Nočem spomenika žrtvam vseh vojn

21
432

spomenik vsem zrtvamZakaj? Zato, ker ga postavljavci ne postavljajo z iskrenim namenom! Ker s spomenikom poskušajo še enkrat prikriti bolečino in solze, ki še niso bile do konca izjokane.

Že pred dvema letoma sem nasprotovala postavitvi tega spomenika, ker je bila beseda sprava zlorabljena. Danes sem o absurdnosti tega spomenika še bolj prepričana.

Po Sloveniji je raztresenih petnajst tisoč nevidnih spomenikov žrtvam vojn! Petnajst tisoč ljudi, večina naših prednikov, leži pobitih, umorjenih pod našimi nogami. In del naših politikov in njihovih simpatizerjev trdi (še vedno!), da zgodovina ni pomembna in da moramo gledati naprej, in da moramo biti zaskrbljeni zaradi prodaje NKBM in Grčije in lačnih slovenskih otrok.

Kakšno sprenevedanje in licemerstvo! V trenutku, ko zmanjka argumentov za nasprotovanje zakonu, ki bi registriral – kar pomeni: javno priznal – vse grobove naših očetov in mater, privlečejo na dan lačne otroke, socialne probleme in revne upokojence. Razmišljam o tem, kdaj jim bo končno začelo presedati, da se morajo pretvarjati in zanikati, da človek potrebuje tla, da stoji. Da se lebdeti ne da. Da brez preteklosti ni sedanjosti, kaj šele prihodnosti. Da moraš imeti za seboj pospravljeno, razčiščeno, če hočeš svobodno zadihati. Da človekova duša potrebuje pomiritev.

Ogledala sem si okroglo mizo o predlogu Zakona o prikritih grobiščih in dostojnem pokopu. Po eni strani sem bila zadovoljna, ker nasprotniki zakona nimajo nobenega tehtnega argumenta, s katerim bi zakonu nasprotovali. Po drugi strani pa sem zelo razočarana, ker je bil pogovor odsev dejanskosti naše politike. V Sloveniji je še petnajst tisoč nepokopanih ljudi, od teh večino umorjenih. O tem do nedavnega nismo vedeli nič. Popolnoma nič. V nobeni zgodovinski knjigi to ni zapisano. Nekateri politiki pa še kar trdijo, da so zgodovinske knjige že napisane in da so enoznačne. Ali se sploh zavedajo kontradiktornosti izrečenih besed? Kot bi rekli, da je zgodovina veda, ki se ukvarja s sedanjostjo. Ker smo namreč preteklost že vso raziskali in jo zapisali v zgodovinske knjige.

Še takih nesmislov smo lahko slišali. Na primer, da je bil narodno osvobodilni boj eno najsvetlejših obdobij v zgodovini slovenskega naroda. Pa da je razlika med fašizmom in komunizmom v tem, da smo v komunizmu lahko govorili slovensko, pod fašizmom pa ne. Najraje bi umaknili polpreteklo zgodovino in njene grehe! Torej – živeli bi samo danes, preteklost, ki se je še spominjamo, in v kateri smo naredili veliko slabega in hudega, pa bi umaknili. Ohranili bi si nekaj spomenikov iz zelo daljne preteklosti, na primer iz šestega stoletja, o vsem drugem pa ne bi niti razmišljali, kaj šele govorili. V kakšen totalitarizem sedaj korakamo?! To je hujše kot enoumje. To je naiven poskus upravljanja z idejo, humanizmom, filozofijo.

In za povrh še nežen vzdih mladega politika, ki si želi, da nove generacije ne bi poslušale svojih mentorjev!

Ah, kaj sem sploh pričakovala od ljudi, ki mrtve imenujejo »preminuli ljudje«! Ki jim je očitno smrt tabu, ali morda celo ideološka tema. Ali pa se za vsem skriva nekaj večjega – bojazen, da bi izjokane solze dokončno opogumile jokajoče. Kajti prej ali slej pride vsa resnica na dan …

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


21 KOMENTARJI

  1. Se čisto strinjam. Ta spomenik bo popolna perverzija. Kar tako, v čast mrtvim, kot da obožujemo smrt.

  2. Skušam razumeti članek, ki je umesten, vendar premalo konkreten v alternativi. V ta namen prilagam sporočilo predsedniku države od 19.junija pred položitvijo temeljnega kamna za spomenik vsem žrtvam vojn. Do danes še brez odziva.
    Ne razumem vse deležnike za dostojen pokop pobitih po vojni in še prej, raziskovalce morišč, ki ne uvidijo, da imamo že 10 let spomenik sprave na Teharjah, ki ga je treba samo dopolniti kot je bilo predvideno z pokopališčem kosti iz morišč, da postane muzej genocida in katarze in vzgojna ustanova za mir in sožitje med ljudmi- NIKOLI VEČ KAJ TAKEGA (zapis v sklepu monografije Park spomina Teharje).

    Spoštovani predsednik RS g. Borut Pahor !

    V imenu Civilne pobude Teharje, muzej genocida in katarze, se v imenu 60 soglasnikov za aktivnosti pobude oglašam po Vašem zanimivem in odločnim ter jasnim intervjujem za POP TV, v četrtek 18.6.2015.
    V tem intervjuju ste izjavili, da se drugi teden začne izgradnja spomenika sprave v Ljubljani. Torej v tednu državnosti se naj začne sporna zamisel, ki bo povzročila nesmiselno polemiko.
    Civilna pobuda predlaga, da v Ljubljani naredite spomenik neznanemu vojaku, kajti vojaki so vedno žrtev nesposobnosti politike za smiselne dogovore. Kot poveljnik Slovenske vojske imate priložnost, da dobite protokolni spomenik za državniško gradnjo miru.
    Spomenik sprave pa je zadeva naroda in države in ga že imamo v veličastni izvedbi, toda nedokončanega na primernem mestu in naravnem okolju, ki lahko vzbuja sočutje in resnico, da se odločamo: NIKOLI VEČ KAJ TAKEGA !
    V prilogi je tekst kot pobuda za dokončno ureditev spomenika kot opomnika in dokaz narodne katarze.
    V imenu CP Teharje, muzej genocida in katarze.

    • , muzej genocida in katarze.
      ===================
      Ne vem ali lahko narod takole sodi sam sebi?

  3. Lahko postavijo en spomenik žrtvam vseh vojn na mesec, pa ne bo to imelo nobenega pozitivnega učinka. Vsi vemo kje je problem, država pa se spreneveda in pošilja malo parfuma, da bi pregnal smrad.

  4. Tudi jaz se popolnoma strinjam. Kraj spomenika ni primeren oziroma zvijačen do skrajnosti. Dopolnjuje namreč grozljivi pentagram spomenikov v neposredni bližini: kidrič, kardelj, revolucija, “heroji”, rozman-stane in ga samo spreminja v heksagram z modrovanjem njihovega pesnika o enem življenju in eni smrti in eni domovini ter dvema škarpama, kot simbolom večne razdeljenosti in uvrščenosti v komunistična obeležja. Strinjam se, da bi bilo treba le dokončati spomenik in urediti kostnico na kraju trpljenja v Teharjah!

  5. Gospa Vadnjal, tega ne razumem: “… nasprotniki zakona nimajo nobenega tehtnega argumenta, s katerim bi zakonu nasprotovali …”.

    Ne znam si predstavljati bolj tehtnih argumentov proti zakonu, kot jih je zapisal Marko Štrovs http://strovsmarko.blogspot.be/

  6. Ta spomenik bo ponovna velika laž, saj so bili tisoči umorjeni v miru ne pa v vojni.

    Zato ne gre za žrtve vojne. Vojna je vojna. Mir je mir.

    Žrtve v času miru imajo povsem drugačno moralno in odgovornostno ozadje kot pa žrtve vojne.

    Zakaj ponovna laž namesto, da bi se oklenili resnice in iskrenega obžalovanja.

    Čas je, da se preneha z lažmi na račun neupravičeno umorjenih v ačsu miru in do nas samih.

