Je morda čas, da se spomeniki, ki nas delijo, umaknejo v muzeje?

V Logatcu obstaja Titova ulica. Dolgo časa nisem vedel, kje se nahaja, nisem pa tudi nikogar povprašal oziroma preveril na zemljevidu. Ni me pretirano zanimalo. Sem se pa tam nekoč znašel povsem slučajno. Na poslopjih stanovanjskih hiš so bile izobešene tablice s kontroverznim imenom ulice in hišnimi številkami.

Ob pogledu nanje sem se počutil kot v muzeju kot pred leti v Gdansku na Poljskem. Tam sem slučajno zavil v spominsko hišo, posvečeno Poljski ljudski republiki, ki je obiskovalcu ponujala vpogled v sivi vsakdan 80. let. Zdi se, da s tovrstnimi obeležji pri nas oživljamo spomine na Goli otok, na propadajoče trabante in zastave ter na “švercanje” banan in kave iz Trsta. Kako romantično.

Spomini na “sladki socializem”

Nekoč se mi je starejši gospod, ki bil v letu po 2. svetovni vojni še mladostnik, navdušeno izpovedal, da so imeli vsak dan nekaj novega – en dan čevlje, drugi dan pa obleke. Naposled je pomenljivo vprašal: “Kaj pa imajo mladi danes?”

Bil je “zatrepan” v jugosocializem in tudi sicer nepoboljšljiv pristaš vsega, kar je le malce dišalo po levem, obenem pa član kluba “kronično obolelih” antijanšistov. Skratka, še ena zgodba povojne generacije prepolna sladkobe, da se človeku kar milo stori in do svoje smrti boleha za diabetesom.

Rdečezvezdnica Svetlana in njena cirkuška tragikomedija

Da je takšnih gorečnežev na pretek, dokazuje tudi nedavni koncert z naslovom Nosil bom rdečo zvezdo, ki je potekal pod pokroviteljstvom Svetlane Makarovič. Gospa zase trdi, da je mačka. Na dogodku je uprizorila svojo mačjo monodramo oziroma kar cirkuško predstavo z mačko Svetlano v glavni vlogi ter številnimi drugimi cirkusanti oziroma “režimskimi hlapci” v stranskih vlogah.

Javni linč z odra

Heterogena skupina najrazličnejših kulturnikov je s svoje “prižnice” oznanjala občinstvu o “svetosti” rdeče zvezde, obenem pa skušala karseda oblatiti ideološke nasprotnike.

Ni nepresenetljivo, da slednji niso ostali križem rok in so se še dan pred napovedano “kulturno provokacijo” fizično znesli nad borčevskimi obeležji v Ljubljani. “Nališpali” so jih z barvnimi razpršilci.

Tovrstno početje je nedopustno. Po drugi strani pa nas opozarja na kontroverznost, ki jo pri nas predstavljata rdeča zvezda in njeno poveličevanje. K raznim prireditvam lahko prištejemo še imena ulic in borčevske skulpture, ki za mnoge Slovence pomenijo kis na nezaceljene rane revolucionarne tiranije.

Je rdeča zvezda pozitiven simbol?

A kljub temu so organizatorji zloglasnega dogodka tudi letos vztrajali pri svoji predpostavki o plemenitosti najbolj znanega komunističnega simbola. Opravičevali so ga s tem, da je bil v zgodovini ničkolikokrat zlorabljen, da pa je v samem bistvu pozitiven.

Potemtakem je tudi svastika pozitiven poganski simbol, ki pa ga je Hitler zgolj onečastil. Ti šment. Zanimivo bi bilo videti odziv javnosti na napoved koncerta v čast kljukastemu križu. Verjetno bi škandal odmeval tudi na tujem in bi, poleg ogorčenosti domačih postkomunistov, izzval tudi bes judovskih skupnosti širom sveta.

Potrebna je resna samorefleksija

Od konca jugokomunizma so pretekla že skoraj tri desetletja. Čas je, da se zazremo vase in razmislimo, kam nas pelje čaščenje preživete totalitarne simbolike ter ostalih spornih reliktov preteklosti. Je morda čas, da se imena ulic preimenujejo in spomeniki umaknejo v muzeje?

Zgražati se nad ravnanjem huliganov, je lahkomiselno. Prav tako je lahkomiselno nekritično trditi, da je revolucija del naše skupne dediščine, ki jo je potrebno zaščititi. Kaže namreč na zaverovanost v samega sebe, na dogmatično percepcijo novejše slovenske zgodovine, pa tudi kategorično zavračanje vsakršnih sodobnih zgodovinskih dognanj. A dokler bo ta zaverovanost vase prisotna, ne gre pričakovati medsebojnega spoštovanja in konstruktivnega dialoga.