NOB in državljanska vojna

8

PISMO BRALCA. Ko smo še hodili v šole vseh stopenj, so nas učili – tudi moj cenjeni profesor M. Mikuž, da je bil NOB boj slovenskih partizanov za izgon okupatorjev in obenem ljudska revolucija. O NOB se veliko razpravlja tudi danes, posebej v časopisu Delo, vendar se je zgodilo nekaj čudnega. Najbolj vneti zagovorniki NOB in rdeče zvezde so po propadu komunizma zatajili ljudsko revolucijo in o njej molčijo, tudi brkati gromovnik Janez. Po zmagi 1945. leta so bili osvoboditelji in revolucionarji, danes se vsi hvalijo, da so bili borci za svobodo, revolucijo pa so spet zatajili kot v letih 1942-45. Kaj je res? So imeli prav moji nekdanji učitelji in profesorji ali imajo prav današnji zagovorniki NOB? Vsi navedki v narekovajih so last avtorjev v oklepajih za navedki.

26.aprila 1941 so štiri skupine – komunisti, peščica vidnih intelektualcev, krščanski socialisti in demokratično krilo sokolov – ustanovile »Osvobodilno (oziroma Protiimperialistično) fronto z namenom – čeprav še ne povsem jasnim glede konkretnih pobud – da se bodo borile za osvoboditev in združitev slovenskega naroda«(J. Pirjevec). Komunistom so se stvari razjasnile po t. im. majskem posvetovanju voditeljev jugoslovanskih komunistov v Zagrebu, na katerem so sprejeli sklep o nalogi slovenskih komunistov: Komunisti Slovenije morajo biti tista vez, ki bo spajala borbo slovenskega naroda z borbo vseh ostalih narodov Jugoslavije za njihovo nacionalno in socialno osvoboditev. »Vodstvo KPJ je od prvega dne hitlerovske okupacije vodilo politiko, ki je nacionalno osvoboditev neločljivo povezalo z revolucionarno preobrazbo dežele. Revolucija je smatrana ne samo kot cilj, ki ga velja uresničiti po zmagi nad osvajalcem, ampak v teku same vojne…Osvobodilna vojna je prerasla v državljansko vojno proti buržoaziji in velikim zemljiškim posestnikom…Namesto, da proti osvajalcem zbere čim večještevilo zaveznikov, je KPJ ravno v tem trenutku nekatere od njih potiskala v naročje sovražnika«(P. Claudin). Namen komunistov je razviden tudi iz gesel našega osvobodilnega boja: «Brez boja proti izdajalski kapitalistični gospodi se zatirani narod ne more osvoboditi.« Buržoazija je bila proglašena za izdajalsko in OF oz. komunisti so ji napovedali boj.

V začetku julija je prišlo iz Moskve opozorilo: «Upoštevajte, da gre v sedanji etapi za osvoboditev izpod fašističnega podjarmljenja in ne za socialistično revolucijo«(V. Dedijer). In res v temeljnih točkah OF ni več govora o boju »proti izdajalski buržoaziji«, vendar je bilo prepozno. Slovenska buržoazija je vedela za cilje OF oz. komunistov. Tu je začetek razdora v slovenskem narodu, ki traja do današnjih dni. V svoji zadnji pridigi je kaplan Martin Čedermac takole govoril svojim faranom: «Kaj bi storili, ako bi zahtevali od vas, da zapustite svojo rodno zemljo?…Ali ne bi šli iskat pravico? In če bi pravico našli slepo, kaj potem? Ali bi kot mevže klonili glave in z malho in palico kot berači odšli po svetu? Ne! Sami bi si vzeli pravico…Ali se ne bi s pestmi postavili v bran in ne bi dali zemlje, ki ste jo prejeli od svojih dedov in jo hočete ohraniti svojim sinovom in vnukom?«(F. Bevk).

In slovenski kmet je šel v boj za ohranitev svoje zemlje. Za nastanek vaških straž seveda niso krive uboge krave, ki so jih partizani oropali kmetom v Polhograjskih dolomitih in jih pojedli. Kmetje so vedeli, kaj jih čaka, če zmagajo komunisti, zato so šli v boj proti njim. To se je po vojni tudi uresničilo. Na njihovo stran se je postavila tudi zavedna slovenska duhovščina, ki je dobro vedela, kaj so počenjali komunisti – boljševiki v »državi delavcev in kmetov«. Da so vaški stražarji proti komunistični revoluciji, torej protirevolucionarji, so dobro vedeli tudi partizani, saj so jih po ruskem vzoru imenovali belogardisti. Začeli si jih zmerjati tudi z narodnimi izdajalci, najbrž zato, da bi si olajšali svojo vest, saj je protirevolucija manjši greh – če sploh je – od narodne izdaje.

Moj spoštovani profesor M. Mikuž je zapisal:«Posrečilo se ji je (OF) pridobiti slej ali prej slehernega poštenega Slovenca za sodelovanje v OF«. Poznam vsaj dva Slovenca, ki po mnenju mojega nekdanjega profesorja nista bila poštena: eden je bil moj oče, ki kot kmet seveda ni bil za komuniste, saj so mu jasno dali na znanje, da mu bodo po zmagi vzeli zemljo – kar so tudi storili, drugi pa je bil stric Matija, prošt v Dravogradu, ki so ga Nemci takoj zaprli in poslali v Dachau za štiri leta, kjer je izgubil desno roko. Kot duhovnika se je po vojni spravila na njega še nova oblast.

Nasprotovanje do OF je še okrepila dejavnost VOS-a, »ki se pod vodstvom Zdenke Kidrič ni omejevala samo na špijonažo, pač pa je kmalu postala uspešna udarna sila za boj proti peti koloni in likvidacijo »sovražnikov ljudstva«. Ta teroristična taktika, ki so jo svojim partnerjem vsilili komunisti v prepričanju, da je treba izvajati »revolucionarno pravico« ne samo proti odkritim, temveč tudi potencialnim nasprotnikom, je kmalu poglobila že predvojna razhajanja znotraj slovenske družbe«(J. Pirjevec).

Ker se jugoslovanski komunisti niso zmenili za prvi poziv iz Moskve, je v začetku marca 1942 prišel iz vzhoda še drugi, v katerem piše, »da dobiva partizansko gibanje komunistični značaj in da se usmerja v sovjetizacijo Jugoslavije…Saj je vendar osnovna in neposredna naloga zdaj v tem, da se združijo vsi protihitlerjevski elementi, da se razbijejo okupatorji in izbojuje nacionalna osvoboditev«(V. Dedijer).

Jugoslovanski komunisti so se navidezno podredili zahtevi Moskve. »Sklenili so, da bo poslej poudarek samo na narodni osvoboditvi in ne več na razrednem boju«(J. Pirjevec). Slovenska partija je prešla v ofenzivo, ki se je končala s podpisom Dolomitske izjave, »s katero sta obe skupini – krščanski socialisti in sokoli- priznali KP Slovenije kot edino avtonomno organiziran politični subjekt v okviru OF…Ta dokument je namreč napovedoval, da partija ne bo ob sebi trpela nobene sile, ki bi jo ovirala pri preoblikovanju družbe in gradnji sovjetske države«(J. Pirjevec).

»Partija je …v tistem času postavljala v vse vojaške enote politične komisarje…Z uvajanjem komisarjev se je slovenska partizanska vojska spreminjala v udarno pest Partije«(Veljko Rus).Že jan. 1943 je E. Kardelj sporočil Titu: »Vojska je popolnoma v rokah Partije«(V. Dedijer). Beseda »revolucija« je izginila iz besednjaka komunistov, vsi vidnejši voditelji so zanikali, da gre tudi za revolucijo. Začeli so govoriti oširini osvobodilnega boja – za združitev vsega ljudstva v boju za osvoboditev, revolucijo so v javnosti zatajili, v programu pa seveda obdržali. Začeli so lagati…Še 17. avg. 1944 je Tito izjavil: »Še enkrat poudarjamo, da ima vodstvo NO gibanja v Jugoslaviji pred seboj en sam in najvažnejši smoter – boj proti okupatorju in njegovim hlapcem ter ustanovitev demokratične federativne Jugoslavije, ne pa vzpostavljanje komunizma, kakor nam očitajo sovražniki«(M.Šnuderl). Tito je sam sebe zanikal na 5. kongresu KPJ, ko je izjavil:»Osvobodilna vojna je pomenila hkrati tako nacionalno osvoboditev narodov Jugoslavije kakor tudi socialno osvoboditev delovnih množic naše države. To je bila osvobodilna in revolucionarna vojna.«

I. Maček je rekel ob izdaji svojih spominov: »NOB je bila zame že od začetka revolucija. Komunisti smo imeli od vsega začetka v programu tudi socialno osvoboditev. Kolikor jaz poznam stvari, so bili tisti, ki so prišli v oborožene enote, takoj tudi za socialno revolucijo. O njej se je v partizanskih četah, bataljonih in brigadah veliko govorilo. Med partizani ga nisi našel, ki ne bi bil za revolucijo.« Danes, ko so se nekdanji revolucionarji potuhnili, je moderno reči, kot to dela J. Prunk:»Bil je protiokupatorski upor in bila je komunistična revolucija…Večina (partizanov) ni veliko vedela o komunizmu. Niti niso hoteli imeti nič z njim. Pregnati so hoteli okupatorja in imeti svobodno Slovenijo…Zelo natančno ločim partizanstvo od komunistične revolucije.« To seveda ne drži; nalogo, seznanjati borce z revolucijo, boljševizmom…so imeli politični komisarji, ki so očividno uspešno opravljali svoje naloge. Kako ne bi prepričali navadnih borcev, če so lahko brkatega Janeza in ga spremenili v trajnega komunista do danes.

L. Ambrožič – Novljan je v svojih spominih »Po čem je zmaga« zapisal: »Vojska je bila partijska. Od leta 1944 dalje je bilo v vojaških enotah več kot 30 odstotkov partijcev. Če upoštevamo, da je bilo več kot 30 odstotkov skojevcev in članov mladinske organizacije ter več kot 10 odstotkov kandidatov, potem je imela partija v slovenski osvobodilni vojski dve tretjini borčevske sestave. Ves poveljniški in politkomisarski kader je bil v partiji. Najmočnejše jedro komunistov je bilo ob koncu vojne prav v vojski, ki je bila ponos partije in njena glavna politična moč. Če k temu številu partijcev prištejemo še tiste, ki so politično delovali na terenu, potem je partijska vojska pomenila izredno moč, ki je zadostovala za izvedbo tako kočljive naloge, kot je bila revolucija.«

Ustanovitelji OF so v šesti in sedmi točki temeljnih točk OF zapisali: »Po narodni osvoboditvi prevzame na slovenskem ozemlju oblast OFSN kot celota. Po narodni osvoboditvi uvede OF dosledno ljudsko demokracijo.« OF ob koncu vojne ni bilo več, bila je samo še njena karikatura. In ljudska demokracija? Lepo jo je opisal Mitja Ribičič leta 1984, takrat član predsedstva ZKJ: »Mislim, da se obnašamo kot partija na oblasti, saj je vse v naših rokah. Partija določa ministre, predsednike, vodi kadrovsko politiko, investicije in to formalno izvaja skozi forume SZ – toda v teh forumih spet sedijo samo komunisti…«. Upam, da bo to prebral tudi M. Potrč.Partija je bila toliko časa na oblasti, da si komunisti sploh niso mogli predstavljati, da bi lahko prišlo do spremembe. Še leta 1991 je J. Vidmar očital C. Ribičiču: »Kako, zaboga, ste mogli dopustiti, da so klerikalci prišli na oblast?!(Delo, 28. Maja 2011). V to so še danes prepričani razni Milani, Janezi, Zorani…pa čeprav so največ krivi, da je danes v Sloveniji tako, kot je.

V času konference v Jalti so bile v Veliki Britaniji razpisane parlamentarne volitve. Ko je Stalin ironično pripomnil, da je videti, da se gospod Churchill boji bodočih volitev, je premier izjavil, »da se ne samo ne boji volitev, ampak, da je ponosen, da britanski narod lahko spremeni svojo vlado, kadarkoli smatra, da je to potrebno«(E. R. Stettinius. Jr.). W. Churchill je nekoč izjavil: »Naš sistem parlamentarne demokracije mogoče ni najboljši, vendar zaenkrat boljšega ne poznamo«. Za delovanje tega sistema je potrebna velika mera strpnosti, ne pa ideološka enotnost, ki nas je enkrat že pokopala. V demokraciji mora odločala samo volja volivcev, manjšina mora to voljo sprejeti in spoštovati, dokler sama ne postane večina.

Vojna še ni bila končana, ko se je pri nas začelo morilsko pobijanje nasprotnikov, kar je bilo v nasprotju s sklepom Jaltske konference, ki pravi, da je potrebno »vse vojne zločince postaviti pred sodišče…« Pri nas so bili postavljeni pred sodišče samo voditelji protirevolucije, navadne kmečke fante po so zmagovalci pobili na grozovit način in zmetali v jame ter zasuli. Še mrtvih so se bali in se jih še danes. Tito je o tej moriji izjavil: »Mi smo revolucijo izvršili s krvjo in še kako dobro smo med revolucijo počistili svojo hišo«(J. Pirjevec).

Iz strahu pred komunisti je tisoče Slovencev zapustilo domovino in se razteplo po svetu, deset let pozneje pa še drugič, tokrat k svojim nekdanji sovražnikom Nemcem, k nam pa so začeli množično prihajati razni Jankovići in poznejši »izbrisani«.

Nova oblast je skrbela predvsem za delavce. Živelo se je lahko in lepo, dokler je šlo, delalo pa malo. Država se je začela zadolževati in 1983 smo po izjavi M. Planinc bili zadolženi za astronomskih 19 milijard am. dolarjev. To je prav gotovo največ prispevalo k razpadu Jugoslavije. Kot je videti, se nekateri iz tega niso nič naučili in bi se zadolževali tudi danes.

Z agrarno reformo smo uničili tudi kmeta. Pridite kdaj pogledat v našo, nekoč cvetočo Sejansko dolino, videli boste samo žalost. Večina najlepše zemlje je še vedno državne, nekdanji kmetje pa životarijo. Kmet brez zemlje ni kmet.

Zgodilo se je tisto, kar je rekel poljski vrhovni poveljnik vojske E. Rydz – Smigly pred začetkom vojne:»Hitler nam bo vzel svobodo, Stalin pa dušo.« Nam so vladali stalinovi učenci skoraj 50 let in ni čudno, da je slovenski narod ostal brez svoje duše.

Munda Alojz, Celje

Foto: Ministrstvo za šolstvo (vodil dr. Igor Lukšič)


8 KOMENTARJI

  1. Mislim, da bi bilo na tem mestu mit o spontani formaciji in odporu vaških straž koristno dopolniti vsaj s par dodatnimi dejstvi:

    1. Preden je bila ustanovljena prva vaška straža v Šentjoštu, je bil sprejet dogovor z italijanskimi okupacijskimi oblastmi, ki je urejal njihov status. Pri tem seveda ni šlo za lokalne dogovore z komandanti kakšnih lokalnih kasarn, ampak za politični dogovor v celotni LP, sklenjen na prigovarjanje cerkve in tistega dela politike, ki se je odločil za (vsaj taktično) sodelovanje z in delovanje v okupacijski oblasti.

    2. Poveljniki postojank vaških straž povečini niso bili domačini, postojanke so navadno od samega začetka vodili poveljniki, ki so bili na ta položaj očitno postavljeni, začetne posadke pa včasih nabrane preko prižnice in sestavljene v zakristiji. Kasneje so ponekod novačili tudi s prisilo.

    3. Redko se omenja tisti del pripadnikov MVAC, ki so bili umeščeni direktno v protigverilske enote italijanske vojske, kot vodiči, prevajalci in niso bili del postojank vaških straž, nosili pa so insignije MVAC in bili njen sestavni del.

  2. Ko sem leta 1970 končeval osnovno šolo, je učiteljica zgodovine ali kakor se je ta predmet že imenoval, na tablo napisala “formulo”: NOB = je bila borba proti okupatorju + revolucija.
    Ta formula je ostala na tabli več mesecev, čeprav so se v tej učilnici poučevali tudi drugi predmeti.

  3. Lepo in resnično napisano.
    Res žalostno, kako se zamegljuje resnico o komunistični revoluciji, ki je potekala po diktatu iz Moskve in povzročila toliko nedolžnih žrtev. Glavni “pridobitevi” te revolucije pa sta velik razvojni zaostanek tako v gospodarstvu še bolj pa na duhu ljudi.

  4. Avtor Alojz Munda je bil moj učitelj zgodovine na III. osnovni šoli v Celju, takrat se je šola še imenovala OŠ I. celjske čete (čeprav II. celjske čete nikoli ni bilo, “Celjska četa” pa je štela le 7 partizanov.
    Njegova predavanja pred diapozitivi so bila odlična, v njegovih predavanjih ni bilo nikoli zaznati nobenega navdušenega ideološkega prizvoka kot pri ostalih učiteljih. Alojz je bil svoj čas tudi navdušen gornik, edino ni prenesel da bi se gungali na stolih. Kazen za kaj takšnega je bila specifična ;)…

  5. super članek…vsa čast! Je pa res, moj ded je rekel, partizani so pod komunistično komando in to pomeni, da bo vse hudič pobral.Za domobrance pa je rekel, da so razpuščena banda…no, tudi za Nmce je imel aspirin, plačilo je bil Auschwitz, po vrnitvi domov pa Kočevski rok par let…in 1977 še 2 leti, ker je pač po pravici povedal, kako se je odvijala NOB.Posthumno je bil oproščen krivde.
    1968 pride na našo šolo nova, mlada tovarišica, luštna za pogled a prva ura je bil šok, saj smo morali dvigniti roko vsi, ki smo hodili k verouku. Seveda boniteta se je kmalu pokazala, saj smo bili drugorazredni, vas kaj to spominja na koga!
    Po 45 letih povabim tovarišico-učiteljico iz prvega razreda na kavo, dolga leta se nisva videla in mi povedala, kako so morali pisati karakteristike učencev in staršev, to oddati ravnatelju, ta pa na UDBO. Torej, tako je bilo to…ne pozabimo tega, odpustili smo!!!

  6. NOB je bila čista komunistična revolucija. Brutalna, psihopatska borba za oblast, kapital (fevde). Pohlepna akcija in prav nič sočutna do nikogar: ne do otrok, žensk, civilov – kaj šele do tistih, ki so drugače razmišljali ali so bili nasprotniki.

  7. HERR IMMERGLEICH , lepo ste o-pisali svojo izkušnjo !. Teško bo komunajzerjem prekriti , zatajiti revolucijo , ko pa je na njihovih spomenikih revolucija prevelikokrat ovelikovečena , tudi na CELJSKEMU SPLAVARJU , PRED MOSTOM ČEZ SAVINJO !

Comments are closed.