi »Jezusova velikoduhovniška molitev«, ni toliko besedilo razuma, kolikor je to bolj »besedilo srca«, saj te besede Gospod Jezus izreka za svoje prijatelje, ki jih nosi v srcu, to pa so sprva apostoli in drugi učenci, v celoti gledano pa vsi tisti, ki se bodo podali na pot za njim, torej kristjani. Te svoje prijatelje tako Gospod izroča svojemu in našemu skupnemu Očetu, ki je v nebesih. Kogar torej nosi v svojem presvetem Srcu, izroča nebeškemu Očetu. Če pomislimo, je to zgled za vse nas, kako naj bi delali pri sveti mašni daritvi, ko naj bi vsak od nas Bogu kot svoj lastni dar izročil tisto, kar nosi v svojem srcu, predvsem pa tiste ljudi, ki jih nosi v srcu. To seveda zahteva našo vsaj kratko pripravo na, zlasti nedeljsko, sveto mašo. Vera nas uči, kako je sveta maša slavilna, spravna, prosilna in zahvalna daritev. Pri maši tako najprej hvalimo in slavimo Boga, že ko preidemo na spravni vidik, pa moramo predenj položiti svoje srce ne le za tisto, kar smo zagrešili proti njemu samemu, temveč je treba pomisliti tudi, kaj je bilo narobe v odnosu do bližnjih – če je to nedelja, si je treba v spomin priklicati pretekli teden. K iskrenemu kesanju spada zraven tudi trden sklep, kjer se vsak od nas tako vpraša, kaj bo v bližnji prihodnosti, v našem primeru v prihodnjem tednu, napravil bolje. Ko potem pomislimo, kaj bomo Boga prosili in za kaj se bomo zahvalili, so tu spet najprej ljudje – za katere ljudi se bom Bogu zahvalil in za katere ljudi Boga prosil? Tako se upodabljamo po Jezusovem presvetem Srcu, ki vselej nosi v sebi svoje prijatelje v vseh vidikih njihovega življenja, in jih izroča Očetu.

Gospod je »povzdignil oči k nebu« in molil omenjeno molitev, kjer je že bil pravzaprav pri Očetu (»Že nisem več na svetu … odhajam k tebi«). Vsi smo povabljeni, da bi znali sredi svetnih opravil »gledati preko«, da bi bilo naše srce pri Bogu, kakor nas pravzaprav učijo zlasti vzhodnokrščanski menihi. Tu je še kako pomemben spomin – kaj me sredi vsakdana spomni na Boga, na presežno stvarnost, kaj mi pomaga, da nisem le tu na zemlji, temveč se moje srce dviga k nebesom? Pred leti smo se izkušenemu bratu duhovniku, ko smo še bili bogoslovci, smejali, ko nam je govoril, kako nas določene stvari na svetu lahko spomnijo na Boga, a je imel prav. Ozrimo se naokrog in slavimo Boga – stvarstvo ponuja ničkoliko priložnosti za to – morda res, kakor je dejal sobrat, ob rdeči luči zavzdihnemo na kratko: »Pridi, Sveti Duh!« Ta spomin nam lahko pomaga, da vidimo preko naših bridkih stvarnosti, kakor je nenazadnje veljalo tudi za samega Gospoda Jezusa, ki se je jasno zavedal, kaj ga že v kratkem čaka, a je znal povzdigniti pogled in srce k Očetu.

Kdor se potrudi, da se tako pripravi na sveto mašo, nenazadnje pa tudi na molitev, napravi prostor za prejem duhovnih darov, za prihod Svetega Duha – smo v binkoštni devetdnevnici. Gospod Jezus nas opozarja, da se dar Svetega Duha daje samo tistim, ki za to prosi v molitvi: »Nebeški Oče bo dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo« (Lk 11,13). Apostoli so zbrani okoli Božje Matere Marije v dvorani zadnje večerje vztrajali v molitvi, ko so pričakovali dar Svetega Duha (Apd 1,14), zato pa so tudi v obilnosti prejeli Svetega Duha (Apd 2,4). Sveti Duh je vez ljubezni med Očetom in Sinom, ta dar pa prejemamo tudi mi, če s srcem molimo, najvišja oblika molitve pa je seveda sveta maša. Kaj nam ta dar “ljubezni od zgoraj” prinaša, nam pove sv. Pavel, ko nam poda njegove lastnosti: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje (Gal 5,22-23a). Kako nam bo Bog dal duhovne darove, nam poslal Sv. Duha, če pa se ne potrudimo, da bi ga za to v molitvi prosili?

Kot beremo v evangeliju, je znal Gospod Jezus svoje skrbi spremeniti v molitev, saj ga je skrbelo, da bi učenci ohranili vero in ostali med seboj enotni: »Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva.« Znamo mi svoje skrbi in težave spremeniti v iskreno prosilno molitev k Bogu, ali pa mislimo, kako bomo vse rešili sami s svojimi močmi? Vera in edinost, za kateri v evangeliju prosi Gospod, sta “dar od zgoraj”, tako pa velja še za številne druge zadeve, kot je denimo mir, pa ljudje mislimo, da si jih bomo sami zagotovili, brez Božje pomoči.

Besedilo je homilija na sedmo velikonočno nedeljo, nedeljo Dobrega pastirja. Andrej Vončina je kaplan v župniji Nova Gorica, sodelavec tednika Novi glas, piše spletni dnevnik Vončotov portal.