Noge v zraku, glava v maslu

17
388
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Slovenska družba je res nenavadna. Predvsem zato, ker se ponavadi (vsaj po medijih) največkrat govori ne o drugo-, pač pa o petorazrednih temah, medtem ko najbolj usodne dogodke pometamo pod preprogo. Na primer: pred kratkim je iz evropskih sodnih dvoran prišla odločitev, ki je dokončno potrdila to, kar smo vedeli že ves čas – da bomo morali slovenski davkoplačevalci seči v žep tudi za ogoljufane hrvaške in bosanske varčevalce nekdanje Ljubljanske banke (njena pravna naslednica je Nova Ljubljanska banka). Ta znesek seveda ni prištet k približno 400 milijonov evrov dodatka k proračunski luknji, ki jo bo moral krpati zmagovalec volitev brez programa. In če bo slednji v svojo vladno ekipo vključil dosedanjo premierko, za katero se govori, da bo postala ministrica za finance v novi vladi (in se je celo pohvalila, da je vodenje vlade prevzela v zelo slabem stanju, končala pa v zelo dobrem), bo to zagotovo zelo grenak in drag “štos stoletja”.

Peinkiherjevih pet minut slave

A glej ga zlomka – javne razprave o odločitvi evropskih sodnikov glede varčevalcev LB so hitro potihnile. Morda tudi zato, ker v Sloveniji velja pravilo, da se o odločitvah sodišč ne dvomi in ne postavlja pod vprašaj (no, vsaj za tisto sodbo v zadevi Patria to velja, zato naj bi tisti, ki se zbirajo pred sodiščem, rušili pravosodje in temelje pravne države, kakor meni dr. Ljubo Bavcon s somišljeniki). O posledicah te odločitve pa seveda komaj kakšna vrstica. Nič hudega, kajti bralci slovenskega časopisja imamo na voljo bolj zanimive teme. Denimo nedavno objavljeni razvpiti intervju z nekdanjim obveščevalcem Antonom Peinkiherjem, za katerega slovenska javnost praktično ni vedela, dokler pred nekaj meseci ni izšel ponatis Janševe knjige Okopi, kjer je dodan tudi opis Peinkiherjeve vloge pri sodelovanju z nekdanjim obveščevalcem iz JLA Radenkom Radojčićem. Sedaj, ko je Janez Janša že mesec dni v zaporu, in ko so volitve že mimo, pa je tudi nekdanji obveščevalec z obrambnega ministrstva, ki ne skriva svoje lojalnosti Milanu Kučanu, dobil svojih pet minut slave. In “razkril”, da je bil pravzaprav Janša tisti, ki je leta 1990 razoroževal Teritorialno obrambo (in ne Milan Kučan), med vojno za Slovenijo leta 1991 pa celo sabotiral vrhovno poveljstvo TO, namreč Predsedstvo RS. Te trditve, ki na prvi pogled delujejo zelo “prepričljivo”, torej vso dosedanjo poznano zgodovino osamosvajanja postavljajo na glavo. In zanikajo veljavnost vseh dokumentov, ki so bili objavljena tudi v knjigah, kot denimo “Bela knjiga slovenske osamosvojitve”. Ergo: postkomunistični nomenklaturi ni dovolj samo to, da je pospravila Janšo v zapor, pač pa sedaj skuša v temeljih spremeniti celotno zgodbo o osamosvojitvi Slovenije, ki naj bi bila zgolj stopnička v razvoju revolucionarnih izročil. Pri tem so mnogi pripravljeni brez zadržka verjeti tovrstni perfidni propagandi, medtem ko je Peinkiher dobil tudi nekaj zadoščenja z maščevanjem Janši, ker je slednji javno razkril njegovo ne preveč častno nalogo leta 1994 pri aferi Depala vas.

