Nismo neoliberalci

38

V zadnjem času se pojavlja teza, da je trenutna svetovna gospodarska kriza pokazala na pomanjkljivosti in celo nezadostnost uveljavljenega neoliberalnega modela. Nekateri intelektualci levice vidijo v tem argument, da iz arhiva ekonomskih teorij zopet potegnejo socialistične recepte kot edino zdravilo za porazno stanje do katerega naj bi nas pripeljal pohlep. S tem se ustvarja nek vtis, da sta na svetu možna le dva pola ekonomskega umevanja: socializem in kapitalizem. Vse ostalo kar obstaja pod soncem so le “variacije na temo”.

Slednja ugotovitev je predvsem aktualna za mnoge ljudi iz katoliških krogov, ki tako nasedejo pasti takšnega materialističnega dualizma in čutijo, da se morajo opredeliti za eno izmed teh dveh navideznih skrajnosti: da lahko obstajajo le kot eno ali drugo. Eni vidijo v socialistični utopiji nekakšne prvine krščanske enakosti in menijo, da je kapitalizem satansko orodje za izkoriščevanje ubogih delavcev. Na drugem bregu so nekateri kristjani, ki zgolj zaradi tega, ker (upravičeno) nasprotujejo kakršnikoli ideji, ki diši po komunizmu in se z instinktivnim refleksom zatečejo k nasprotju; ker so prepojeni z materialističnimi pogledi ali pa zaradi česa tretjega. Morda niso pomislili, da sta si v resnici komunizem in kapitalizem v določenih pogledih bližja, kot je videti na prvi pogled: spomnimo se le, da sta obe kosmoviziji materialistični in da obe omogočata veliko koncentracijo moči in bogastva: prvi v rokah države, slednji v rokah kapitalistične oligarhije.

Mnogo je v Sloveniji preprostih ljudi ki se morda ne spoznajo na ekonomijo in se ne morejo poistovetiti niti z že preizkušenim in zgodovinsko bankrotiranim socializmom niti s kapitalizmom velikih korporacij, borznih špekulantov in tranzicijskih tajkunov, ki je pripeljal do trenutnih razmer. Po eni strani je vsem jasno, da so javna lastnina, plansko gospodarstvo in državna podjetja v najboljšem primeru odličen recept za gospodarsko neučinkovitost, toda po drugi strani so vsak dan bolj očitne pomanjkljivosti nereguliranega prostega trga in globalizacije ter beda, ki jo v malem človeku povzroča gospodarska nesuverenost.

Današnja Evropa povečini ni ne socialistična, ne neoliberalna, temveč – na grobo ocenjeno – nekaj vmes. Zdi se, da so se po eni strani socialisti odpovedali sanjam o odpravi zasebne lastnine (tako se je naprimer nemška socialdemokracija odpovedala najtršemu socializmu na kongresu v Bad Godesberg leta 1959), kapitalisti pa privolili v močno regulacijo trga dela in plačevanje visokih socialnih davkov. Ne da bi se nakopičena moč in lastnina s tem kaj zmanjšali, temveč se je proces akumulacije kapitala in proizvodnih sredstev nadaljeval v zameno za zagotovitev nekih osnovnih socialnih pravic ljudem, ki so še vedno življensko odvisni od korporacij, ne razpolagajo pa z lastnimi proizvodnimi sredstvi, skratka proletarcem. To je socialna država, kot jo poznamo in nad katero neutrudno bdijo nje varuhi, slovenski sindikalisti in njihovi soborci iz politike in ki je zadnje čase skoraj dnevno na tapeti.  Ta sinteza navideznih antagonizmov je širše sprejeta kot “tista prava srednja pot”, ki naj bi omogočala razvoj, vzpodbujala ustvarjalnost, hkrati pa pravično varovala najšibkejše.