  7. Nočem spomenika Žrtvam vseh vojn, ker ne omenja ne rablja ne žrtve. Če hočemo delovati s spomenikom v smeri sprave potem slepomišenje ne pride v poštev. Ti, ki so padli v vojni imajo spomenike, večina pa je pobita od sobrata z komunistično miselnostjo, ki s samo vojno nima nič skupnega. Fronte so bile izven našega ozemlja.

    Žrtvam komunističnega vspenjanja na oblast, ali Žrtvam komunistične revilucije je bližje resnici od predlaganega.

  8. Ga. Irena, z vami bi se dalo povsem strinjati. Toda mar niste vi pripadnica stranke (NSi), ki je podprla zaprtje arhivov? Skratka, v tem kontekstu je tudi vase pisanje sprenevedanje. Vrstni red pisanja kritičnih člankov, glede teh med seboj problemov, bi moral biti: najprej kritika NSi zaradi sramotnega ravnanja v “aferi arhivi”, zatem pa to o spomenikih.

    • Lucijan: “…, bi moral biti: najprej kritika NSi zaradi sramotnega ravnanja v “aferi arhivi”, zatem pa to o spomenikih.”
      ============

      Še eno mnenje od človeka, dobrega poznavalca te “materije”:

      marko štrovs: “Policaj, ki je že od leta 2003 plačan za pregon vojnih zločincev a ni dosegel nobene obtožnice, je pisec Milkinega zakona o prikritju žrtev”

  9. Ne potrebujemo spomenika.

    Začnimo z izkopavanji, izdajanjem mrliških listov in pokopi. Vrnimo žrtvam najprej dostojanstvo, potem bodo tudi spomeniki nekaj veljali.

    Začnimo ustvarjati klimo v kateri bo vsak državljan iskreno obsojal oskrunjanja morišč (Kamniška Bistrica, Pohorje)in diskvalifikacije poimenovanje kamniške knjižnice po Balantiču.

    Če in ko bomo to zmogli, bo spomenik nekaj veljal. V takem ozračju kot smo mu priča, bi s spomenikom vsem žrtvam morali počakati.

  10. Očitno je da nimajo iskremega namena, da bi se trpljenje tisočev obelodanilo in da bi narod končno lahko scela zadihal.
    V čem je smisel spomenika če problem ostaja zanamcem.
    Strinjam se z g Zabukoškom v celoti.

  11. Zaradi napačnih postavitev temeljev naše preteklosti se nam dogajajo zgoraj navedene traparije.

    (okupacije in izdaje – en drugačen pogled)

    Leta 1918 prvega decembra so bile slovenske dežele okupirane od Srbije (uradno je šlo za združitev SHS in Srbije, ki pa ni bila združitev, za kar je dokaz protestiranje enega od podpisnikov te združitvene listine, dr. Korošca, ki je bil zaradi protestov, da ni bilo tako dogovorjeno, kot se je dogajalo, interniran najprej v Bosni in nato na otoku Hvaru). In po slovenski zemlji so hodili vojaki z orožjem in govorili tuji jezik (definicija okupacije).
    Potem je ta okupacija trajala in v tem času je nekaj izdajalcev slovenskega naroda zaradi svojih koristi začelo sodelovati z okupatorjem I.
    Prišla je druga svetovna vojna in v slovenske dežele sta prišla še dva okupatorja, ki sta si tudi pridobila nekaj izdajalcev slovenskega naroda na svojo stran. In vsi trije so se s svojimi pomagači stepli za to ubogo slovensko zemljo. Zaradi preigravanj med njimi so umirali Slovenci, ker pravih spopadov med njimi pa le ni bilo. Edino TIGR se je red boril za svobodo slovenskega naroda brez fige v žepu in brez sodelovanja z okupatorjem. En izdajalec slovenskega naroda in sodelavec prvega okupatorja je izdal, kje je vodstvo TIGR-a drugemu okupatorju, da so jih ti potolkli in za nagrado dobil komandaturo enote prvega okupatorja.
    Pri kapitulaciji enega okupatorja je ta predal orožje prvemu okupatorju, da je lahko napadel turjaški grad. Ni ga predal izdajalcem slovenskega naroda, ki so se mu priključili in bili takrat v gradu (zanimivo kajne).
    Drugi okupator je pri preigravanju s prvim okupatorjem posluževal podobne taktike.
    Ko je prvi okupator z izdajalci slovenskega naroda prišel v slovensko vas je nekajkrat ustrelil proti drugemu okupatorju in nato junaško pobegnil v zavetje slovenskih gozdov. Seveda je drugi okupator pribesnel v vas, jo požgal, nekaj domačinov postrelil, ostale pa odvedel v internacijo – koncentracijska taborišča.
    Ko je kapituliral še drugi okupator je prvi okupator z izdajalci slovenskega naroda počistil one druge izdajalce in z njimi še veliko zavednih Slovencev ter tistih, ki so kaj imeli in so pomenili moralne avtoritete v slovenskem in lokalnem okolju med njimi tudi veliko žensk in otrok in jih zmetal v brezna ter zazidal v rudniške jaške.
    Zadnjič sem prebral, da je bilo srečanje preživelih ob obletnici osvoboditve nemškega koncentracijskega taborišča.
    Srečanja preživelih iz Teharij ni – ni nihče preživel in enako velja tudi za one iz Hude jame.
    Divjanje nad svojim narodom brez kančka vesti in trohice viteštva je značilno za izdajalce slovenskega naroda, ki so se izživljali nad Slovenci ob pomoči prvega okupatorja Iz tega lahko ugotovimo, da je bila izdaja uspešna.
    Potem se je okupacija slovenskih dežel nadaljevala in še vedno so po naših deželah hodili vojaki, ki so govorili tuj jezik in nosili orožje.
    To je trajalo do osamosvojitve, ko je bila okupacijska vojska izgnana iz slovenskih dežel, pravi osvoboditelji pa so bili ob tem zaznamovani.
    Ker je bila Slovenija osamosvojena in ni bila ob tem tudi osvobojena (vsi vzvodi oblasti so ostali v istih rokah), se nam dogaja, da osamosvojitelje zapirajo in šikanirajo, tiste, ki so pa so po Sloveniji streljali in delali škodo pa so sodišča oprostila.
    Prav tako ta sodišča oprostijo tiste, ki so pokradli težke milijone zaradi procesnih napak in pomanjkanja dokazov in tudi za narkokartel velja podobno.
    Ravno tako se je v tem času zgodilo slovenskemu odposlancu v mestnem parlamentu, da je bil z ukazi v tujem jeziku na ukaz župana odstranjen iz parlamenta.
    In ko se pripelješ v Ljubljano po južni vpadnici z Barja te na levi strani z objekta ob cesti še vedno pozdravi okupatorska rdeča zvezda.
    Zato lahko le ugotovim, da nikjer na svetu okupatorji in domači izdajalci ne spoštujejo osnovnih etičnih in moralnih norm in tudi v Sloveniji ni nič drugače.
    To so po mojem mnenju glavni razlogi katastrofalne situacije pri nas, ki so posledica opisane okupacije in zaradi katere imamo veliko množico nezaposlenih, že skoraj četrt milijona revnih, ki potrebujejo pomoč, da preživijo, doplačevati moramo zdravila, ukinjajo ambulante javnega zdravstva, intenzivno poneumljajo mlade generacije z usmerjenim izobraževanjem, ki ga vodi fdvizem.
    Iz povedanega se vidi, da je cilj te okupacije osiromašenje in poneumljanje in s tem izničenje slovenskega naroda.
    Postavitev takega spomenika pa lahko pomeni le legalizacijo opisane veleizdaje.

  12. Slovenskim kolesarjem bi bilo treba omogočiti kak maraton z obiskom preko 600 nahajališč povojnih pobojev v Sloveniji. Žrtve na vsaj dveh nahajališčih presegajo število iz Srebrenice, po krutosti pobojev, ki jih je izvršila slovenska OZNA, pa se Srebrenica ne more primerjati s "slovensko industrijo mrtvih političnih nasprotnikov."
    Edini, danes še pošteni spomenik žrtvam, pa bi bila objava RESNIC O TISTIH ČASIH. Na to pa neokomunistični ostanki režima, ki obvadujejo slovensko demokracijo, ne pristanejo. Ni jim bilo težko celo kurjenje državnega premoženja v arhivih.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite