Naš Bog ima čudovito ime. Ime mu je Sveta Trojica – ali če rečemo drugače – ime mu je »Nikoli Sam«. Ker so naš Bog tri različne osebe, ki so vedno skupaj. In sicer tako močno skupaj, da so Eno. Kadar Oče ustvarja, ustvarjata z njim Sin in Sveti Duh. Kadar Sin odrešuje, odrešujeta z njim Oče in Sveti Duh. Kadar Sveti Duh prenavlja, prenavljata z njim tudi Oče in Sin.
Toda zakaj je treba to vedeti? Zakaj je treba kristjanom komplicirati z Enim Bogom v Treh osebah? Preprosto zato, ker je treba vedeti, da je hrepenenje po tem zapisano tudi v nas. Namreč hrepenenje po tem, da bi tudi mi bili »Nikoli Sami«.
Ta najmočnejša Skupnost, Sveta Trojica – ki ji lahko rečemo Ljubezen, ker je ljubezen vedno skupnost – je namreč ustvarila človeka, in sicer »po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril.« (1 Mz 1,27) Ta Bog, ki je Eden, a Nikoli Sam, je tudi človeka naredil kot Nikoli Samega, naredil ga je kot skupnost. Zato človek ne more živeti sam, niti ne more sam verovati, ker ne more sam ljubiti, ničesar ne more narediti sam. Vedno je poklican v skupnost. V skupnost z Bogom in v skupnost z ljudmi.
Imamo torej pravico in dolžnost, da smo Nikoli Sami. Toda to pravico in dolžnost imajo tudi ljudje okoli nas. Tako nam naše ime daje tudi poslanstvo. Da namreč tudi drugim ljudem omogočamo dostojanstvo tega, da so Božja podoba, kar pomeni, da jih ne pustimo samih. Krščevati ljudi v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha namreč ne pomeni samo konkretno krščevati, ampak tudi dati ljudem podobo Svete Trojice, torej biti z njimi skupnost. Pa četudi je to skupnost po značaju, nazorih, prepričanju, barvah različnih, morda celo nasprotnih ljudi. Kajti v skupnosti mi je za drugega mar, ker je to moj brat. Samo zato.
Zato bomo dobri ljudje šele, ko bomo dobra skupnost. Dobri skupnosti pa je ime »Nikoli Sami«.
Besedilo je homilija na nedeljo Svete Trojice. Marko Rijavec je duhovni asistent v Dijaškem domu Škofijske gimnazije Vipava, piše tudi blog Besede za srce.
