Težko si zamišljam, da bi kdo, recimo politik, ali tudi navaden državljan, ki bi ga vprašali, ali so gozdovi pomembni za našo državo, odgovoril nikalno. Nasprotno, prepričan sem, da bi vsak kaj rekel o velikem pomenu za okolje, za gospodarstvo, za državljane, o pomenu za čisti zrak, o lepoti gozdne krajine.
Te dni sem po elektronski pošti prejel šaljivo zgodbico o tem, kako je Bog, razočaran nad ljudmi, sklenil ponovno narediti vesoljni potop in spet ukazal Noetu, naj zgradi barko iz cedrovine, da bi nanjo rešil sebe, svojo družino in vse živali sveta. Noe ni bil ravno navdušen, a se ni upiral, imel je na voljo pol leta. Ko je čez pol leta začelo liti, o barki ni bilo sledu in Noe je Bogu obupan pojasnjeval na kakšno množico birokratskih in tehničnih zapletov je naletel, ki jih ob prvem vesoljnem potopu še sploh ni bilo. Vse birokratske in druge ovire, ki se pojavijo v zgodbi so značilne za našo državo in za Evropo. Med drugim je imel težave tudi z našimi gozdarji. Ker cedrovine ni smel uvoziti, jo je poskušal nadomestiti z borovino, vendar so za vse, kar je potrebno za sečnjo zahtevali denar na roko. Korupcija torej. Zgodbica kroži po elektronski pošti in med drugim kaže neprijetno sliko o našem gozdarstvu. Škoda, saj je s svojimi temeljnimi načeli o sonaravnosti, trajnosti in mnogo namenskosti gozda znano kot vzor ravnanja z gozdovi v evropskem in svetovnem merilu. Pred kratkim pa je celotna slovenska javnost lahko izvedela, da terenski gozdarji javne (državne) gozdarske službe ne morejo na teren, ker nimajo denarja za službene prevoze.
Kako je mogoče, da država, ki je postavila javno gozdarsko službo in ima okrog tristo tisoč hektarov državnih gozdov, ne more svojim uslužbencem zagotoviti dovolj denarja za službene prevoze na teren, saj brez tega ne morejo opravljati svojega dela? Koliko država sploh dobi od svojih gozdov oziroma, koliko bi morala dobiti? Mnogi trdijo, da je razlika velika na škodo države. Polemika o tem je lansko leto tekla v oddaji Pogledi Slovenije, ki je zdaj ni več na RTV Slovenija. Izpostavljeni so bili predstavniki koncesionarjev za delo v državnih gozdovih in Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov – inštitucija za državne gozdove, ki naj bi od koncesionarjev dobila kar štirikrat premalo denarja. O teh očitkih se v gozdarskih krogih govori že dolgo, o tem sta kritično spregovorila tudi že Računsko sodišče in Komisija za preprečevanje korupcije. Vendar odgovorni na te kritike odgovarjajo različno, javnosti ne natočijo čistega vina in ničesar se ne spremeni. No, govori se, da bodo ti problemi rešeni v novem zakonu o gozdovih, ki ga je Ministrstvo za kmetijstvo in okolje že začelo pripravljati.
Poleg Zakona o gozdovih (sedanji je bil sprejet leta 1993), ki je gotovo najpomembnejši regulativni akt za področje gozdarstva, imamo v Sloveniji še en pomemben dokument za to področje, Resolucijo o nacionalnem gozdnem programu. Ta dokument je sprejel Državni zbor leta 2007. Od sprejetja naprej se je o tem dokumentu govorilo malo, ali nič. Zdaj, ko se že pripravlja nov zakon o gozdovih, bi bilo pričakovati, da ga bodo odgovorni imeli za vodilo, saj je v uvodu zapisano: »Nacionalni gozdni program (NGP) je temeljni strateški dokument, namenjen določitvi nacionalne politike trajnostnega razvoja gospodarjenja z gozdovi«. Kakšni so pogledi na Nacionalni gozdni program danes, kažejo nekatera vprašanja, odgovori in mnenja v razpravi na posvetu, ki ga je organizirala Zveza gozdarskih društev Slovenije konec novembra lani. Razprava je pokazala, da se po 7 letih od sprejetja Nacionalnega gozdnega programa pojavljajo vprašanja o njegovi izvedbi in odgovornosti za njegovo izvedbo. Zanimivo je, da je to razpravo organizirala nevladna organizacija, ne pa resorno ministrstvo, ki je ta dokument predložilo Državnemu zboru. Nacionalni gozdni program naj bi bil po usmeritvi Evropske unije dokument za kontinuirano javno razpravo. Zato so v njem na več mestih navedeni pomembni deležniki, na primer: lastniki gozdov, turizem, čebelarstvo, naravovarstvo, lesarstvo, vodarstvo, lovstvo. V pripravi Nacionalnega gozdnega programa , ki je tekla leta 2006, so ti deležniki sodelovali v razpravah na delavnicah po vsej Sloveniji. Prav bi bilo, da bi bila taka javna razprava izvedena tudi v pripravi novega zakona o gozdovih. Danes je že jasno, da nekaterih ciljev, postavljenih v Nacionalnem gozdnem programu, ne dosegamo. Najbolj pereče je vprašanje nege gozdov, pri kateri je realizacija v zasebnih gozdovih padla že pod 50% načrtovane. Eden od glavnih razlogov za to je upadanje subvencij iz proračuna za delo v zasebnih gozdovih. Za dobro gospodarjenje po načelih gozdarske znanosti in stroke pa je pomembna tudi javna gozdarska služba, ki naj bi čim bolje svetovala in pomagala lastnikom gozdov. Danes je ta služba pri svojem delu gotovo ovirana zaradi pomanjkanja finančnih sredstev pa tudi zaradi obilice birokratskega dela.
V zgodbici o Noetu, ki sem jo omenil zgoraj, Bog ne izvede ponovnega vesoljnega potopa, češ, da se bodo ljudje tako sami uničili zaradi preobilne birokracije. Morda bi pa Noe vendarle moral predlagati, da zgradi barko in nanjo reši iz morja človeških nesmislov, kar se še rešiti da. Zelo si želim, da bi bili rešeni tudi slovenski gozdovi in gozdarstvo.
Foto: Tone Lesnik
