Nihče nam ne krade države, razjeda jo rak sovraštva

PISMO BRALCA. Drage državljanke in državljani, žalosten sem, ko po več kot dvajsetih letih samostojne Slovenije ugotavljam, da nismo vredni svoje države, ker jo pred vsem svetom zaradi medsebojnega sovraštva razgrajujemo in se pred vsemi brez sramu ponižujemo. Vedno bolj se kaže, da zaradi medsebojnih ideoloških razlogov in nerazčiščene preteklosti postajamo nesposobni strpno reševati notranje probleme in zagotavljati normalni splošnodružbeni in ekonomski razvoj. Prepiri za oblast, napuh in častihlepje, obtoževanja in obrekovanja za manj pomembno, iskanje in insceniranje krivd, nepripravljenost na strpni dialog in pošteno ter pravično razsojanje, zanemarjanje in omalovaževanje ter nespoštovanje splošno človeških vrednot in dostojnega obnašanja, nesposobnost obvladovati, ali vsaj iti v korak, s svetovnimi trendi gospodarskega razvoja zaradi neodgovornosti in finačne nediscipline…, nam jemljejo moči in razsodnost, da si bi s svojim marljivim in skrbnim delom ter ravnanjem, v okviru svojih sposobnosti, zagotovili mirno življenje.

Kdo potem komu krade državo, a si je ne krademo sami sebi s svojim ravnanjem in obnašanjem vsi? Rekli boste, puhlo govorjenje, moraliziranje in soljenje pameti. Lahko se strinjam. Vendar, tudi če imate prav, morate priznati, da se nam ne piše dobro, ker to kar počnemo in si očitamo, da »krademo državo«, ni »ljubezen, ki vse premore«, ampak SOVRAŠTVO, ki vodi v razkroj in propad, RAK na telesu družbe, države in slehernega državljana. Sovraštvo je močno čustvo umišljanja, da nekdo ravna proti našim interesom namenoma in brez razumnega razloga. Umišljanje zato, ker nismo sposobni objektivno presoditi kaj je res, prav in dobro. In prav takšno ravnanje opažam in se nam dogaja, ko poslušam »grožnje« o izstopih iz koalicije, iskanjem alternativ vodenja države s podobnimi ali celo istimi predlogi za izhod iz krize z enim samim ciljem: »Ne ti, jaz bom popeljal državo iz krize«. Za takšen egocentrični pristop pa ni pomembno ali je »jaz« resnično sposoben zastavljeno tudi opraviti, ali gre zgolj za oblast in ohranjaje nedemokratičnosti predosamosvojitvenih vrednot, za katere smo z osmosvojitvijo mislili, da smo jih zaradi zgrešenosti zavrgli in presegli.

Pa jih nismo. Še vedno smo ujetniki medsebojne sovražnosti, zamer in storjenih krivic, ki jih nismo pripravljeni priznati ne sprejeti. Opazujmo izraze na obrazih vidnih politikov, prvakov strank, in opazili boste, kako s prikrito jezo, zadržanim besom, sovraštvom in cinizmom skušajo hinavsko, zvito in pretkano prepričati sogovornike in poslušalce, da ravnajo dobronamerno. Nič od tega! V njihovi drži namreč ni zaznati dobronamernega prizadevanja in ljubečega čustava za koristi nas navadnih ljudi, ampak zgolj skrb kako za lastne interese zavarovati dosežene privilegije in preprečiti razkritje napak in zlorab, ki izhajajo iz oblasti. Neprestano slišimo, da »bomo ostali v vladi samo do…«, ko bodo sprejeti NAŠI predlogi, da si bomo lahko pripisali zasluge za…, potem pa ponovno iskali v neki drugi sestavi na račun boljših in sposobnejših »svoje zasluge«. A se vam ne zdi, da je to tista hinavščina, zvitost in pretkanost o kateri sem govoril malo prej? In tudi, a ni takšno ravnanje pomanjkanje občutka soodgovornsti in poštenja do koalicije s katero so se zavezali izpeljati konkretne »projekte«, sedaj pa strankarski prvaki in njihovi organi sprejemajo »odstopne« izjave. Torej pogodbe in zaveze v naši družbi ne veljajo več. Kje je tu morala in poštenje. Zakaj ravnajo tako? Da, to, je to. To je RAK, ki razjeda našo državo, ustvarja sovraštvo in hromi zdrave odnose med ljudmi.

Nič drugače ni med preprostimi ljudmi, ki ne premorejo navideznega obvladovanja svojih negativnih čustev jeze in sovraštva. Jim bomo že pokazali, kričijo na ulici, da smo »mi ljudstvo«, ki ima oblast, da smo mi tisti, ki bomo postavljali in odstavljali svetnike, župane, ministre in uradnike…, ki bomo dovolili ali prepovedali kontroliranje  hitrost vožnje po mestu, odločali koliko in kaj bomo delali ter za kakšno plačilo…Se vam, dobronamerne in razumne državljanke in državljani ne zdi, da je v takšnem ravnanju in razmišljanju pomanjkanje občutka za soodgovornost. S prehitro vožnjo sem vendar soodgovoren za varnost drugih v prometu. Soodgovornosti se izmikamo tudi z nesmiselnim prerivanjem za oblast, pehanjem za priznanjem lastnih zaslug, onemogočanjem »čiščenja« bank v dobro zdravega zadolževanja gospodarstva in uspešnega vključevanja v svetovno gospodarsko, finančno in tržno izmenjavo blaga in storitev. Soodgovorni smo tudi, če onemogočamo ali zaviramo razkrivanje goljufij in slabega gospodarjenja, pa tudi za krizo vseh oblik delovanja države, torej naše družbe, Slovenije.

Zakaj in kdo potem protestira proti napravam za merjenje hitrosti in noče plačati kazni za prekršek. Zakaj potem ne dovolimo izvoljeni oblasti, da v času med volitvami opravlja svojih poklicanih nalog v naše dobro in jo bomo nagradili ali »kaznovali« na naslednjih volitvah. Na kaj mislijo naši izvoljeni poslanci, ko glasujejo za ali proti? Mislijo na to kako bodo nasprotnika nadigrali? Napačno! Politični nasprotnik ni sovražnik, je samo akter v prizadevanju za iskanje najboljših rešitev. Zakaj potem ravnamo tako razdiralno in škodljivo. Kaj res ne moremo spozanti, da nas v takšno početje vodi sovraštvo do… in ne dobrohotno opozarjanje na…In sovraštvo je rak, ki razjeda našo družbo v tolikšni meri, da se bojim izgube vseh dobrih pričakovanj in upov, ki smo si jih mukoma pridobili z osamosvojitvijo. Ustavimo konje, kot pravi ljudska modrost, in vozimo previdno, strpno, prevdarno in ljubeče, državo naprej. Saj je naša, skupna usoda in sreča ali poguba. Raje sreča!

Ervin Anton Schwarzbartl, Domžale