Družbe v krizi iščejo grešnega kozla. Tudi sedanja slovenska družbenopolitična negotovost navdaja s strahom za prihodnost, posebej če nihče ne išče smernic za reševanje socialnih in gospodarskih zadev. Za odvrnitev pozornosti so primerni dežurni krivci, kot npr. voditelj opozicije ali katoliška Cerkev. V kriznih časih se ljudje radi potegnemo vase, gremo na okope in hitro vidimo sovražnike tudi tam, kjer jih ni. To pa vodi do izločevanja in obračunavanja, kar je značilno tudi za norveško tragedijo. Njeno ozadje je bolj zapleteno, kot smo si pripravljeni priznati. Nekateri ga vidijo kar v krščanstvu, čeprav cerkve nikogar ne ogrožajo. V stiski pa je v njih še vedno mogoče najti tolažbo in uteho, kot so tudi novinarji pri nas komentirali norveške žalne slovesnosti.
/ … /
Zaprepadeni nad Breivikovim ravnanjem ne smemo spregledati, da je, kot je sam povedal, odraščal brez očeta. To ga je utrjevalo v manjvrednostnem kompleksu v primerjavi z drugimi mladimi, kar je tudi lahko vplivalo na njegov tragični izpad. Pred desetletji je preprost, a bistroumen slovenski fant v gostilni stavil, da bo dal naslednji dan roko romunskemu diktatorju Ceausescu, ki se je mudil v Sloveniji. Drugi dan je stavo uresničil kljub takratni »vsemogočni« milici. Tudi sicer je ta fant govoril, da bo napravil nekaj takega, da bo ves svet govoril o tem. Breivik se je očitno odločil, da se bo tragično uveljavil. Težko bo odgovoriti na vprašanje, kaj vse ga je vodilo k temu. Tudi če bodo uspeli to pojasniti, mladih življenj ne bo več. Če pa bi nesrečnik upošteval krščanstvo, do tega ne bi prišlo. Krščanstvo ne pozna terorizma, čeprav so se, žal, tudi kristjani kdaj zatekali k orožju.
Če se je Breivik boril zoper širjenje islama in tujcev na Norveškem in v Evropi ter se pri tem skliceval na krščanstvo, potem ne moremo za to kriviti krščanstva. Skliceval se je predvsem na skrajne evropske desničarje, med njimi tudi na našo nacionalno stranko, ki po izjavah voditeljev tako ali tako ne mara imeti kaj skupnega s krščanstvom. Označevanje Breivikovega dejanja kot krščanski terorizem je norčevanje iz norveške, na krščanskih vrednotah utemeljene in strpne družbe. Ker so te tako globoke ukoreninjene v njej, norveški voditelji tudi po tej tragediji ne pristajajo na državno prisilo.
/ … /
Nevarno je tudi omalovaževanje in norčevanje iz vsega, kajti enkrat se tudi to žalostno konča. Norčevanje iz vseh in vsega, kar sta nam pred kratkim predstavila Golobič in Žižek, je ravno voda na mlin posebnežem, ki uporabijo tudi skrajna sredstva, ker so jim »misleci« razdražili domišljijo, neurejene razmere pa dale priložnost za izpade. Golobič in Žižek se nista distancirala od marksističnih terorističnih metod kot poti do oblasti. Če revolucija še traja in njena pravila veljajo, potem so vsa sredstva dovoljena. V Sloveniji se nekateri ne zavedajo, da je tega klana konec. Da se jih držijo kot pijanec plota levičarski oblastniki, je še razumljivo, čeprav nesprejemljivo. Vprašanje pa je, kaj je z intelektualcem, ki ni sposoben preseči klanske miselnosti. Bumerang pa lahko udari prav njih.
/ … /
Kristjani pa ne morejo nikoli najti opravičila za svoja kdaj tudi nasilna dejanja v krščanskem nauku. Enkrat pa bo treba zgodovinsko, pravno itd. pojasniti tudi, ali naj bi se kristjani med revolucijo ne smeli upreti komunističnemu terorju.