Fenomen “letečih slonov”

Ni kaj, zelo zanimiva revizija zgodovine. Če smo že pri tako opljuvanem revizionizmu. Spomnimo se, kako je postkomunistična stran reagirala vsakokrat, ko so zgodovinarji, ki ne sodijo v njen milje, odkrili kakšno novo in za komuniste zelo obremenjujoče odkritje. Vedno znova smo poslušali o nemoralnih in sprevrženih poskusih “potvarjanja zgodovine” – pa čeprav je bila ravno komunistična oblast tista, ki je zgodovinska dejstva ali popačila, zamolčala ali predrugačila. In seveda svoje lastno početje ves čas podtikala drugim. V osamosvojitveni zgodbi pa dediči prejšnjega režima očitno poskušajo prepričati javnost, da vendarle ni bilo tako, kot kažejo objavljeni dokumenti, češ da je bil Demos glavni motor osamosvajanja, pač pa da se moramo za osamosvojitev na dokaj miren način zahvaliti predvsem preudarnim politikom iz postkomunistične levice. Ker če bi osamosvojitev vodili Demosovi “jastrebi”, bi imeli ruševine, ne pa samostojne države. Ob takih ugotovitvah bi verjetno res vsi sloni leteli po zraku, tako kot ponovno oživljeni Disneyev junak slonček Dumbo. Povedano drugače: zgodovina je dvignila noge v zrak, glavo pa spustila na tla. Tisti, ki postavljajo zgodovino na glavo, pa imajo glavo obloženo z maslom. Tako kot tisti, ki izrekajo sporne obsodbe “v imenu ljudstva” in si upajo obsoditi tudi izdajatelja alternativnega medija, ker je pisal o nepravilnosti v kazenskem zavodu (ker je način poročanja pomembnejši od dejstva, da so se nepravilnosti res dogajale).

Škof Rožman in kontinuiteta

Škoda le, da mnogi predstavniki pomladnega tabora v tej zgodbi niso dojeli, da niti v zadevi Patria niti v Peinkiherjevem “hanzi-intervjuju” ne gre samo za Janeza Janšo kot osebo. Janša je namreč realsimbolični lik, ki ponazarja resnično slovensko pomlad, kar pomeni tudi razgradnjo starih paradržavnih struktur. Spomnimo se, da je komunistična oblast na podoben način obračunavala z ljubljanskim škofom dr. Gregorijem Rožmanom (ob tem ne bo odveč spomniti, da je sedaj že razvpita sodnica Vesna Žalik sodelovala tudi pri “tepihovanju” obnove Rožmanovega procesa). Tudi ko je bil škof Rožman že v izgnanstvu, ga je komunistično sodišče obsodilo kot zločinca v istem procesu skupaj z Erwinom Rösenerjem in še nekaterimi. Vendar ostalih obtožencev režimska propaganda nikoli ni preveč izpostavljala, razen kolikor je hotela vedno znova in znova oblatiti Rožmana. Za to je imela več razlogov: obsodba Rožmana je pomenila obsodbo celotne Cerkve kot razrednega sovražnika, ki si bojda “po pravici” zasluži sovraštvo (ob tem je komunistična oblast tudi spodbujala notranji razdor med ljubljansko in mariborsko škofijo). Ponavljanje obtožb o menda zločinskem škofu je imelo (in še ima) močan propagandni učinek na mlajše generacije, s čimer je v marsikaterem katoličanu in celo duhovniku lahko vzbudila t. i. stockholmski sindrom. Ob tem ne gre spregledati dejstva, da se je komunistični propagandni stroj najbolj spravljal nad tiste, ki so bili dejansko moralno neomadeževani – tako škof Rožman kot tudi dr. Lambert Ehrlich, Jaroslav Kikelj, Lojze Grozde, Ciril Žebot itd. so bili dejansko deležni najbolj strupene režimske propagande, ki se je najbolj opirala na namišljen greh kolaboracije. Po drugi strani pa se režimska propaganda denimo sploh ni lotila nacista slovenskega rodu Odila Globočnika, ker slednji pač zanjo ni bil koristen. Zato ne preseneča, da se praktično isti vzorci, ki jih poznamo v zvezi z zaganjanjem v Rožmana, ponavljajo tudi pri Janši. Ne samo, da ga skušajo izriniti iz političnega prizorišča, pač pa ga hočejo tudi moralno likvidirati in s tem dokončno zadušiti slovensko pomlad. Pri tem pa je najbolj perfidno, da temu zloglasnemu procesu na skrivaj ploskajo tudi nekateri iz demokrščanskih vrst, ki v svoji oportunistični in boječi drži računajo, da bo šel vihar mimo njih in da bodo lahko tudi v pogojih restavriranega komunizma lahko ohranili svoje mesto v politiki, s tem pa tudi vlogo figovega lista navidezne (beri: SZDL-jevske ljudske) demokracije – ne vedoč, da bodo po logiki dolomitske izjave nazadnje tudi sami pristali na političnem smetišču.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


17 KOMENTARJI

  1. Na žalost sta najglasnejša oportunistična “ploskača”
    Ludamila in J.d.ž Tonin,
    ki se kar prehitevata v prekipevajočem navdušenju
    po sodelovanju v bankomat-kredit-bankrot vladi.

  2. In zanimivo: Niti Peterle niti Kacin se nista oglasila.
    Ni čudno. Kacin je na drugi politični strani kot JJ, Peterle pa spet, kot tolikokrat že, igra svojo hinavsko vlogo.

  3. “V osamosvojitveni zgodbi pa dediči prejšnjega režima očitno poskušajo prepričati javnost, da vendarle ni bilo tako, kot kažejo objavljeni dokumenti, češ da je bil Demos glavni motor osamosvajanja, pač pa da se moramo za osamosvojitev na dokaj miren način zahvaliti predvsem preudarnim politikom iz postkomunistične levice.”

    osamosvojitvena zgodba je pač kompleksna in daleč od tega, da bi bila tudi v celoti raziskana. še vedno pa obstajajo naivneži, ki verjamejo v to, da je pri osamosvojitvi slovenijo šlo za neko vojaško zmago oz. vidijo zadeve povsem enoznačno in enoplastno. slovenska osamosvojitev je posledica množice okoliščin in naporov vseh, ki so pač takrat v sloveniji predstavljali nek politični dejavnik in na koncu je vsem jasno, da je prevagala moč pogajalskih in ne vojaških argumentov. prednost, ki ga je imela slovenija pred ostalimi bivšimi republikami SFRJ je bila v tem, da za srbijo pač ni imela nobenega politično strateškega pomena, še posebej ob dejstvu, da so za samostojnost sloveniji praktično glasovali skoraj vsi, ki so pač glasovalno pravico tudi imeli. in tisti, ki so se tega dejstva zavedali, so pač lažje pristajali na reševanje problema na način, s katerim se je konfliktom izogibalo, ne pa jih ustvarjalo. tega uvida pač nekateri niso premogli in so rešitev videli v neki direktni konfrontaciji z JLA, ki je v marsikaterih okoliščinah prešla meje razumnega in smiselnega, zaradi česar so padale tudi žrtve.

    eden najbolj znanih takšnih pripetljajev je tista znana sestrelitev helikopterja JLA nad ljubljano in to helikopterja, ki ga je pilotiral slovenski pilot, ki je imel namen s tem helikopterjem prebegniti na slovensko stran in to je slovenska stran tudi jasno vedela. še danes se ne ve, zakaj je bil helikopter sestreljen in kdo je to ukazal. tedanji protagonisti so zadevo preprosto pometli pot preprogo in se izognili vsakršni resni preiskavi, sorodnikom dejansko umorjenega pilota pa potem le ponudili dovolj veliko zadoščenje, da se je vsaj na neki simbolni ravni krivico popravili. odgovarjal seveda ni nihče. da tega, da je bila velika sreča, da je sestreljeni helikopter padel na prazno ulico in ne na kakšno skupino ljudi ali na kakšen objekt, v katerem bi bili ljudje, niti ne omenjam. očitno tistim, ki so streljanje ukazali in ga izvajali za to ni bilo niti mar. pa tudi tega, da je bil helikopter “oborožen” le s kruhom, verjetno nima smisla omenjati.

    skratka, postavi se vprašanje, zakaj je bilo treba tisti helikopter sestreliti, čeprav objektivno in očitno ni predstavljal nobene grožnje. in tu potem lahko spekuliramo od tega, da je šlo preprosto za neko kazanje mišic nekih “kavbojcev”, do tega, da je šlo za namerno provokacijo, s katero se je želelo zaostriti konflikt po logiki: bolj ko bo JLA tolka po nas, bolj legitimne bojo naše zahteve in bolj bo mednarodna javnost prisiljena, da v konflikt tako ali drugače poseže.

    podobno znan je tudi incident glede ukaza o napadu vseh ljubljanskih vojašnic JLA, ki ga opisuje tudi tale dokument: http://www.veterani-ljubljane.si/e_files/content/Aktualno/Miha%20Butara%20Izvlecek.pdf

    skratka, RŠTO je zahteval napad ljubljanskih vojašnic JLA. glavni poveljnik, pa tudi njemu podrjenei na terenu so se temu uprli, ker so smatrali, da prvič to ni smiselno, ker so zadeve pod nadzorom in drugič, ker bi to predstavljalo preveliko tveganje za prebivalstvo. ta ukaz so potem skušali izvršiti s prevaro in to tako, da so podrejenim poveljnikom pošiljali ukaz, kot da bi prihajal od njim nadrejenega poveljnika, dejansko pa je prihajal z RŠTO. ker tudi to ni uspelo, so glavnega poveljnika zamenjali in drugemu poveljniku naložili isti ukaz. podrejeni poveljniki so se spet uprli in do napada nikoli ni prišlo prišlo. ukaz za napad, naj bi prišel od janše. 🙂

    spet, v čem je bil smisel napada na vojašnice, ki so dejansko bile blokirane in niso predstavljale nobene grožnje? 🙂 očitno gre kar verjeti besedam poveljnik 5. PŠTO podpolkovnika Mihe Butare, da so se nekateri hoteli igrati vojno. na srečo so bili tisti ljudje na terenu, ki so dejansko nosili glave v kovčku (ne tako kot kak peterle, ki se je s tem hvalil) veliko bolj pametni in razumni, kot njihovi povelniki, skriti na varnem v bunkerjih pod zemljo. 🙂 glede tega se zgodovina le ponavlja. 🙂

    ali pa nek drugi incident, ko je oborožen moški v centru ljubljane ubil slovenskega policista. vinko gorenak je še letos ta dogodek opisoval (morda nevede, morda je pa zavajal namerno) kot napad diverzantov JLA, čeprav je bilo že kmalu po dogodku odkrito in jasno, da je bil strelec dejansko pripadnik TO, ki se mu je očitno “strgalo”.

    ampak seveda, dokler je zgodovina stvar političnih obračunavanj, potem je normalno, da poslušamo enostranske “resnice” o tem, kdo je kaj počel in zakaj in celo o tem, kdo je kje spal, kot da je to sedaj bistveno vprašanje naše osamosvojitve. 🙂

    tako da mi npr. ni jasno, zakaj bi bil problem v tem, če je nekdo med osamosvojitveno vojno spal doma kot je to veljalo dejansko za vse slovence in v čem je štos, da se nekdo hvali s tem, da ni spal doma, ampak v nekem zaklonišču, saj s tem kvečjemu pove le to, da je bil strahopetec, ki mu je šlo le za svojo lastno rit. in v resnici je marsikdaj tako tudi bilo, kot je seveda s strani politikov večinoma tako tudi še danes. 🙂

    • ..aladar je lažnivec , saj nima in ne daje nobenih dokazov ali argumentov, da je slovenska stran jasno in točno vedela, da gre v tej famozni sestrelitvi helikopterja ravno za Merlaka in da želi ta ravno v tem konkretnem preletu prebegniti na slovensko stran..

      ..ampak, aladar je dokazan lažnivec, tako, da pri njem nič posebno novega..

      lažnivček aladar press

      • dejstvo je, da je toni merlak bil v kontaktu z slovensko stranjo že vse od marca 1991 in da so vedeli, da pripravlja prebeg ne samo enega, ampak od dveh do treh helikopterjev. skratka, na osnovi te informacije bi moralo biti vsakemu z vsaj kančka pameti jasno, da je treba glede helikopterjev, še posebej tistih, ki so pripadali bazi na brniku (kateri ti so je TO vedela, kacin, ki je bil poslan na mesto sestrelitve je tako izjavil, da takoj ko je videl razbitine, mu je bilo jasno, da gre za helikopter z brnika), biti pazljiv, ker bi dejansko lahko sestrelili napačnega, torej svojega človeka. skratka, vedeli so, da merijo na helikopter, ki je bil predviden za pobeg na osnovi oznak oz. bi morali to vedeti (vedeti niso mogli le tega, kdo ga dejansko pilotira, čeprav draga potočnik v svoji knjigi o tem dogodku trdi, da so vedeli tudi to). 🙂 tvegali so preprosto zato, ker so hoteli “vojni skalp”. “kavbojci” pač. 🙂

        druga zadeva je, da je bil kot razlog za sestrelitev navedeno “ogrožanje stavb tedanjih republiških organov”, kar je seveda spet nesmisel, saj je helikopter dejansko bil sestreljen ko je letel v smeri proč od teh stavb, da je bil neoborožen je tudi bilo lahko vsakemu, ki se na helikopterje kaj spozna, jasno, saj je šlo za šolski tip helikopterja gazela, ki se ga oborožiti ne da.

        velja pa tudi omeniti, kdo je dejansko poveljeval enoti, ki je helikopter sestrelila. ne boste verjeli: anton krkovič. 🙂 in 1+1=2 🙂

        in pazi, dogajala se je ista manipulacija, kot sem jo opisal zgoraj. dogodek so opisali kot sestrelitev sovražnega helikopterja. njegova vdova se je za resnico in pravico borila do leta 2000, torej 9. let in sicer za nekaj, kar je dejansko celoten slovenski vrh od vsega začetka vedel, da so sestrelili svojega lastnega človeka.

        zakaj je dejansko moral umreti merlak nam morda lahko pove janša sam (citiram njegovo izjavo): »To je bil psihološki preobrat
        predvsem v smislu tega, da je sestava, da so moštva TO in policije spoznala, da sovražnik v
        zraku ni neranljiv. /…/ Šele po tem, ko so bile uporabljene rakete, je en dol padu. Na žalost je
        bil v tem helikopterju Slovenec, s katerim smo imeli prej kontakte, je bilo dogovorjeno, da bo
        prestopil, pa se takrat očitno ni mogel odločit. Ampak vendarle, s tem je bil presežen …
        presežena ta psihološka pregrada.«

        skratka, zaradi psihološke vojne, z drugimi besedami zaradi propagande, ki so jo hoteli izvajati tisti, ki so se hoteli igrati vojno. 🙂 in namesto da bi merlaka in njegove sodelavce zaščitili tako, da bi iz povelja o sestreljeavnj helikopterjev izločili gazele z brnika, saj so za načrt prebega vedeli, so jih v propagandne namene bili pripravljeni celo žrtvovati in enega celo so. to je resnica. podobno, kot so v propagandne namene bili pripravljeni žrtvovati tudi to, da bi zaradi napada na ljubljanske vojašnice JLA začela obstreljevati stanovanjska naselja v ljubljani in s tem povzročila vsaj gmotno škodo, če ne že človeških žrtev. 🙂 to so se nekateri, ki za nekatere danes veljajo za idole in heroje, med šli. umazano propagando, ki se ni menila za človeške žrtve in to celo na njihovli lastni strani. 🙂

        tega, da bi merlak hotel prebegniti v tistem konkretnem letu pa nisem trdil, ker tega namena v tistem konkretnem preletu ni imel. 🙂

        • Aladar Bergles: “… dejstvo je, da je toni merlak bil v kontaktu z slovensko stranjo že vse od marca 1991 in da so vedeli, da pripravlja prebeg ne samo enega, ampak od dveh do treh helikopterjev.”
          ====

          To ni dejstvo pač pa vaša insinuacija.
          Nekdo, ki naj bi prebegnil k TO je s helikopterjem iz Brnika poletel, očitno za “zabavo”, še malo čez Ljubljano. Samo tako malo, da se pokaže svojim znancem, a ne?
          Zanimivo ne?

      • dejstvo je, da je toni merlak bil v kontaktu z slovensko stranjo že vse od marca 1991 in da so vedeli, da pripravlja prebeg ne samo enega, ampak od dveh do treh helikopterjev. skratka, na osnovi te informacije bi moralo biti vsakemu z vsaj kančka pameti jasno, da je treba glede helikopterjev, še posebej tistih, ki so pripadali bazi na brniku (kateri ti so je TO vedela, kacin, ki je bil poslan na mesto sestrelitve je tako izjavil, da takoj ko je videl razbitine, mu je bilo jasno, da gre za helikopter z brnika), biti pazljiv, ker bi dejansko lahko sestrelili napačnega, torej svojega človeka. skratka, vedeli so, da merijo na helikopter, ki je bil predviden za pobeg na osnovi oznak oz. bi morali to vedeti (vedeti niso mogli le tega, kdo ga dejansko pilotira, čeprav draga potočnik v svoji knjigi o tem dogodku trdi, da so vedeli tudi to). 🙂 tvegali so preprosto zato, ker so hoteli “vojni skalp”. “kavbojci” pač. 🙂

        druga zadeva je, da je bil kot razlog za sestrelitev navedeno “ogrožanje stavb tedanjih republiških organov”, kar je seveda spet nesmisel, saj je helikopter dejansko bil sestreljen ko je letel v smeri proč od teh stavb, da je bil neoborožen je tudi bilo lahko vsakemu, ki se na helikopterje kaj spozna, jasno, saj je šlo za šolski tip helikopterja gazela, ki se ga oborožiti ne da.

        velja pa tudi omeniti, kdo je dejansko poveljeval enoti, ki je helikopter sestrelila. ne boste verjeli: anton krkovič. 🙂 in 1+1=2 🙂

        in pazi, dogajala se je ista manipulacija, kot sem jo opisal zgoraj. dogodek so opisali kot sestrelitev sovražnega helikopterja. njegova vdova se je za resnico in pravico borila do leta 2000, torej 9. let in sicer za nekaj, kar je dejansko celoten slovenski vrh od vsega začetka vedel, da so sestrelili svojega lastnega človeka.

        zakaj je dejansko moral umreti merlak nam morda lahko pove janša sam (citiram njegovo izjavo): »To je bil psihološki preobrat
        predvsem v smislu tega, da je sestava, da so moštva TO in policije spoznala, da sovražnik v
        zraku ni neranljiv. /…/ Šele po tem, ko so bile uporabljene rakete, je en dol padu. Na žalost je
        bil v tem helikopterju Slovenec, s katerim smo imeli prej kontakte, je bilo dogovorjeno, da bo
        prestopil, pa se takrat očitno ni mogel odločit. Ampak vendarle, s tem je bil presežen …
        presežena ta psihološka pregrada.«

        skratka, zaradi psihološke vojne, z drugimi besedami zaradi propagande, ki so jo hoteli izvajati tisti, ki so se hoteli igrati vojno. 🙂 in namesto da bi merlaka in njegove sodelavce zaščitili tako, da bi iz povelja o sestreljeavnj helikopterjev izločili gazele z brnika, saj so za načrt prebega vedeli, so jih v propagandne namene bili pripravljeni celo žrtvovati in enega celo so. to je resnica. podobno, kot so v propagandne namene bili pripravljeni žrtvovati tudi to, da bi zaradi napada na ljubljanske vojašnice JLA začela obstreljevati stanovanjska naselja v ljubljani in s tem povzročila vsaj gmotno škodo, če ne že človeških žrtev. 🙂 to so se nekateri, ki za nekatere danes veljajo za idole in heroje, med šli. umazano propagando, ki se ni menila za človeške žrtve in to celo na njihovli lastni strani. 🙂

        tega, da bi merlak hotel prebegniti v tistem konkretnem letu pa nisem trdil, ker tega namena v tistem konkretnem preletu ni imel.

        • Te aladarjeve manipulacije so zelo podobne teorijam zarot o 11. septembru 2001.

          Bolj, ko se časovno oddaljujemo in se ljudje ne spomnijo več, več je izmišljotin in laži in več blatenja osamosvojitve in osamosvojiteljev.

          Tisto s helikopterjem je bila napaka. Bil je preblizu in se ni odzival na pozive.

          Poleg tega bodo tisti, ki ne marajo Janše, verjeli čisto vse – samo, da je slabo o njem.

      • Itak, da laže.

        In to počne hinavsko. Laž skrije za dolge flance.

        Slovenska vojska ni vedela, da se misli predati – oziroma, to ni dokazano niti danes.

        Mislili so, da je letel preblizu parlamenta, kar se je kasneje izkazalo, da to ni bilo res.

        V vojni se dogajajo tudi napake, le nasprotniki osamosvojitve se že od osamosvojitve trudijo iz tega narediti vojni zločin.

