Dober prijatelj mi je poočital, da sem o ukrajinski krizi doslej napisal že deset bolj ali manj enakih člankov. Če jih je bilo res toliko, moram njega in vse druge obvestiti, da sem jim od najinega pogovora dodal še enajstega. Zdaj boste brali dvanajstega.
Niti vnuki ne bodo nujno razumeli
Ugotavljam sicer, da so »frontne črte« ne le v krvaveči vzhodni Ukrajini, marveč tudi v slovenskih debatah o Ukrajini še vedno nekje tam, kjer so bile ob začetku krize. Pa tudi nikakršnih misijonarskih nagnjenj že dolgo nimam več. Celo upanje, da mi bodo čez desetletja za mojo daljnovidnost ploskali nečaki in morebitni vnuki, se bo prav lahko izkazalo za prazno. Verjetno se jim bo glavni “car” zdel sin Aline Kabajave in Vladimirja Vladimiroviča (ni hudič, da ne bi mogel, če je šlo to od rok nekemu ušivemu Katonu Starejšemu, še slednji na stara leta zaploditi še kakšnega potomca). Ker bo proti Ameriki in McDonald’su in ker bo menda zagotavljal multipolarni svet.
Pa kljub temu bom v času, ko je človek, v katerega sem pred nekaj leti celo sam polagal določene upe, kot žal priča Časnikov arhiv, javno razglasil, da se bo poslej šel “neliberalno demokracijo”, znova, verjetno res že dvanajstič, pribil, da takšne demokracije ni. Da se, četudi se na fasadi blešči nekakšna restavracija vrednot, na koncu, relativno hitro, izrodi v plenilski pohod krožka “prenovitelja” in njegovih bližnjih prijateljev. Ki najprej polomastijo po institucijah, že kmalu tudi po ljudeh. Seveda je v liberalni demokraciji nevarnost komaj kaj manjša, a si dva, trije ali štirje konkurenčni krožki vsaj neprestano gledajo pod prste. Pohod se, kot živo dokazuje naš madžarski sosed Orban, nazadnje izteče v nasprotje tistega, kar naj bi ga legitimiralo, in se dandanašnji neizogibno konča pod široko razprtim dežnikom ruskega carja Vladimirja Vladimiroviča, ki se lahko edini od trenutnih lažnih prerokov pohvali, da obnavlja imperij. Potem ni več daleč trenutek, ko pod njim zbrani zborček družno ozani, da njihovi ljudje pač še niso zreli za “dekadentno” demokracijo, zato ni nič narobe, če jih v skladu s tem tudi obravnavamo.
Vigred se ne povrne
Ganljivo je, seveda, kako mnogi pametni ljudje skušajo za vsako ceno ohranjati iluzijo, da omenjeni dežnik ni balon, ki bo počil. Še več, polni sočutja pritečejo takoj, ko kdo namigne, da so v bližnji preteklosti nad Evropo že razpenjali tovrstne dežnike, ki so obljubljali vrnitev zlate dobe vrednot, prinesli pa uničenje in kulturno barbarstvo. Pravzaprav je človeka kar sram, da nima takšne empatije do ubogega malega kagebejevčka, ki ga mati očitno niso dovolj stiskali k sebi in so ga oče najbrž vsak dan mlatili. Pa tudi, ko bi se uresničile njegove najbolj mokre sanje in bi res v dveh tednih vkorakal v Kijev in bi ga potem njegov prijatelj Kiril v tamkajšnji cerkvi Svete Modrosti okronal za carja vseh Rusij, kar jih morejo na zemljevide vrisati njegovi podprepniki na čelu z nekim Duginom, ki si pusti brado, pa misli, da je zato že Dostojevski (in na evropski desnici in levici mu družno ploskajo, eni, ker je proti liberalizmu, drugi, ker hvali boljševike), Velike, Male, Bele, Črne, Rdeče, pa še Butaste povrhu, bi bil Vladimir Vladimirovič še vedno nesrečen.
Medtem ko bi druščina pod njegovim dežnikom skandirala, bi on namreč vedel, da je še vedno drugorazredni oficirček. In moker bi se prebujal, kakor se prebuja danes, ker je edino državo, za katero mu je gorelo srce, vzel vrag, ko je bil še usrani agentek v neki vzhodnonemški provinci. Nikoli ne bo mogel postati šef sovjetskega KGB-ja ali sovjetske partije ali vsaj maršal Sovjetske zveze, ker se ničesar od tega ne da več zares obnoviti. Četudi bi mu anemični zahodnjaki po Ukrajini prepustili še Moldavijo, Estonijo in Latvijo, bi še vedno manjkala vsaj Litva, najbrž pa tudi Azerbajdžan, Gruzija in nemara celo Uzbekistan, da obnovi svoj sovjetski imperij. Ko se bo v balon spremenjeni dežnik razpočil, ne bo depresija nič manjša. Zato njegovi resnični oboževalci niso tisti, ki se delajo, da je repenčenje tega malega velikega predsednika obnova slave minulih dni, marveč številni vodilni slovenski politiki in mnenjski voditelji, ki po pristni podalpski šegi občudujejo pri njem betonsko pamet pravega sovjetskega aparatčika, ki brez lastne vizije služi brezobličnemu Sistemu, čeprav je ta kljub vsem recidivom mrtev. V njegovi kalvariji gledajo navsezadnje svojo lastno. Res je, Slovenija jim v tem trenutku leži v naročju kot zrela hruška, a kaj, ko niti to ne more več obnoviti edinega državnega in družbenega okvirja, v katerem so si jo zares znali predstavljali.
