Ali res potrebujemo Noč čarovnic?

Slovenci smo znani po tem, da nam včasih primanjkuje izvirnosti in še posebej kritičnosti. Vse kar je »tuje« nas tako prevzame, da se hitro udomači med nami. Tako je tudi s praznikoma Valentinovo in Noč čarovnic (Halloween), katera Slovenci še desetletje nazaj nismo nikoli praznovali. Osladno Valentinovo je prišlo iz Amerike, noč čarovnic pa je prastar in krut keltski običaj. Svečeniki so namreč v vsaki vasi določili družino, ki je tisto leto na ta dan ( 31. oktober) morala darovati svojega otroka. Otroka so živega zažgali, ostanke pa položili v izdolbeno repo ali bučo, v katero so izdolbli grozljive dele obraza! Kelti so bili prepričani, da bodo z obredom žrtvovanja otrok, odgnali hude duhove.

Kaj se torej dogaja s Slovenci, da tako naivno oživljamo in se celo veselimo običajev iz prazgodovine, ki nimajo nič skupnega z današnjo civilizacijo in kulturo?! Mnoge ljudi ob tem zasvoji potrošniška histerija in vraže tega običaja, kar uprizarjajo celo v otroških vrtcih, kjer zabavajo otroke, ne da bi jim razložili bistvo tega poganskega grozodejstva, ki je v popolnem nasprotju s človekovim dostojanstvom. V času noči čarovnic se otroci oblačijo v čarovnice, hodijo od hiše do hiše ter z igro, v šali širijo strah. Kaj je torej v nas, da pri praznovanju noči čarovnic, tako lahkotno in brezbrižno na poseben način soglašamo  s takratnimi krutimi dogodki, ko so Kelti kultno morili svoje otroke. Okultizem nad okultizmom, ali pa samo zabava, prešernost in  zapravljanje na svetovni dan varčevanja.

Foto: Krtina