Je morda čas, da se spomeniki, ki nas delijo, umaknejo v muzeje?

15
770

V Logatcu obstaja Titova ulica. Dolgo časa nisem vedel, kje se nahaja, nisem pa tudi nikogar povprašal oziroma preveril na zemljevidu. Ni me pretirano zanimalo. Sem se pa tam nekoč znašel povsem slučajno. Na poslopjih stanovanjskih hiš so bile izobešene tablice s kontroverznim imenom ulice in hišnimi številkami.

Ob pogledu nanje sem se počutil kot v muzeju kot pred leti v Gdansku na Poljskem. Tam sem slučajno zavil v spominsko hišo, posvečeno Poljski ljudski republiki, ki je obiskovalcu ponujala vpogled v sivi vsakdan 80. let. Zdi se, da s tovrstnimi obeležji pri nas oživljamo spomine na Goli otok, na propadajoče trabante in zastave ter na “švercanje” banan in kave iz Trsta. Kako romantično.

Spomini na “sladki socializem”

Nekoč se mi je starejši gospod, ki bil v letu po 2. svetovni vojni še mladostnik, navdušeno izpovedal, da so imeli vsak dan nekaj novega – en dan čevlje, drugi dan pa obleke. Naposled je pomenljivo vprašal: “Kaj pa imajo mladi danes?”

Bil je “zatrepan” v jugosocializem in tudi sicer nepoboljšljiv pristaš vsega, kar je le malce dišalo po levem, obenem pa član kluba “kronično obolelih” antijanšistov. Skratka, še ena zgodba povojne generacije prepolna sladkobe, da se človeku kar milo stori in do svoje smrti boleha za diabetesom.

Rdečezvezdnica Svetlana in njena cirkuška tragikomedija

Da je takšnih gorečnežev na pretek, dokazuje tudi nedavni koncert z naslovom Nosil bom rdečo zvezdo, ki je potekal pod pokroviteljstvom Svetlane Makarovič. Gospa zase trdi, da je mačka. Na dogodku je uprizorila svojo mačjo monodramo oziroma kar cirkuško predstavo z mačko Svetlano v glavni vlogi ter številnimi drugimi cirkusanti oziroma “režimskimi hlapci” v stranskih vlogah.

Javni linč z odra

Heterogena skupina najrazličnejših kulturnikov je s svoje “prižnice” oznanjala občinstvu o “svetosti” rdeče zvezde, obenem pa skušala karseda oblatiti ideološke nasprotnike.

Ni nepresenetljivo, da slednji niso ostali križem rok in so se še dan pred napovedano “kulturno provokacijo” fizično znesli nad borčevskimi obeležji v Ljubljani. “Nališpali” so jih z barvnimi razpršilci.

Tovrstno početje je nedopustno. Po drugi strani pa nas opozarja na kontroverznost, ki jo pri nas predstavljata rdeča zvezda in njeno poveličevanje. K raznim prireditvam lahko prištejemo še imena ulic in borčevske skulpture, ki za mnoge Slovence pomenijo kis na nezaceljene rane revolucionarne tiranije.

Je rdeča zvezda pozitiven simbol?

A kljub temu so organizatorji zloglasnega dogodka tudi letos vztrajali pri svoji predpostavki o plemenitosti najbolj znanega komunističnega simbola. Opravičevali so ga s tem, da je bil v zgodovini ničkolikokrat zlorabljen, da pa je v samem bistvu pozitiven.

Potemtakem je tudi svastika pozitiven poganski simbol, ki pa ga je Hitler zgolj onečastil. Ti šment. Zanimivo bi bilo videti odziv javnosti na napoved koncerta v čast kljukastemu križu. Verjetno bi škandal odmeval tudi na tujem in bi, poleg ogorčenosti domačih postkomunistov, izzval tudi bes judovskih skupnosti širom sveta.

Potrebna je resna samorefleksija

Od konca jugokomunizma so pretekla že skoraj tri desetletja. Čas je, da se zazremo vase in razmislimo, kam nas pelje čaščenje preživete totalitarne simbolike ter ostalih spornih reliktov preteklosti. Je morda čas, da se imena ulic preimenujejo in spomeniki umaknejo v muzeje?

Zgražati se nad ravnanjem huliganov, je lahkomiselno. Prav tako je lahkomiselno nekritično trditi, da je revolucija del naše skupne dediščine, ki jo je potrebno zaščititi. Kaže namreč na zaverovanost v samega sebe, na dogmatično percepcijo novejše slovenske zgodovine, pa tudi kategorično zavračanje vsakršnih sodobnih zgodovinskih dognanj. A dokler bo ta zaverovanost vase prisotna, ne gre pričakovati medsebojnega spoštovanja in konstruktivnega dialoga.

15 KOMENTARJI

  1. Vsekakor.
    Rdeča zvezda, ki ima na slovenskem vesti več kot 100.000 zverinsko pobitih ljudi, se naj tiho umakne iz javnosti.
    Prav tako tisti, ki imajo na vesti te zločine.
    Civilizirano pa je, če ostanejo v javnosti spomeniki, ki na neideološki način opominjajo na uporništvo Slovencev.

  2. Totalitarni simboli in politični nosilci totalitarnega režima, ki je na slovenskem zverinsko pobil več kot 100.000 ljudi, se glede na vsebino slovenske ustave, se po življenjski civilizacijski logiki morajo umakniti iz javnega življenja.

    V nasprotnem primeru imamo ustavni puč in nimamo samostojno in na človekovih pravicah temelječo Slovenijo.

    Tisti, ki častijo nasilno in morilsko rdečo zvezdo in njihove totalitarne nosilce, dobro vedo, kaj njihovo početje pomeni za nas, ki spoštujemo demokracijo, človekove pravice, pravično pravno državo in samostojno Slovenijo.

  3. Zanima me, kakšen odnos ima do tega vprašanja prvi predsednik demokratičen Slovenije, gospod Milan Kučan?!

    Ali spoštuje slovensko ustavo ali ne ?!!!

  4. Seveda je čas, da se spomeniki totalitarizma umaknejo v muzeje. To bo dokaz, da smo stopili v demokratični družbeni red in da imamo na oblasti demokrate, ki so čuvarji človekovih pravic in svobode.
    To bo dejanska potrditev, da smo zapustili totalitarizem in živimo demokracijo.

  5. Tudi krščanski (katoliški) spomeniki delijo javnost; del javnosti jih sprejema, del pa zavrača. Tudi v znamenju krščanskega križa je bilo pobitih na milijone ljudi (krvava pokristjanjevanja, inkvizicija, osvajanje Amerike …). Tudi pri nas. Naj po tej logiki odstranimo iz javnosti tudi vse križe, kapelice in cerkve?

    Prepričan sem, da bi bilo treba iz javnosti odstraniti samo spomenike tistih komunističnih vodij in preimenovati po njih poimenovane ulice in trge, ki so bili dokazano škodljivi za nacionalne interese Slovenije (primer: Josip Broz, ki nas je hudo oškodoval pri razmejitvi s Hrvati v Istri). Ostale pa pustiti, tako kot tudi razne verske objekte.

  6. Hčerka, ki se je te dni vrnila iz Budimpešte, je pripovedovala, da si je ogledala muzej nacizma in komunizma na Madžarskem. Zraven so tudi spomeniki. Obiskovalci lahko spoznajo, njune “dosežke”.
    Morda je bil kdo tam in bo lahko o tem povedal kaj več.

    Ko bomo sposobni objektivnega zgodovinskega ovrednotenja, bomo te spomenike predstavili v muzeju.

    Slovenci za kaj takega žal še nismo dozoreli.

  7. Da popestrijo muzejske zbirke je sprejemljivo iz vseh vidikov:
    – iz zgodovinskega, da niso izbrisani iz zgodovine;
    – iz političnega in ustavnopravnega , da se ve, da zdaj ne živimo v totalitarni, ampak v demokratični in človekoljubni državi.

    Zlasti pa takšni totalitarni spomeniki niso združljivi s slovenskim ustavno demokratičnim parlamentom, zato je nedostojno, da so ti totalitarni spomeniki pred parlamentom slovenske demokratične države!!!

    To je abeceda slovenske ustavne demokracije!!!

    Ti totalitarni spomeniki so v posmeh in izničevanje slovenske ustavne demokracije in slovenske samostojne države!!!

  8. Ce so oblili Kidricev spomenik z rdeco barvo, je to samo zgodovinsko dejstvo. Da gre za enega najhujsih mnozicnih morilcev v slovenski zgodovini. Ce ga ne bojo umaknili, ne bo narobe, ce se bo nekoc kdo nasel, ki ga bo razstrelil. In simbolicno resil Slovenijo te kuzne navezanosti na zlo.

    • Najprej se ga bomo morali rešiti v duhu. Z neodvisno Slovenijo bi že izgubil vso moč. Tako pa je še kar naprej predsednik prve slovenske vlade…

      • Ja, Kidriceva prva slovenska vlada, prav gotovo. Kocevski zbor pa prvi slovenski parlament. To, kar so tam naredili z zajetimi s Turjaka in Grcaric, pa temelj slovenskega pravosodja. AVNOJski sklepi pa nadomestilo za Sveto pismo.

  9. Potreben je zdravorazumski razmislek in dogovor, da je življenjsko in ustavno logično, da se totalitarni simboli in spomeniki hranijo v muzeje.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite