Nikoli enaki

1

skavtiHOMILIJA. » … bodite pripravljeni … « (Lk 12,40)

Ko vse poteka, kakor mora, ali ko se nam vsaj tako zdi, ker se ne zgodi nič, kar bi nas vsaj malce zdrznilo in v nas vsadilo dvom o pravilnosti naših odločitev ali naših dejanj, ljudje ponavadi zaspimo. Da je v redu, kot je, da smo nekaj dosegli, da uspevamo in da si zato lahko na veličastnem razgledu na svoje uspehe nekoliko odpočijemo.

To ne bi bilo tako zelo napačno in usodno, če ne bi bilo življenje kot reka, ki teče in se nikdar ne ustavi, kot reka, ki nikoli več ne bo enaka kot je ta trenutek. In če ne bi bili zato taki tudi ljudje, ki vsak trenutek pijemo iz te reke. Vedno drugačni, nikoli enaki.

Biti pozoren je zato za čas vsakega življenja nujnost. Vedeti, da vsakič, ko stopam do človeka, stopam do nekoga, ki ni isti kot včeraj. In da ravno zato prav nikdar s človekom ne morem ravnati po preverjenih vzorcih – kot da bi klesal mrzel kamen – temveč da sem mu sposoben prisluhniti, ga opaziti v njegovem trenutnem položaju in nanj primerno odgovoriti.

Biti pozoren. Biti občutljiv. Opaziti. Razumeti. To pomeni biti človek sedanjosti. To pomeni vedeti, kaj počnem. In menda je to tudi tisto, čemur Jezus pravi »pripravljenost«. Da me čas nikdar ne ujame s starimi odgovori, starimi odločitvami, starimi metodami in starim srcem. Ker ne Bog ne človek nista stara. In zato tudi jaz ne. Če pa sem v svojih dejanjih, metodah in odločitvah star, potem pomeni, da nisem več jaz. In da ne vidim več Boga. In da ga v meni ne morejo videti niti drugi ljudje.

Pripis uredništva: Marko Rijavec je duhovni asistent v Dijaškem domu Škofijske gimnazije Vipava in piše blog Besede za srce.

Foto: skavt.net

1 komentar

  1. Uh, ko biti pozoren ne bi pogosto bila tako velika umetnost. Kadar so ljudje res v težavah, so ponavadi tiho. Podobno poduku o prvi pomoči. Po prometni nesreči najprej oskrbimo tiste, ki so tiho in šele nato tiste, ki kričijo… 🙁

Comments are closed.