  4. Aladar Bergles: “osamosvojitvena zgodba je pač kompleksna …”
    ====

    Prav nič t.i. kompleksna ampak zakompleksana za komunistično stran.

    • ja, mogoče tudi. zakompleksana je pa tudi vse bolj za tiste “osamosvojitelje”, ki pod težo dejstev in dokazov vse bolj zgubljajo svoj herojski sijaj. 🙂

      • Slovenski komunistični klavci so že zdavnaj izgubili ves svoj, umetno samoustvarjeni, sijaj. Zato se trudijo, da bi tako kot že 68 let potvarjajo svojo zločinsko vlogo v 2.sv. vojni, potvorili tudi zgodovino med leti 1988 in 1991, in svoje takratno strahopetno uklanjanje JLA.

        • vsi “klavci” so izgubili sijaj. tako komunistični, kot osamosvojiteljski. enako velja za kogarkoli, ki se je strahopetno uklanjal sovražniku, pa naj gre za JLA leta 1988 in 1991 ali pa nemcem in italijanom med leti 1941-1945. 🙂

  5. .. v članku omenjena sodnica vesna Žalik je ženska neverjetnih sposobnosti, saj je skupaj še z nekaterimi in to ravno v primeru primeru škofa Rožmana, sodno ugotovila, da so bili partizani = komunisti…

    Partizani so bili komunisti.

    Zahteva za obnovo kazenskega postopka 29. decembra 1995 – primer škof Rožman.

    Okrožno sodišče v Ljubljani pod predsedstvom okrožne sodnice Vesne Žalik in okrožnih sodnic Darje Novak – Krajšek in Alenke Grosek, je dne 25. septembra 1996 v zavrnilnim sklepom med druge ” argumente ” navedlo tudi, da je pozivanje škofa Rožmana na boj proti komunizmu avtomatično boj proti NOB.

    7. decembra 1998 pod predsedstvom okrožne sodnice Milene Jazbec Lamutove, okrožne sodnice Silvane Vrebačeve in Mitje Šinkovca ponovno izenačijo borbo proti brezbožnemu komunizmu z borbo proti NOB.

    Sklep: Partizani = komunisti alias boljševik

  6. Škof Rožman je bil kriv

    Uvodni del sodbe:
    ” V času veličastne borbe narodov Jugoslavije ( ko so boljševiki pobili več svojih bratov kot pa okupatorjev ) od leta 1941 do leta 1945 v obrambo svoje svobode ( revolucije in oblasti ), neodvisnosti in obstoja proti hitlerjevski Nemčiji, fašistični Italiji ( od katere so slovenski partizani z ljudskim posojilom kupovali orožje, čevlje, tobak, konzerve in aspirine ) in njihovim satelitom – so vstopili ( kam polpismeni revolucionarno – sodniški moneži ne povedo, mogoče v društvo anonimnih alkoholikov ? ) in v vsej dobi vojne in sovražne okupacije politično in vojaško sodelovali z okupatorji v cilju, da bi zatrli borbo narodov Jugoslavije in slovenskega naroda in pomagali okupatorju z namenom, da bi z njihovo pomočjo vzpostavili režim protiljudske ( protiboljševiške ) diktature ( demokracije ) in nacionalnega zatiranja ( Rožman je zbežal pred Nemci, potem pa je zaradi jeze začel zatirati Slovence ) ter so na ta način v najusodnejših letih v zgodovini narodov Jugoslavije izvršili izdajstvo naroda ( kar ni pravna kategorija v nobeni demokratični državi ampak bebasta boljševiška floskula ) in domovine ( Dravske banovine ), ter so skupaj z okupatorjem, v ustvarjanju imperialističnih načrtov okupatorjev ( risali so načrte invazije Slovenskega Domobranstva na Kitajsko ), zatiranja in uničenja narodov Jugoslavije in slovenskega naroda, organizirali, odrejali, izvrševali in nasnovali neštete vojne zločine: ubijanje in izročanje ranjencev okupatorju, umore in pokole, zapiranja, mučenja, odvajanja v koncentracijska taborišča in na prisilno delo v korist okupatorjev, prisilno mobilizacijo, požige, ropanja in uničevanja javne in privatne imovine, posilstva in druge vojne zločine, vsled česar nosijo odgovornost za smrt in trpljenje na desettisočev mož in žena.”

