Niso krivi politiki, ampak državljani sami

Čeprav nerad komentiram politična dogajanja v državi, se mi zdi potrebno, da ob protestnih valovih, ki so zajeli našo državo, na kratko strnem svoje misli ob aktualnih pretresih. Sam na protestih ne sodelujem, kar pa ne pomeni, da jih ne podpiram. Protesti so povsem demokratičen način izražanja mnenja in opozarjanja na krivice, ki se godijo v državi, seveda dokler se ne spremenijo v nasilna dejanja, ki so obsojanja vredna. Najzanimivejša zadeva pri protestih sta iskanje krivca za gospodarske in socialne razmere v državi in teza, da je kriva politika.

Kaj pa je politika?

Politika ni nič drugega kakor smer, ki jo vodijo izvoljeni ljudi, ki jih je volilo ljudstvo. Se pravi, da gre deloma za našo smer. Za politiko so seveda odgovorni oz. krivi politiki, vendar je največja odgovornost na nas volivcih, saj smo te državne funkcionarje sami izvolili. Demokratično izvoljeni politiki so zgolj odraz nas samih. Neumno je iskati grešnega kozla npr. v Francu Kanglerju. Mar Mariborčani niso vedeli že dve leti nazaj pred zadnjimi volitvami, kakšen je Kangler? Mar ni že tedaj imel nekaj kazenskih ovadb in so mediji večkrat poročali o spornih poslih, o imenovanjih tega in tega strankarskega kolega na to in to funkcijo in še mnogo drugega? Seveda so  vse to vedeli, ampak glej ga zlomka, Kangler je dobil na volitvah 50,4 % vseh glasov in zmagal že v prvem krogu. Ali pa če pogledamo še v »najlepše mesto na svetu«. Zoran Janković je tudi zmagal v prvem krogu, kljub mnogim obtožbam. V prvem krogu je ravno tako zmagal celjski župan Bojan Šrot, o katerem se  na trenutke marsikaj piše, in še bi lahko naštevali županske veljake, ki so bili na zadnjih volitvah ponovno izvoljeni, čeprav se je o njihovih spornih poslih oz. upravljanju funkcij vedelo že na dolgo in široko.

Kaj pa parlamentarne volitve?

Mar niso volivci že leta 2004 vedeli, kakšni so politiki, ali pa leta 2008, ali pa mogoče lansko leto?  Seveda smo/so vedeli, in to še kako dobro. Slovenci smo primer naroda, ki je izredno dobrotljiv, kar se pokaže ob različnih naravnih nesrečah doma in po svetu, ampak po drugi strani imamo slabost, da smo precej naivni. Kje je razlog za to, ne bi vedel, zato ga niti ne iščem. Me pa ta ljudska naivnost vedno znova preseneča, čeprav priznam, da včasih tudi pri sebi. Pri zadnjih parlamentarnih volitvah, so si ljudje oz. velika večina ljudi želela novih obrazov. Deloma se je njihovi želji ugodilo. Za primer vzemimo povsem novo nastalo gibanje TRS (Trajnostni razvoj Slovenije). Lahko rečemo, da so bila imena večine njihovih podpornikov širši javnosti manj znana in na volitvah so dobili neverjetnih 1,22 % glasov. Bistvo je torej, da ljudje sami hočejo/hočemo, da so v parlamentu pokvarjeni ljudje, saj drugače bi se v gostilnah zelo težko pogovarjali kaj drugega in tudi mediji bi propadli. Nas takšne stvari zanimajo, zato zanje ustvarjamo idealne pogoje.

Recept za uspeh? Začnimo pri sebi!

Če hočeš spremeniti svet ali v našem primeru državno politiko, moramo najprej spremeniti sebe oz. svoje razmišljanje. To razmišljanje mora biti široko. Tak mora biti naš odnos do okolja, v katerem bivamo in ga tudi soustvarjamo. Predvsem pa razmišljanje o volitvah in odnos do tega, ali nekdo odide na volitve ali ne. Razmišljanje v smislu: moj glas ne bo nič spremenil, je popolnoma napačen. Če bi 34,40 % volilnih upravičencev, ki niso glasovali na zadnjih parlamentarnih volitvah, ali 36,90 % neudeležencev leta 2008, ali pa še 4 leta pred tem 39,35 % takih posameznikov, oddalo svoje glasove eni izmed »outsiderskih« strank, bi s bila slika danes popolnoma drugačna. Trenutne politike volivci ne morejo kaznovati na takšen način, da ostanejo doma, ampak jo lahko kaznujejo zgolj na takšen način, da volijo nekoga tretjega. In ljudje, ki so siti današnjih politikov, lahko mirne vesti naslednjič volijo nekoga povsem tretjega, ne pa, da se menjajo samo koalicijske stranke, stanje v parlamentu pa je več ali manj enako. Z izjemo zadnjih volitev, ko sta odleteli dve sicer stalni stranki v parlamentu (SNS in LDS). Kritika v parlamentu tako stagnira, odbori različnih ministrstev nimajo novih idej, ker ni novih ljudi in ker eni in isti »junci« za isto mizo sedijo že 20 let. Skrb vzbujajoča je predvsem nizka udeležba na predsedniških volitvah, kjer  seveda ne gre za tako široko izbiro kot na parlamentarnih. Iskreno upam, da bo na naslednjih volitvah udeležba višja in bodo glasovi dodobra prerazporejeni oz. premešani z novimi obrazi in z novimi idejami. Zatorej vam, dragi sodržavljani in sodržavljanke, postavljam resno vprašanje, zakaj bi čakali na sodišča, da kaznujejo politike (če do tega sploh pride), če jih lahko mi sami kaznujemo na volitvah?

Foto: Aleš Čerin