Nihče se ni zavzel, da bi prišla resnica na dan, ker bi to udarilo previsoko

24
Ko sem se obrnil tudi na raziskovalne novinarje, so se ti podobno kot nadzorne instance zavili v molk. Nekdo od njih pa mi je pojasnil v tem smislu: G. Andrej, bili ste sami oz. imate neko majhno stranko (Krščanski socialisti, po novem Novi socialdemokrati); preiskava vaše zadeve pa bi udarila zelo, zelo visoko oz. previsoko.

Kaj naj bi bil tako imenovani utemeljen razlog za hišno preiskavo, kakšna je resnica, se mnogi sprašujejo te dni ob hišni preiskavi ministra Zdravka Počivalška. Vemo, da vstop v stanovanje pomeni hud poseg v integriteto stanovalcev oz. njihovo zasebnost in mora biti zares utemeljen. Preveč je namreč primerov, ko smo imeli opravka javnimi odmevnimi zadevami. To, da novinarji pridejo ob tajnih akcijah na prizorišče prej kot kriminalisti ali takoj za njimi, je druga tema, o kateri sem tudi že spregovoril.

Odmevne hišne preiskave niso pripeljale do izreka kazni

Se spomnimo hišne preiskave pri gospe Alenki Bratušek. Pa že leta nazaj v stanovanju murskosoboškega župana Antona Štihca, kjer so iskali dokument, ki je bil sicer dostopen na občini. Zelo odmevna je bila tudi preiskava zoper Andreja Širclja. In našteli bi lahko še nekaj primerov, ki na koncu niso prinesli sodnega epiloga. Bo za take, premalo utemeljene akcije kdo odgovarjal?

Moj zadeva izpred desetih let to vprašanje še bolj nazorno izpostavlja (hišna preiskava 3. novembra 2010). Gre za primer, ki je dejansko tako absurden, da podobnega težko najdemo. Z njim danes znova opozarjam na resno temo, ki se očitno ponavlja in na katero je pred dnevi opozoril bivši član evropskega sodišča za človekove pravice dr. Boštjan M. Zupančič. Opazen je bil tudi komentar političnega analitika Sebastijana Jeretiča, v katerem izrecno opozarja na vprašanje dopustnega praga za poseg v stanovanjsko pravico. Na to temo se oglašajo tudi drugi. Tema bi morala najti svoje mesto tudi v drugih družbenih instancah, najmanj pa pri varuhu človekovih pravic.

Kratka ponazoritev banalnosti primera izpred desetih let

Od nekega obvestila tujega varnostnega organa do hišne preiskave je v mojem primeru minilo kar leto in pol (priloga časovni zamik).

Razen tega, da je policija – kar brez sodne odločbe – poizvedovala pri internetnih družbah, kdo so poimenski lastniki posameznih IP-priključkov, ni bilo v tem času nobenih preiskovalnih dejanj. Verjetno je šlo samo po sebi za nepomembno zadevo. Nato pa jeseni 2010: zahteva za hišno preiskavo, vložena kar na dežurnega preiskovalnega sodnika, in po to nujnem postopku.

Pa se vprašajmo:

Zakaj naenkrat po nujnem postopku, glede na to da se zadeva ni preiskovala? So imeli »zadevo na zalogi« in jo aktivirali »ob pravem času«?

Sedaj pa k stvari.

Kaj naj bi bil tako imenovani utemeljen razlog za hišno preiskavo v mojem primeru? V odredbi piše dobesedno: Prenos datoteke, katera prikazuje neznano dekle, oblečeno v hlače, katera prikazuje golo oprsje (priloga – sken odredbe).

Utemeljitev hišne preiskave

Ko sem v sodnem spisu kasneje videl ta »srhljivi corpus delicti« (ki naj bi, če sem malo ironičen, ogrožal državo oz. javni red in javno moralo), je bilo jasno, da ne gre »deklico v hlačkah, ampak za spolno razvito dekle v hlačah z golim oprsjem (ki, resnici na ljubo, bi res lahko bila mlajša od 18 let).

In to naj bi bil utemeljen razlog za hišno preiskavo(?!), naslovljen kar direktno name, čeprav je bilo v hiši še šest drugih potencialnih »storilcev« (družinski člani in podnajemnika). Analogno npr. odvzemu prostosti (19. člen Ustave) je poseg v stanovanje zadeva iz nabora človekovih pravic in svoboščin (36. člen), posebej varovana z Ustavo. Zato morajo biti taki izjemni posegi zares upravičeni, zelo utemeljeni. V Zakonu o kazenskem postopku je tudi zapisano, da mora obstajati verjetnost, da se predmet preiskave najde.

Izjava strokovnjaka je še potrdila sum o politični »utemeljenosti« preiskave

Je morda tak nizek prag za poseg v nedotakljivost stanovanja ustaljena praksa v svetu in pri nas ali precedens v situaciji, ko tisti, ki so me hoteli diskreditirati, v danem trenutku niso imeli pač nič drugega na razpolago? Ne glede na banalni razlog, pa je bila tema očitno odlična za cilj diskreditacije.

Glede preiskovalne prakse pa mi je odgovoril strokovnjak s tega področja, ki mi je samoiniciativno posredoval sledeče stališče:

»Kriminalisti, ki odkrivajo otroško pornografijo, pri konkretnem IP naslovu praviloma ne ukrepajo ob eni zadevi, ampak nekaj časa spremljajo uporabnikov internetni promet – tako vhodni kot odhodni, in ga analizirajo. Nikakor ne love naključnih »klikarjev« ali radovednežev,  ampak združbe, ki to počnejo namerno in organizirano …«

Forenziki so prišli do tega, da se očitano dejanje pravzaprav ni zgodilo

Še več. Med postopkom se je tudi ugotovilo, da omenjena slika dekleta sploh ni bila prenesena, ampak da je prišlo do nekakšnega poizkusa prenosa, »davnlovdanja«, ki pa ni bil izveden, kar izhaja iz ugotovitve inštituta za forenziko; ta pa izhaja iz proučitve avtentičnega luksemburškega dokumenta (priloga). Torej na računalnikih, ki so jih zasegli, so iskali sliko, ki je ni bilo. Opravka smo imeli torej celo s potvorbo avtentičnega dokumenta tujega varnostnega organa. Ali je šlo za napako pri prevodu ali namensko prirejanje obvestila, je vprašanje, ki ga na tem mestu ne bi odpiral. To bi moralo biti pravzaprav predmet preiskave na policiji oz. stvar direktorja direktorata za nadzor policije mag. Lada Bradača, ki se je tej zadevi kljub posredovani dokumentaciji izognil.

Nihče se ni zavzel, da bi prišla resnica na dan, ker bi to udarilo previsoko

Skratka: toliko spornih zadev (tukaj jih niti ne morem vseh našteti; npr. zakaj so se računalniki in tudi vse forenzične kopije »izgubili)«), da bi morala zazvoniti plat zvona. A kot rečeno, nadzorne instance so se zavile v molk; če ne štejem državnozborske komisije za človekove pravice pod vodstvom poslanske Eve Irgl in ene od sej v DZ, ki je bila namenjena sumom zlorabe policije v politične namene, v kateri je bil omenjen tudi moj primer. Tudi prejšnja varuhinja človekovih pravic se je žal omejila zgolj na vprašanje dolgotrajnega sodnega postopka. To pa je bilo tudi vse, čeprav gre v moji zadevi za enega od najbolj skrbno dokumentiranih primerov argumentiranih sumov zlorab.

Ko sem se obrnil tudi na raziskovalne novinarje, so se ti podobno kot nadzorne instance zavili v molk. Nekdo od njih pa mi je pojasnil v tem smislu: G. Andrej, bili ste sami oz. imate neko majhno stranko (Krščanski socialisti, po novem Novi socialdemokrati); preiskava vaše zadeve pa bi udarila zelo, zelo visoko oz. previsoko.

S čim se ukvarjajo preiskovalni novinarji?

Čeprav moj primer ni povezan z afero Iran-NLB, imata aferi kljub vsemu nekaj skupnega. V obeh primerih so odpovedale vse nadzorne instance.

Bo Slovenija našla raziskovalnega novinarja, junaka, bi se temeljito lotil te zadeve. Npr. urednik Sobotne priloge Dela Ali Žerdin mi je ob hišni preiskavi namenil kar celostranski portret; ob dokončnem epilogu v začetku leta 2018 pa je časnik Delo zadevo odpravil s kratko notičko o oprostilni sodbi.

Sum o posedovanju nekih slik ni nič z v primeri z nepravilnostmi, ki so se ob preiskavi odkrile. A koga bi to zanimalo. Ni »junaka« …

24 KOMENTARJI

  1. No, jaz bom pa opozoril še na en vidik afere Magajna. Ne Janez ne škof ne Lojze niso spustili glasu. Niso organizirali protestov, mirno so pustili, da se kršijo človekove pravice. Ko je pozneje šlo za Janeza, je bilo pa drugače.

    • Če bi omenjeni trije gospodje spustili glas, bi bili takoj obsojeni ogrožanja avtonomije za to pristojnih državnih organov in vmešavanja politike v zadeve pravosodja. Zakaj in čemu pa imamo potem varuha človekovih pravic? Seveda, zaradi lepšega, za kamuflažo, da lahko za hrbtom vlada globoka država alias udbomafija. Kako se osvoji in zadrži oblast, so se dobro naučili pri Dzerdzinskemu v Moskvi in to prenesli na potomce. Pomagal pa je še Bavcon z natančnim navodilo, kaj je naloga pravosodja, namreč, da brani “tekovine revolucije”.
      Res je, gospod Magajna, živimo v zelo bolni družbi. Prof. Justin je temu rekel totalitarna poškodovanost, za bolj neuke pa je ustreznejši izraz: pokvarjenost slovenske levice, derivata boljševizma. In kot vidimo, sa ta pokvarjenost s politkolesarji samo še krepi in širi. Dobrohotni gospod Mlakar – njegov današnji prispevek na tem portalu – bi ji jih utišal z lepo besedo. Mislim, da ne bo šlo.

      • “Če bi omenjeni trije gospodje spustili glas, bi bili takoj obsojeni ogrožanja avtonomije za to pristojnih državnih organov in vmešavanja politike v zadeve pravosodja.”

        Ja, se popolnoma strinjam z vami, da omenjeni trije nimajo jajc.

        • Tudi z jajci ne bi nič dosegli, bodimo realni. Še somišljeniki so jih ovirali (Bučar: Samo preko mojega trupla!; Hribarja: Zaustavite desnico!). Kaj več pa bi lahko naredili, ko so imeli proti sebi ves represivni aparat, medije, javni sektor s šolstvom vred, državna podjetja in bančništvo?

    • Alfe, ne bluzite! V SD je njega dni Magajna iskal svoje politične sorodnike. Iz njihovih vrst bi človek pričakoval solidarnost, saj so menda tovariši!? Tile krščanski socialisti so res tretjerazredni pesniki, niti Kocbek, prvorazredni pesnik in njegov primer jih ni izučil. Ti kar silijo, Jezusovi jagenjčki z volkovi v isti hlev. Poznam še enega zagretega KS. Levi, on in družina, od evangeljske ljubezni pa je ostalo le hudo sovraštvo do Janše. Razumi, kdor more! Magajna je sicer čisto fejst fant, v politiki pa se mi zdi naivčina.

    • Tov Alfe, takrat je bil Magajna poslanec SD, zakaj bi omenjeni sploh ukrepali v prid Magajni, če je bil pri komunistih???? Je pa res, da je šele takrat Magajna okusil enako porcijo kot Kocbek pred njim!

  2. Ne vem kdo bi lahko spremenil tako v nebo vpijoce zlorabljanje policije in tozilstva kot je primer Andrej Magajne, ce ne oblast tistih ljudi, ki so konstantna tarca. Kdo, ce ne Janseva vlada? Kdo, ce ne minister Hojs? Ampak zato je treba na legalen nacin odlocno in vztrajno uveljavljati oblast, ne odstopiti. Meni odstop deluje kot priznavanje nemoci. Upam, da se motim in da je v ozadu nek drug scenarij.

    • Najbrž je tudi edini, ki ve kaj dela. In potem ko naredi napako, s tem ko je sprejel Hojsov odstop, ni nikogar s komer bi se lahko posvetoval. Zato desnica težko obdrži položaj.
      Tole z notranjim ministrstvom je velik problem. Ogromna luknja v vladi se je odprla. Janša je pravi genij, če mu jo uspe zakrpati.

  3. Alfe, Magajni gredo vse človekove pravice in morda še kaj več kot to! Kršijo pa se pri nas tolikim, da bi lahko le protestirali iz dneva v dan. Protest ob primeru Patria ni bil le v podporo Janši ampak dejansko v podporo vsem, ki so jim človekove pravice kršene. Menda ne boste rekli, da se Janša ne zavzema za točno to, PRAVNO DRŽAVO!? O globoki državi govorimo. Zadaj so vplivne človeške figure, ki držijo niti v rokah, ki so iz predrago enega materiala. Ta se imenuje Kapital, ki jim omogoča, da rovarijo po demokraciji in ji ne dovolijo, da bi odrasla. Komunisti in demokrati so kot olje in voda. Mislimo, da je vse v redu, če kratek čas živimo v emulziji. Prej ko slej priplava olje na vrh. Na VRH, se razume! Dolanc je povedal kako bo. In tako je!

    • Se strinjam. Žal je res tako. Imamo formalno demokracijo, dejanske pa še niti približno ne. Demokracija je tek na dolge proge. Treba bo zmagati še na naslednjih volitvah. V parlament mora nujno priti SLS (stranka z nekoč največ slovenskimi župani, pa ni v parlamentu – totalni absurd) in še neka nova liberalna stranka bolj “desne” orientacije. In še nekaj: koalicija mora dobiti svoj dnevni časopis kot antipod Delu, Dnevniku in Večeru.

      • Če je dnevni časopis res toliko potreben, bi ga Janez že ustanovil. Saj se ne motim, kajne?

      • Koalicija? Vladni medij, nikakor.
        Menda madžari kupujejo Planet TV. Morda bo to le desni medij. Čeprav ga bodo takoj razglasili za sds-ov, Orbanov medij, upam, da bo imel profesionalne novinarje in neko spodobno uredniško politiko. Sicer, če Slovencem ne uspeva, tujcem bo še manj.

  4. Resnica nikoli ni in ne sme biti problem. Resnica vedno osvobaja, če je resnica, kajti ta spreminja zlo v srcu.

Comments are closed.