    Kako je obsojeni Miha Krek, ki je ob začetku okupacije emigriral v Kairo in kasneje London na daljavo posiljeval, mobiliziral, požigal, ropal, uničeval itd., je seveda jasno samo boljševiškim monežem.

    1. Škof je organiziral vojne zločine – bil je poveljnik protikomunističnih in okupatorskih enot, oziroma organizator akcij teh enot, in ukazoval kje naj izvršijo zločine – bebavo boljševiško.
    2. Škof je odrejal vojne zločine – glej točko ena.
    3. Škof je izvrševal vojne zločine – za kaj takega napisati v sodbo mora človek imeti IQ paramecija. Verjetno je škof hodil po Ljubljani zamaskiran v Zdenko Kidrič ali Pepeta Štadlerja in s pištolo pobijal boljševike. Možno pa je, da se je preoblekel v Dermastjo, Pirjevca – Ahaca, Dakija in podobne vojvode in izvajal drugo fazo revolucije na Dolenjskem in Notranjskem.
    4. Škof je nasnoval neštete vojne zločine – le kdaj mu je to uspelo, ko pa je bil v službi pri več okupatorjih, pri protirevolucionarnih enotah in še škof za povrhu ?
    5. Škof je ubijal in izročal ranjence okupatorju – do danes ni znano, da bi prišlo do kakšnih oboroženih bojev v okolici škofije in bi po končanem boju škof ranjene komu izročil.
    6. Škof je moril – mogoče kakšno nadležno muho, drugo ni znano. Mogoče ima Stanovnik kakšne nove ” dokaze. ”
    7. Škof je izvajal pokole – edini medvojni pokol civilistov je partizanski pokol 186 Ciganov od starčkov do otrok. Pokol zajetih bojevnikov Vaških straž in JVvD ( 762 ) pa so tudi zagrešili slovenski partizani po kapitulaciji Italije.So bili mogoče pod poveljstvom škofa Rožmana ?
    8. Škof je zapiral – vrata škofije vsak večer, da ne bi brezbožniki kradli duhovniške opreme za svoje boljševiške duhovnike.
    9. Škof je mučil – boljševike s svojimi pastirskimi pismi in stalnim ponavljanjem, da so brezbožniki in morilci.
    10. Škof je odvajal v koncentracijska taborišča – tako, da so okupatorji pred škofijo pripeljali ujete partizane, škof pa je potem odvajal tiste, ki naj gredo v taborišče. Za to njegovo početje obstajajo napisani spomini Kardelja, Kidriča, Mačka, Kidričeve, Šentjurčeve, Stanovnika, Ribičiča, Kraigherja, Baeblerja itd., ki so vse to videli na lastne oči.
    11. Škof je ljudi odvajal na prisilno delo – kam pa ? Na škofijski vrt ? Koga in kdaj ?
    12. Škof je prisilno mobiliziral – verjetno je tukaj mišljena mobilizacija ljubljanskih aktivistk sumljivih moralnih kvalitet, katerim je ukazal opleti škofijski vrt. Res pa je, da jim je namesto plačila naložil naj zmolijo 20 Očenašev in jim zabičal, da je krepost lepa čednost. S tem si je pridobil protipravno korist v vrednosti 100 lir in je prav, da se ga je obsodilo na 16 let zapora.
    13. Škof je požigal – tukaj imamo zopet opravka s polpismenostjo boljševiških monežev. Pisati bi moralo prižigal. Res je, precej sveč je škof prižgal v svojem življenju.
    14. Škof je ropal – to pa drži. Škof je boljševike oropal za Boga, ko jih je proglasil za brezbožnike.
    15. Škof je uničeval javno imovino – teptal je travo po javnih parkih.
    16. Škof je uničeval privatno imovino – razbijal je po škofiji.
    17. Škof je posiljeval – boljševike naj se vrnejo k Bogu in zavrnejo boga Stalina, njegovega namestnika papana Tita in škafa Kardelja v Sloveniji.

    Iz vsega povedanega je jasno, da škof ni nosil nikakršne odgovornosti.
    Takšen sodni izrek je najprimitivnejša politično – sodna propaganda v zgodovini slovenskega naroda in bo kot tak ostal zapisan v zgodovini slovenskega prava.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite