Nihče nam ne krade države, razjeda jo rak sovraštva

8
257

PISMO BRALCA. Drage državljanke in državljani, žalosten sem, ko po več kot dvajsetih letih samostojne Slovenije ugotavljam, da nismo vredni svoje države, ker jo pred vsem svetom zaradi medsebojnega sovraštva razgrajujemo in se pred vsemi brez sramu ponižujemo. Vedno bolj se kaže, da zaradi medsebojnih ideoloških razlogov in nerazčiščene preteklosti postajamo nesposobni strpno reševati notranje probleme in zagotavljati normalni splošnodružbeni in ekonomski razvoj. Prepiri za oblast, napuh in častihlepje, obtoževanja in obrekovanja za manj pomembno, iskanje in insceniranje krivd, nepripravljenost na strpni dialog in pošteno ter pravično razsojanje, zanemarjanje in omalovaževanje ter nespoštovanje splošno človeških vrednot in dostojnega obnašanja, nesposobnost obvladovati, ali vsaj iti v korak, s svetovnimi trendi gospodarskega razvoja zaradi neodgovornosti in finačne nediscipline…, nam jemljejo moči in razsodnost, da si bi s svojim marljivim in skrbnim delom ter ravnanjem, v okviru svojih sposobnosti, zagotovili mirno življenje.

Kdo potem komu krade državo, a si je ne krademo sami sebi s svojim ravnanjem in obnašanjem vsi? Rekli boste, puhlo govorjenje, moraliziranje in soljenje pameti. Lahko se strinjam. Vendar, tudi če imate prav, morate priznati, da se nam ne piše dobro, ker to kar počnemo in si očitamo, da »krademo državo«, ni »ljubezen, ki vse premore«, ampak SOVRAŠTVO, ki vodi v razkroj in propad, RAK na telesu družbe, države in slehernega državljana. Sovraštvo je močno čustvo umišljanja, da nekdo ravna proti našim interesom namenoma in brez razumnega razloga. Umišljanje zato, ker nismo sposobni objektivno presoditi kaj je res, prav in dobro. In prav takšno ravnanje opažam in se nam dogaja, ko poslušam »grožnje« o izstopih iz koalicije, iskanjem alternativ vodenja države s podobnimi ali celo istimi predlogi za izhod iz krize z enim samim ciljem: »Ne ti, jaz bom popeljal državo iz krize«. Za takšen egocentrični pristop pa ni pomembno ali je »jaz« resnično sposoben zastavljeno tudi opraviti, ali gre zgolj za oblast in ohranjaje nedemokratičnosti predosamosvojitvenih vrednot, za katere smo z osmosvojitvijo mislili, da smo jih zaradi zgrešenosti zavrgli in presegli.

Pa jih nismo. Še vedno smo ujetniki medsebojne sovražnosti, zamer in storjenih krivic, ki jih nismo pripravljeni priznati ne sprejeti. Opazujmo izraze na obrazih vidnih politikov, prvakov strank, in opazili boste, kako s prikrito jezo, zadržanim besom, sovraštvom in cinizmom skušajo hinavsko, zvito in pretkano prepričati sogovornike in poslušalce, da ravnajo dobronamerno. Nič od tega! V njihovi drži namreč ni zaznati dobronamernega prizadevanja in ljubečega čustava za koristi nas navadnih ljudi, ampak zgolj skrb kako za lastne interese zavarovati dosežene privilegije in preprečiti razkritje napak in zlorab, ki izhajajo iz oblasti. Neprestano slišimo, da »bomo ostali v vladi samo do…«, ko bodo sprejeti NAŠI predlogi, da si bomo lahko pripisali zasluge za…, potem pa ponovno iskali v neki drugi sestavi na račun boljših in sposobnejših »svoje zasluge«. A se vam ne zdi, da je to tista hinavščina, zvitost in pretkanost o kateri sem govoril malo prej? In tudi, a ni takšno ravnanje pomanjkanje občutka soodgovornsti in poštenja do koalicije s katero so se zavezali izpeljati konkretne »projekte«, sedaj pa strankarski prvaki in njihovi organi sprejemajo »odstopne« izjave. Torej pogodbe in zaveze v naši družbi ne veljajo več. Kje je tu morala in poštenje. Zakaj ravnajo tako? Da, to, je to. To je RAK, ki razjeda našo državo, ustvarja sovraštvo in hromi zdrave odnose med ljudmi.

Nič drugače ni med preprostimi ljudmi, ki ne premorejo navideznega obvladovanja svojih negativnih čustev jeze in sovraštva. Jim bomo že pokazali, kričijo na ulici, da smo »mi ljudstvo«, ki ima oblast, da smo mi tisti, ki bomo postavljali in odstavljali svetnike, župane, ministre in uradnike…, ki bomo dovolili ali prepovedali kontroliranje  hitrost vožnje po mestu, odločali koliko in kaj bomo delali ter za kakšno plačilo…Se vam, dobronamerne in razumne državljanke in državljani ne zdi, da je v takšnem ravnanju in razmišljanju pomanjkanje občutka za soodgovornost. S prehitro vožnjo sem vendar soodgovoren za varnost drugih v prometu. Soodgovornosti se izmikamo tudi z nesmiselnim prerivanjem za oblast, pehanjem za priznanjem lastnih zaslug, onemogočanjem »čiščenja« bank v dobro zdravega zadolževanja gospodarstva in uspešnega vključevanja v svetovno gospodarsko, finančno in tržno izmenjavo blaga in storitev. Soodgovorni smo tudi, če onemogočamo ali zaviramo razkrivanje goljufij in slabega gospodarjenja, pa tudi za krizo vseh oblik delovanja države, torej naše družbe, Slovenije.

Zakaj in kdo potem protestira proti napravam za merjenje hitrosti in noče plačati kazni za prekršek. Zakaj potem ne dovolimo izvoljeni oblasti, da v času med volitvami opravlja svojih poklicanih nalog v naše dobro in jo bomo nagradili ali »kaznovali« na naslednjih volitvah. Na kaj mislijo naši izvoljeni poslanci, ko glasujejo za ali proti? Mislijo na to kako bodo nasprotnika nadigrali? Napačno! Politični nasprotnik ni sovražnik, je samo akter v prizadevanju za iskanje najboljših rešitev. Zakaj potem ravnamo tako razdiralno in škodljivo. Kaj res ne moremo spozanti, da nas v takšno početje vodi sovraštvo do… in ne dobrohotno opozarjanje na…In sovraštvo je rak, ki razjeda našo družbo v tolikšni meri, da se bojim izgube vseh dobrih pričakovanj in upov, ki smo si jih mukoma pridobili z osamosvojitvijo. Ustavimo konje, kot pravi ljudska modrost, in vozimo previdno, strpno, prevdarno in ljubeče, državo naprej. Saj je naša, skupna usoda in sreča ali poguba. Raje sreča!

Ervin Anton Schwarzbartl, Domžale


8 KOMENTARJI

  1. To pa je iskren pogled resnici v obraz!!!

    Zakaj smo morali tako dolgo čakati, da je končno Nekdo zapisal resnico.
    Toliko se piše o pretekli resnici o sedanji pa se molči.

    Današnji čas je tisti, ki nas preizkuša ali znamo biti resnicoljubni, pravični, pošteni sodelovalni, zbliževalni, ustvarjalni, odpustljivi , ljubeznivi ne pa sovražni, neoodgovorni. Edino za to se splača živeti!!!
    Vse drugo je propad človeka in človeštva.

    Zakaj gledamo vstran, ko pa nas otroci, ki so rezultat nepokvarjenega stvarstva, učijo s svojim pristopom do življenja, kako moramo, na zgoraj opisan način, iskreno živeti med seboj!

    Velik hvaležen poklon avtorju članla!!!

  2. Žal jaz neham verjeti človeku, ki tako iskreno pripoveduje, zraven pa ne vidi da oblast ni vsemogočna, da ne ljubi državljanov, ampak se mora do njih obnašat razsodno. In ko nekdo kliče k ljubezni oblasti do nas običajnih ljudi, potem ali ne razume ali pa ima svoje trike za hrbtom.

  3. Tako razmišlja pisatelj, dramatik in esejist Drago Jančar.

    Lepo bi namreč prosil, da poleg pravice do molka upoštevamo in toleriramo tudi visoko pravico do svobode misliti drugače. Kot posamezniki, ne kot kolektiv in ne kot bratje. Kajti samo individualizem ustvarja, to veš enako dobro kot jaz, univerzalni jezik lepote in etike. Kajti, če smo kolektiv in bratje, ki vsi enako mislijo, potem ponavljamo francosko jakobinsko definicijo bratstva: La fraternité ou la mort! Nemci so jo, čeprav v rimani obliki, izrazili še nekoliko bolj bratsko in bolj trdo: Und willst du nicht mein Bruder sein, so schlag ich dir den Schädel ein. Kar v proznem prevodu pomeni:

    Če nočeš biti moj brat, ti razbijem glavo.

    Drago Jančar, Delo, 30. 3. 2012

    http://www.delo.si/kultura/knjizevni-listi/drago-jancar-dragi-ivo-svetina.html

  4. Zanimivo je, da se na formalni ravni priznava spoštovanje medsebojne različnosti mišljenja. Ko pa je to treba uresničiti v konkretnem življenju pa se na to pozabi. Zakaj?

    Očitno je v ozadju nepošteno slo po oblasti in po koristih, ko nekateri mislijo, da je do tega treba priti na nepošten in nasilen način.

    Kje je rešitev? Zopet nam pomagajo urejene družine, ki imajo vzgledne medsebojne odnose kot tudi gospodarjenje v družini.

    Poslanstvo oblasti je služenje državljanom.
    Poslanstvo državljanov pa je pomagati tistim, ki jim je na volitvah zaupana naloga vladanja, da lahko uresničijo ob pomoči državljanov tiste cilje, ki zagotavljajo duhovni in materialni napredek državne skupnosti in državljanov. Zdrava kmečka pamet nam pomaga, kateri cilji so tisti, ki to zagotavljajo. Gre za enak pristop kot v družini, ko se znajde v finančni in moralni krizi.

  5. Glede na gaussovo normalno porazdelitev je v vsaki družbi, v vakem sloju in poklicu vseh vrst ljudi, od zelo spoštljivih in prijaznih do emkstreno sovražnih. Problem je: katere ljudi mediji ujamejo v svoj objektiv, ker pač potencirajo določen vzorec vzet iz celote.
    Ob tem, da je lahko to taktika “deli in vladaj” ali “samo slaba novica je noivca” pa sem mi vedno bolj dozdeva, da je izposatvljanje negativnosti bolj posledica moraliziranja. Družba išče svoj izhod v moraliziranju, ki pa žal spiralno družbo še bolj vleče v agonijo.

  6. Bistvo “problema” je, da želimo biti ljudje potolaženi, da le ni tako slabo.

    Po drugi strani pa rabimo pospešek naši zdravi samozavesti, da smo sposobni uresničiti vse pozitvne cilje, če gradimo na trdnem življenjskem temelju, to je na pozitivnih življenjskih vrednotah.

    Tina Maze nam to dokazuje. Čeprav ji je smučarska zveza v Ljubljani metala polena pod noge, ker je Korošica, je vzela stvari v svoje roke in uspela!

    Enako je tedanje ljubljansko vodstvo ravnalo do Rudolfa Majstra in do štajerskega vodstva. Slednji pa so storili enako kot Tina Maaze in uspeli.

    • Tina Maze ima kot vsak svoje pozitivne in ngativne strani. Problem s SSZ gotovo nima zaradi tega ker je Korosica (Crna), ali da bi ji kdo nacrtno nagajal. Probleme si dela sama, ker od SSZ kot prve instance zahteva prevec denarja, ki jo leta dobi od svetovne mucarske zveze. Tina Maze in njen prijatelj trener Andrea Massi, trzaski Slovenec sta sta nekolegialna do drugih slovenskih smucarjev, ki postransko za reklamo pri podjetjih nic ne zasluzijo

  7. Kdo ogroža slovensko demokracijo, razvoj države prava?
    O tej grožnji se mnogi, celo »ugledni in poklicani«, javno zelo sprašujejo. Že dolgo.
    Mogoče pa demokracijo in razvoj najbolj ogrožajo kar s pomočjo partitokracije, ne pa po volji ljudstva, vedno doslej izvoljeni poslanci in takšna oblast sama ?
    Menim, da!
    Strankokracija, partitokracija, ki je potomka oblasti komunistične partije, ogroža demokracijo.
    Edino korektno in zrelo je, da se menjajo politične elite po demokratični poti , ne pa z utopično revolucijo na cesti. Zato pa je potrebno zamenjati način izbora politične elite. Sprejeti nov volilni sistem s preferenčnim glasom, kot volimo evropske poslance, če ne celo večinski volilni sistem.
    Skrajni in pravi čas je za to demokratično spremembo, da dobimo končno pravo demokratično oblast po izbiri ljudstva.
    Čas je, da preneha neustavna oblast strankokracije, saj Ustava veleva, oblast ima ljudstvo, ne pa partitokracija, ne samo stranke.
    Strankokracija, partitokracija je potomka oblasti partije, kot opozarja tudi dr. France Bučar.
    Čas je, da se tudi v Sloveniji partitokracija končno odplavi na smetišče zgodovine!
    Večina parlamentarnih strank, zadnje dve leti, javno ugotavlja in obeta, spremenili bomo način izbire političnih elit, volilni sistem za DZ RS. Pred kratkim, je ravno Janez Janša to zelo javno izpostavil kot rešitev za blokade delovanja vlade, politike, države. Ali so vsi to počeli s figo v žepu? Upam, da ne!?
    Na potezi je vsa aktualna politika, tudi SDS in Janez Janša!
    Slovenija je vredna demokracije in volitev po meri ljudstva, koraka do države prava!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite