Napačno je prepričanje, da je izraz »No pasaran« izvirno geslo španskih republikancev, katere je v obleganem Madridu 18. julija 1936 bodrila Dolores Ibarruri – Gomez (La Pasionaria), soustanoviteljica Komunistične partije Španije, pred napredujočimi Francovimi falangisti. Dejansko je te besede prvi uporabil francoski general Robert Nivell, ki je med bitko za Verdun v prvi svetovni vojni izjavil istoimensko Ils ne passeront pas. Beseda ima toliko naboja, da je no pasaran kmalu postal mednarodni protifašistični slogan. No med špansko državljansko vojno so falangisti spremenili to geslo v Pasaremos, kar pomeni:«Bomo prodrli!« In zgodil se je njihov Han pasado! (So prodrli).
Dolores Ibarruri – Gomez se je rodila 09. 12. 1895 v Baskiji, kot osma od enajstih otrok v revni rudarski družini. Izučila se je za šiviljo in se kmalu pridružila španski komunistični stranki, kjer je pod psevdonimom Pasionaria (Pasijonka) pisala članke za rudarski časopis El Minero Vizcaino, kasneje pa je postala urednica levičarskega časopisa Mundo Obrero. Ibarruri je bila tudi članica španske delegacije komunistične internacionale v Sovjetski zvezi leta 1933. Podpirala je politiko, ki je bila kasneje znana kot Popular Front (Ljudska fronta). Aktivno se je zavzemala za pravice žensk in je bila leta 1934 odposlanka v svetovnem komiteju žensk proti vojni in fašizmu. (World Committee of Women Against War and Fascism).
Med špansko državljansko vojno je bila Ibarrurijeva glavna propagandistka za republikance in v nekem nagovoru ženskam je dejala:« Španci raje umirajo na svojih nogah, kot pa da bi živeli na svojih kolenih!« Tako kot Josip Broz Tito, se je tudi Ibarrurijeva ukvarjala z umazanimi posli. Vpletena je bila v uničenje delavske stranke (POUM) in v likvidacijo Francica Larga Caballere -ja in Juana Peira, ki sta bila člana vlade in sta podpirala Juana Negrina za premiera. Po zmagi nacionalistov je Dolores pobegnila v Sovjetsko zvezo, kjer je njen edini sin Ruben Ibarruri 03. 12. 1942 padel pred Stalingradom. Po drugi svetovni vojni je ostala v Moskvi, kjer je leta 1964 prejela Leninovo nagrado za mir (Lenin peace prize), leto kasneje pa še Red Lenina. Tudi naš Tito si je zaradi vodenja »Neuvrščenih« srčno želel prejeti Nobelovo nagrado za mir, kar pa se mu ni uresničilo. Zanimivo je bilo, da je Ibarrurijeva leta 1968 odkrito nasprotovala napadu Waršavskega pakta na Češko-slovaško, vendar brez hujših posledic. Po smrti generala Francisca Franca se je Ibarrurijeva vrnila v Španijo, kjer je stara 93 let 12. novembra 1989 umrla zaradi pljučnice.
Foto: Wikipedia