Kljub temu, socialna država po eni strani ne reši problema nenadzorovanega kopičenja kapitala in lastnine, hkrati pa s zaščitniškim odnosom prebivalstvo prikrajša smisla za odgovornost. Rešitev problema ni enostavna, jo je pa moč iskati v boljši porazdelitvi proizvodnih sredstev. Gospodarstvo bi temeljilo na družinskih obrteh, manjših vaških ali regionalnih proizvodnih obratih, malih in srednje velikih tehnoloških podjetij z deljenim lastništvom med zaposlenimi, itd. Takšna gospodarska struktura bi hkrati povečala odgovornost in učinkovitost, ker bi vsak mali podjetnik čutil, da je preživetje odvisno od lastnega truda in uspeha, ne pa od zakonsko določene minimalne plače ali pa od socialnih transferjev. Užival bi sadove lastnega dela, kar bi hkrati večalo njegovo dostojanstvo. Ta vizija pravzaprav ni nova, ampak je bila razvita že v poznem devetnajstem stoletju. Imenuje se distribucionizem (distributism) in je našla zagovornike v avtorjih kot so G. K. Chesterton ali H. Belloc, nenazadnje pa sloni tudi na izhodiščih, predstavljenih v okrožnici Rerum Novarum. Tovrstni model razdeljenega lastništva ni tako utopičen, kot se lahko zdi, v praksi pa obstajajo zelo uspešne izvedbe.

Nenazadnje pa se ob vsem napisanem pojavlja vprašanje o upravičenosti določenih ukrepov za izhod iz krize, ki jih sprejemamo na slovenskem. Najbrž je res, da si v trenutnem stanju gospodarstva brez vstopa tuje investicijske sile ne moremo kaj dosti pomagati, zato je razprodaja premoženja upravičljiva kot edini možni ukrep, ki lahko prepreči nagel padec standarda. Ne bi rad problematiziral prizadevanja za izhod iz krize ter zagovarjal »koalicijo nacionalnega interesa«, vendar je ob tem potrebno poudariti, da prodaja lastništva tujcem posredno predstavlja izgubo gospodarske suverenosti, pa naj bo to v današnjih razmerah še tako potrebno. Predno se kot narod postavimo v okope in se (še bolj) spremo zavoljo idej, ki nam niso tako blizu, kot se nam v trenutni naglici lahko zazdi, je potreben tehten premislek, kaj bo mali delavni Slovenec imel na koncu od tega. In da se morda pravi problem ne skriva v vprašanju, če naj bo večina slovencev zaposlena pri Milanu Kučanu d.d. ali pri Geoge Soros Corp. (in tudi ne gre za to, kdo od teh je bolj pošten), temveč bolj v vprašanju, če smo sposobni zgraditi naše gospodarstvo na ruševinh bankrotiranega dosedajšnjega modela, kakršenkoli ta že je. Ne na podlagi ustvarjanja »delovnih mest« za proletarsko maso, temveč na podlagi spodbujanja ustvarialnosti, odgovornosti, malega podjetništva in zasebne lastnine.

Foto: faithanddoubt


38 KOMENTARJI

  1. Če bi v dosedanjem obdobju samostojne države ravnali pravilno, ne bi nastala moralna in finančno gospodarska kriza.

    Škoda je le, da ni povsem resnico ljubnih in poštenih ugotovitev zakaj je prišlo do krize in kako se je rešiti.

    Pri tem bi nam bila lahko odlična primerjava z drugimi neuspešnimi in uspešnimi državami Evrope, da ne bi bilo treba izumljati, kar je že izumljeno.

    Zakaj še vedno mislimo, da smo nenavadni ljudje, ki rabimo povsem drugačna pravila za uspešno in varno življenje kot drugi Evropski narodi. Ali res nismo zemljani?

    Premalo se uporablajajo napake in uspehi drugih držav pri reševanju naše krize.

    Se opravičujem, ker se ne morem zadržati, da ne bi povedal naslednje:

    Ko smo gledali po TV današnjo sveto mašo iz viške cerkve, smo lahko spoznali,kakšna je neformalistična maša. Duhovnik je s sproščenim in iskrenim pogovorm z udeleženci maše prikazal, kakšna naj bo maša za življenje. To je maša, ki uči človeka na primerih kako lahko živimo vero , v vsakdanjem življenju, ne pa da le poslušamo ali vemo za krščanske dogme.
    Takšen verski pristop k življenju nam bo razjasnil tisto , kar nam še ni razjasnjeno, da bi živeli prav, varno in uspešno.

    • Kristjani ( katoliki) v Sloveniji so na žalost tako kot večina državljanov globoko indoktrinirani s socializmom. Totalna zblojenost je krščanski socializem.
      To kar je Jezus govoril, da se zberejo ljudje, ki globoko verujejo in delajo in si potem rezultate dela delijo, to vse poteka v samostanih že vsaj 1.000 let.

      Socializmi in komunizmi pa so vedno životarili na temelju ropanja, brutalnega obdavčevanja, odvzema premoženja in dobrin, zavajanja, manipulacija, sprevračanja resnice. Laž je nesmrtna duša komunizma.

      Katolik in klasični Liberalec Lord Acton in inštitut, ki med katoliki propagira ideje liberalnega kapitalizma ( svobodni trg, pravna država, podjetništvo)
      Najbolj slavna izjava Lorda Actona je, da vsak oblast pokvari, absolutna oblast pa pokvari absolutno, kar je navedel katolik, filozof dr. Gorazd Kocijančič
      http://www.acton.org/

      Dejstvo pa je, da boste liberalne ( prostotržne ideje) težko iskali pri družboslovci, teologih in birokratih, ker večina od njih ni zmožna živeti in preživeti od rezultatov svojega dela, ampak morajo v polnosti častiti Socialistično ( rečejo ji Socialna) Država, torej niso katoliki, ampak so Socialisti. Ker so v času življenja kot majhen otrok odvisni od mamice Države.
      http://www.rtvslo.si/velikih-5/kocijancic-etike-si-ni-mogoce-izmisliti-kot-nove-mode/301800

      Še moj citat na forumu Financ izpred enega leta
      “V osnovi je socializem beg pred osebno odgovornostjo, pred ustvarjalnostjo in delavnostjo, pred odraslostjo. Beg v lenobo in razvajenost, beg v iluzijo in IDEAL VARNOSTI, beg v PRETIRANO ZAŠČITENOST. To je utapljanje v KOLEKTIVIZMU, v pohlepu kolektiva…”

  2. Marko, čestitam!

    Končno nekdo, ki se zaveda, da moderna Evropa ni zgrajena na razrednem boju francoske revolucije in njegovem dualističnem materializmu (zato so npr. tudi naši bivši komunisti tako z lahkoto postali glavni kapitalisti), ampak na njegovem preseganju. To je tudi miselno jedro krščanske demokracije, o kateri naši politiki t.i. krščanskih strank praviloma nimajo nobenega pojma in je njihov intelektualni domet zgolj FDV-jevsko tercialsko osladno blebetanje o krščanskem usmiljenju brez kakšne resne zasidranosti v zakonitostih resničnosti. Zato ga pa tudi radi zamenjujejo npr. s kakšnim tranzicijskim mostograditeljstvom in podobnimi neumnostmi. Kocbekova senca je res dolga …

    Dober primer distribucijske ekonomske prakse je podjetje Mondragon:
    http://en.wikipedia.org/wiki/Mondragon_Corporation
    http://www.youtube.com/watch?v=-obHJfTaQvw

  3. Najbolje bi bilo, po moje, da se uvedejo tri ravni: državna, pokrajinska in občinska in se postavijo gospodarski sistemi na vsaki ravni:
    državna raven – plansko gospodarstvo
    pokrajinska raven – samoupravljanje
    občinska raven – neoliberalizem

    Tako bi se dopuščala podjetniška pobuda zainteresiranim, ki ne bi mogla ogrožati sociale na višjih ravneh, planska in predvsem družbeno koristna alokacija sredstev na najvišji državni ravni pa bi z moderno tehnologijo zagotavljala pravično koriščenje skupnega narodnega bogastva.

  4. Plansko gospodarstvo oz. Centralno plansko gospodarstvo komunizma oz. kot imamo sedaj : mafijsko ( tovaršijsko – Brščič oz. pajdaško – Zakrajšek) nekateri ekonomisti imenujejo tudi DRŽAVNI KAPITALIZEM.

    Premalo imam ekonomsko-zgodovinskega znanja, toda kar vem, je to, da so klasični liberalizem ( ekonomska svobodoa, podjetništvo, pravna država) postavljali globoko verni kristjani in judje v ZDA in v Evropi. Liberalizem ( bolje rečeno socializem, kar vidimo sedaj v EU in ZDA) kot filozofija pa je res daleč stran od krščanstva.

    Hayek je pred 100 leti pisal, da je vsako vmešavanje države v gospodarsko-podjetniške procese parazitsko in vodi družbo v propad. Kako naj državni birokrati vedo bolje in več kot tisoče podjetnikov, ki stavijo osebni čas, kapital in delo v svoje tržne niše. A ni logično, da vsak od nas svoje delo in izdelke proda svobodno na velikem trgu, ne pa da mu ceno in kanale določa državna birokracija. Velika slabost državnega kapitalizma ( poleg neodgovornosti, odtujenosti od realnih problemov, statičnosti, počasnosti, neznanja) pa je predvsem ta, da se veča kot rak metastaza in vse delavne ljudi obremenjuje z astronomskimi davki.

    Kdor delo in delavca časti, ta mu omogoča veliko svobodo delovanja na trgu, mu zaupa odgovornost, da se sam prodaja in dogovori ( ne pa neki sindikati in kolektivne pogodbe za katerimi se skrivajo nesposobneži in lenuhi) ter ga zelo malo davčno obremeni ( recimo 10%).

    Drugače pa nisem razumel kaj je hotel avtor v članku povedati, kaj predlaga? Da moramo biti kristjani pasivni in indiferentni do komunističnega kapitalizma in do liberalnega kapitalizma?

    Na žalost vidim, da je ravno od kristjanov odvisna smer ekonomije. In ravno pri kristjanih je toliko različnih pojmovanj, večina pa je skupnih s socializmi oz. državnim kapitalizmom. Če bi imeli kristjani ekonomsko teorijo bolj pošlihtano, ne bi prihajalo do toliko socialističnih eksperimentov v zadnjih 150 letih v EU ( od komunizma do današnjega fašizma).

    • To dejansko drži, ta omenjeni židovski etos, ki je podlaga kapitalizmu, je prisoten, razumljivo, predvsem pri judih in kristjanih, vendar v slednjem primeru bolj pri protestantih kot pri katolikih. Slednji imajo še strukturno deformacijo fevdalnega obdobja, npr. Vatikan, čeprav bi lahko, ne bo poplačal pufe mariborske nadškofije, ampak jih naj bi vazalna država Slovenija, preko instituta slabe banke.

  5. Pavel, državni kapitalizem ni enako plansko gospodarstvo. Tudi pri državnem kapitalizmu vlada logika profita in deluje temeljna dinamika kapitalizma, da se denar in ostali resursi ”črpajo” od tam, kjer jih je manj, tja, kjer jih je več.
    Komunistično plansko gospodarstvo (komandna ekonomija) pa ne deluje po logiki profita, ampak dobrobiti celotne družbe in ”črpa” denar in ostale resurse od tam, kjer jih je (pre)več, tja, kjer jih je (pre)malo.

    • Veligor, načeloma se strinjam V teoriji je tako, kot si napisal. Ampak hudič je spet v podrobnostih ali, v tem primeru, v praksi.

      Praksa je pokazala, da Komunistično plansko gospodarstvo (komandna ekonomija) deluje tako, da daje več, kot ima, zato se do onemoglosti zadolžuje. In to je možno ali skozi višje dabke in obremitev malega človeka ali skozi zunanje zadolževanje. Nobena od teh dveh avriant pa ni dolgo vzdržna.

      Če pogledaš komustične države, so vse zdržale precej kratek čas ali pa je prebivalstvo skrajno revno in z močno omejenimi pravicami. Nasprotno pa pri kapitalizmu države uspevajo bistveno dlje, večina ljudi je precej manj obremenjena z davki (če gledaš razmerje zaslužek/davek) in so precej bolj svobodni kar se tiče gibanja in uporabe dosežkov razvoja.

      Z avtorjem članka se pa strinjam, da je v vseh uspešnih državah pravzaprav vpeljan nek kompromis med obema poloma in da je (vsaj po mojem mnenju) uspešnost močno povezana z vrsto kompromisa.

    • Zakaj idealiziraš komunistično gospodarstvo? Nikjer v svetu ni bilo take komunistične ali socialistične družbe, kjer bi ljudje SVOBODNO delali in delili ustvarjeno. Temveč so bila koncentracijska taborišča, izkoriščanja drugorazrednih, ropanje kmetov, obrtnikov, podjetnikov PREDVSEM PA DELAVCEV Z ASTRONOMSKIMI DAVKI
      http://forum.finance.si/?m=2000529&single

  6. Dober članek. Proniciljivo ‘strni’ ideje in cilje, ki jih že dolgo promovira Janez Janša in sočasno z njim politiki in publicisti: Lojze Peterle, France Cukjati, Andrej Aplenc, Janez Jerovšek, Peter Starič, Stane Granda, Janez Juhant, Ivan Štuhec, Jože Strgar, Pavle Ferluga in mnogi drugi ljudje iz demokratičnega političnega bloka. V te ugotovitve so vgrajeni temelji slovenske mentalitete, ki se je zgoščevala skozi stoletja, a se žal nikoli ni v polni meri udejanila. Kadar se je (običajno za kakšno desetletje ali dve, ne več), smo bili Slovenci uspešni. S samostojno Slovenijo so se končno na stežaj odprla vrata našemu samouresničenju. Vendar se je žal izkazalo, da je to v precejšnji meri navidezno. Nasledniki komunizma imajo namreč povsem drugačne, zdravi slovenski pameti nerazumljive cilje. Seveda pa to ne sme biti ovira, da se nadaljuje v tej smeri. Ko kdo, tako kot g. Mehle, tako lepo strne naše cilje in ponovno pokaže izčiščeno znano smer, se porodi novo upanje, da ves trud in goltanje zaničevanja s strani ‘kontinuitetnikov’ ni bilo zaman.

  7. Zanimiv članek. Pozdravljam razmišljanje, ki gre v to smer, čeprav se mi zdi, da ga bo treba poglobiti, okrepiti z ekonomskim znanjem, spraviti v široko javno razpravo, ki poleg katoliških krogov vključuje tudi druge skupine prebivalcev. Vsekakor pa se mi zdi, da so takšne refleksije dobra podlaga za obnovo krščanskodemokratske politične misli na Slovenskem, ki je v zadnjem desetletju ugasnila.
    Sicer pa priporočam v branje članek pok. Andreja Bajuka v zbodniku “Sproščena Slovenija” (1999).

  8. Na več mestih sem dobil občutek, da avtor ne loči med socialno in socialistično državo. To dvoje je … vsaj iz različnih vicev.

    Mi nimamo izkušnje socialne države, mi imamo izkušnjo socialistične države! Socialistična država nam je dala jesti, nam je dala nekaj zidov, da nas dež ni prav, pošiljala nas je v tovarne, kjer smo nekaj delali ali pa nič … Socialna država pa je država, kjer je vrednota solidarnost. In naša socialistična država nam je ubila solidarnost, odgovornost, samoiniciativnost …

    Pa še nekaj:
    Kdo ve, kateri papeži so trdili, da kristjan ne more biti socialist?

    • Mislim, da je enkrat nekdo ta link na Časniku objavil.
      Logično je, da je socialist ( krščanski socialist je zato oksimoron ali bistroumni nesmisel) častilec boga, ki se imenuje Socialistična Država. Socialistična Država je elegantno orodje, kako oropati delavca, ustvarjalca in nakradeno deliti svojemu Razredu.

      To kar se danes dogaja v Sloveniji je, da SKORUMPIRANA množica na “vsesocialističnih” vstajah protestira proti korupciji. Množica je že 70 let skorumpirana od Države, ki ta denar dobi z ropanjem ustvarjalnih delavcev, kmetov, obrtnikov in podjetnikov ( davkoplačevalski denar je vir korupcije, zato je socializem po defaultu sistemska korupcija).

      The American Republic will endure until the day Congress discovers that it can bribe the public with the public¨s money.
      http://forum.finance.si/?m=2000529&single

  9. Idealiziranje malega podjetništva je zgrešena ideologija. Teza, da je kapitalizem (kot ga razume klasičen liberalec) v osnovi materialističen, je napačna.

    Osnova mora biti svobodna izbira. To pomeni, da podjetniki proizvajajo tisto kar menijo da bodo ljudje kupovali, kupci pa kupujejo tisto kar menijo da jim bo koristilo. Dejstvo je, da enkrat si proizvajalec, enkrat pa kupec. Tudi delavec je na nek način podjetnik – s tem ko investira v svoje znanje in sposobnosti, špekulira da bo to delodajalec (kupec) dejansko tudi potreboval.

    Kapitalizem v tem smislu (torej, brez predpostavke, da je v kapitalizmu vedno neka oligarhična elita na vrhu, kar meni povprečen socialist, progresivec, ali teoretik zarote…) ni materialističen, saj je to odvisno od akterjev na prostem trgu. Hkrati pa je brezpredmetno idealizirat male podjetnike, saj niso nič bolj pomembni kot velika podjetja. Dejstvo je, da dokler ustvarjajo dodano vrednost za kupce, je njihova prisotnost na trgu pozitivna. ČE ustvarjajo dodano vrednost, povejo kupci – tako da kupujejo od njihv.

    Morda še nekaj besed o oligarhiji – če v razmerah prostega trga peščici ljudi uspe in postanejo “elita”, to ni sporno. Kot sem dejal, jim ta status dajejo kupci, ki od njih kupujejo. Vseeno pa, na svobodnih trgih elite ne obstanejo, saj prej ali slej pride nov val tehnologije in podjetnikov, ki jih napade od spodaj. Primer – Microsoft je bil monopolist, danes pa je drugorazredno tehnologško podjetje, katerega nihče ne jemlje več resno. Če ne bodo inovirali, jih čez 30 let verjetno ne bo več…

  10. “Primer – Microsoft je bil monopolist, danes pa je drugorazredno tehnologško podjetje, katerega nihče ne jemlje več resno.”

    LOL

  11. Ekonomska politika se bo v Evropi morala preusmeriti od neoliberalizma k socializmu. V Evropi je neoliberalna ekonomija, ki bo težila v smeri proizvajanja brezpravnih mezdnih delavcev (kot na Kitajskem) na dolgi rok nevzdržna; bomo pač imeli še eno evropsko vojno, pa če bo “sreča” bomo spet celoten svet potegnili vanjo.

    • Koliko krščanskega ima v sebi neoliberalizem?

      Ali je krščansko, da to kar je domače nima prave vrednosti, da je več vredno tisto, kar je tuje? Da je razvrednoteno dom, domače ognjišče, domači proizvod, naša kulturna dediščina naša ustvarjalnost, naše objektivne naravne in osebnostne odlike… Potolčena naša zdrava samozavest…

      Vse mora biti v zdravem ravnovesju, ne pa v bolnem neravnovesju, ki uničuje naš dom…

      • Neoliberalizem je konstrukt, ki nima neke definicije.

        Torej o njem sploh ne moremo razpravljati in ga primerjati s krščanstvom.

  12. Je to ljubezen do bližnjega? Je to spoštovanje zakonitosti stvarstva, ki nam je naložilo, da ohranjamo in negujemo svoj jezik, identiteto, posebnosti našega naravnega okolja in na ta način bogatimo svetovno kulturo.

  13. Marko, kako ti definiras neoliberalni/kapitalisticen model?

    Sprasujem predvsem zato, ker ni konsenza o tem, kaj neoliberalizem pomeni. Skoraj noben sam ne identificira kot neoliberalca. Ta termin v veliki meri namrec uporabljajo posamezniki, ki ali 1) nasprotujejo svobodni druzbi, kjer je posameznik svoboden ziveti po svojih zeljah z omejitvijo, da s tem ne omejuje svobode drugega posameznika, ali 2) ne razumejo, da kapitalizem oz. druzba z ekonomsko svobodo posameznika ni pajdaski kapitalizem.

    Kapitalizem temelji na morali, lastnini (ni dovoljeno krasti drugemu–direktno ali nedirektno, kot je to preko drzave) in na enakosti posameznika v tem, da smo vsi posamezniki svobodni odlocati o svojem zivljenju. Kapitalizem zato nima nobenega konflikta s tem, da posameznik kopici blaginjo (kapital, lastnino), ce je le-ta bila pridobljena legalno in brez kraje. Zakaj pa bi v tem bil problem? Problem s tem imajo tisti, ki si te blaginje s svojim delom niso uspeli ustvariti. Temu se po domace rece zavist.

    • Kot pojasnilo, bom na kratko citiral Chestertona:

      “When I say ‘Capitalism,’ I commonly mean something that may be stated thus: ‘That economic condition in which there is a class of capitalists roughly recognizable and relatively small, in whose possession so much of the capital is concentrated as to necessitate a very large majority of the citizens serving those capitalists for a wage.’”

      “The word . . . is used by other people to mean quite other things. Some people seem to mean merely private property. Others suppose that capitalism must mean anything involving the use of capital.

      “If capitalism means private property, I am capitalist. If capitalism means capital, everybody is capitalist. But if capitalism means this particular condition of capital, only paid out to the mass in the form of wages, then it does mean something, even if it ought to mean something else.

      “The truth is that what we call Capitalism ought to be called Proletarianism. The point of it is not that some people have capital, but that most people only have wages because they do not have capital.”

      Upam, da bom s tem vsaj približno pojasnil, za kakšno stališče gre. Ne gre za socializem, tudi ne za nevoščljivost. Gre za vprašanje pravičnosti in za to, da se vzpostavi neka pozitivna, kritična razprava.

      • Definicija kapitalizma klasičnih liberalcev ( pri nas so to dr.Šušteršič, dr.Masten, in magistra Brščič, Štih od katolikov pa Matej Kovač) je zgolj:
        1. svobodni trg
        2. minimalna PRAVNA država, ki strogo in hitro reagira

        Definicija socialista pa je močna država z veliko birokratov in velikim številom zakonov, večina gospodarstva je v rokah birokratov in s tem vladajoče politične stranke ( model po socialistu in fašistu Mussoliniju).

        Danes je moderno in populistično biti socialist ne samo v Sloveniji (ki je orto-socialistična in kjer so prav vse parlamentarne stranke ZELO SOCIALISTIČNE), temveč tudi v Evropi, prav tako pa je Obama socialist. V Sloveniji se je model komunističnega centralno planskega gospodarstva umaknil modelu državnega korporativizma, ki ga je definiral socialist in fašist Mussolini leta 1920. Državni kolhozi imajo monopol ( Telekom, Mercator, Petrol, Union,..), na njihove vodstvena mesta pa Partija postavlja svoje vojake, politkomisarje.

        Chesterton je živel v času močnega pojava socializma, ko je bilo popularno biti socialist. To se tudi vidi v zgornjih stališčih, ko govori o RAZREDIH in ko se “pravično” postavlja za razsodnika, kdo mora imeti višje plače.
        Vsak podjetnik ali delavec želi biti na trgu edini, da bi imel najboljše pogoje prodaje svojega dela ( monopol). Toda prej ali slej bodo na trg prišli tudi drugi, ker bodo zavohali visoke donose podjetnika ali delavca, ki je odkril neko tržno nišo ( recimo Zuckerberg je odkril socialna omrežja tipa Facebook). Delavci se sami pogajajo s šefi, naredijo pogodbe. V interesu šefa je, da vzame najboljšega delavca in ga najbolje plačuje. Šef mora svojim šefom vsak kvartal predstavljati čim boljše rezultate. Glavni manager pa je odgovoren lastnikom. Lastniki pa morajo imeti veliko znanja in biti odgovorni, da svojega kapitala v enem dnevu ne izgubijo v večini. Danes v času delničarskih družb je dejansko vsak delavec lahko tudi delničar, ponekod celo večinski delničar.
        Korporativizem je negativni odklon kapitalizma, kjer imajo trg v rokah velike korporacije ( recimo MS je imel tak vpliv v ZDA, pa ga je pravna država razbila in z milijonskimi kaznimi kaznovala).
        Državni kapitalizem pa je odklon kapitalizma, ki ga je uvedel socialističen sistem, po Leninu še Stalin in v Evropi socialisti Hitler, Mussolini ter Tito in pri nas Kučan.

        Klasični liberalizem ( kapitalizem) se ne ukvarja z verami, novimi filozofijami in ni ne za islam, krščanstvo ali judovsto in ne proti. Je pa odločno za jasno etiko, pravo.
        http://www.svetilnik-slovenija.org/
        http://pavel.blog.siol.net/2010/03/29/klasicni-liberalec-in-katolik-koliko-je-skupnega/

  14. Še o zavajanju z besedo, psovko NEOLIBERALCI:

    že Ana piše, da se noben klasičen liberalec ne prepozna v oznakah neoliberalca, ki jih patološki socialisti lepijo na glavne predstavnike teorije in politike klasičnega liberalizma: Milton Friedman, F. Hayek, avstijska šola, čikaška šola, Reagan, Margaret Thacher, Čile, Kitajska, Rusija, baltske države.

    V Sloveniji so največjo škodo naredili mafijci iz vrst rdečih direktorjev in politikov, ki so številna podjetja pokradli, grabili in uničili. Nato pa množica socialističnih birokratov, ki so daleč preplačani za svoje sinekure.

    Dr. Janez Šušteršič, liberalni ekonomist: “Nekako se je uveljavilo mnenje, da pojav tajkunov kaže, kam nas pripelje nebrzdan pohlep novodobnih kapitalistov. Po mojem skromnem mnenju vsaj v slovenskem okviru drži ravno nasprotno: tajkuni so zgled, in to ne edini, kam nas pripelje socialistična morala, če starodobnim komsomolcem dopustimo, da se gredo kapitalizem tako, kot so se o njem učili v partijskih večernih šolah.”
    http://www.finance.si/273884/Otroci-socializma

  15. Pri nas (pa tudi marsikje drugje) imajo glavno besedo prekupčevalci ne pa proizvajalci.

    Zato se uvaža vse tisto, kar bi lahko kvalitetneje proizvajali doma in za kar imamo odlične pogoje.Npr: lesni proizvodi, ekološka kmetijska proizvodnja, zelenjadarstvo, jagodičevje, drobnica, ekološki prehrambeni proizvodi na kmetijah…

    Zaradi tega je tudi pri nas prekupčevalska morala in etika, ki ne gleda na kvaliteto in pravičnost , ampak le na svojo korist.

    Če bi bila proizvajalska morala in etika , bi bil to neprimerno višji nivo morale in etike.

  16. Čim se hoče, da ima kapitalizem človeški obraz, potem mora imeti v sebi dovolj človekoljubja in pravičnosti.

    To pa pomeni, da ni več kapitalizem v klasičnem pomenu, ampak da je kapitalni socializem.

    To pa tudi omogoča, da takšen kapitalizem črpa moralo in etiko iz krščanstva.

  17. Takšen kapitalni socializem ne dopušča, da se na eni strani norčuje iz bogastva, na drugi strani pa se ustvarja velike reveže.

    Prav tako ne dopušča, da se slepo izkorišča naravo in ji dela nepoporavljivo škodo.

    Takšen kapitalzem ceni duhovnost vsaj toliko kot materialnost.

    Priznava univerzalno ravnovesje, ki mora obstojati med vsemi živimi bitji in celotnim stvarstvom.

  18. Socialni kapitalizem ne mara sebičnih skrajnosti:
    – ko eden na loteriji zadene več milijonov drugi pa nič, kar je za novopečenega milijonarja bližnjica za zavoženo življenje
    – ko nogometaši in drugi športniki dobivajo vrtoglave plače in nagrade za svoje prekomerno mučenje telesa in zdravja
    – ko se ne spodbujajo tiste razvedrilne aktivnosti, ki pomenijo dvig duševenga zdravja za človeka: ljudsko petje v družbi ob vsakršnih priložnostih medsebojnega srečanja, ples, razvedrilne igre, pristen humor, ki , se pošali iz samega sebe iniz drugih, telesna rekracija, ki ni vezana na plačilo…
    – ko se nagrajuje vloženo delo in znanje, ne pa špekulacije, nepoštenost, mahinacije….
    – ko ima absolutno prednost človekovo osebno dostojanstvo ne pa denar, dobiček in oblasti

  19. Naj nadaljujem Pavelovim mislim…

    Poglavitni temelj kapitalizma (kot ga definirajo klasicni liberalci) je morala. Brez morale ni nicesar. Kako si sledijo stvari: morala, naravne pravice posameznikov (lastninske pravice), omejene pristojnosti oblasti (njen namen je izkljucno sciti pravice posameznikov), dodatna razmerja med svobodnimi posamezniki definira pozitivno pravo (oz. ustava, zakoni, podzakonski akti, itd.), svobodna druzba (kapitalizem je le ekonosmki sistem v taki druzbi).

    Odlicno ctivo na to temo je knjizica The Morality of Capitalism, http://studentsforliberty.org/wp-content/uploads/2011/04/The-Morality-of-Capitalism-PDF.pdf Prijetno branje!

  20. Definicija neoliberalizma je: Neoliberalizem je slab. Vse ostalo se lahko temu prilagodi. Z njo lahko (neo)socialisti zmerjajo drugače misleče, hkrati lahko vedno vse slabo prodajo kot neoliberalizem.

Comments are closed.