Mesija se je vrnil! Tako bi lahko rekli, ko je pred trumo novinarjev stopil ljubljanski župan Zoran Janković in povedal, da je privolil pobudam številnih simpatizerjev in se odločil, da bo na kongresu stranke Pozitivne Slovenije kandidiral za predsednika. Ljubljanski župan je eden najbogatejših Slovencev, a ne samo to, je človek, ki obvladuje (tako zgleda) tudi večino slovenskih medijev. Da mu to uspeva in da k temu v veliki meri pripomorejo številni posamezniki iz ozadja, ni več dvoma. Pri tem so zagotovo aktivni tudi tako imenovani strici iz ozadja. To so strici s komunistično doktrino. »Da lahko vladaš si izmisli notranjega sovražnika, žrtve pri tem niso nepomembne,« je bilo predvojno in medvojno geslo komunističnih agitatorjev.
Scenaristi aktualne vlade iz ozadja so politiki iz komunističnih časov in so edini člani Komunističnih partij postkomunističnih dežel, ki ne držijo svoje zapisane besede iz leta 1989, ko je vodstvo Slovenske komunistične partije s predsednikom Milanom Kučanom sklenilo, da sestopi z oblasti. Ker niso več v aktivni politiki, so s predvolilnimi manevri in lažnimi podtikanji zmagali. Na oblast postavili svoje ljudi ter jih »umazali« s tem, da so jim na stežaj odprli vrata za neovirano krajo družbene lastnine. Ker nobeno kosilo ni zastonj, morajo le-ti v zameno voditi politiko po naslednjih komunističnih načelih. Nepriznavanje dejstva, da je Demosova koalicija edina zaslužna, da je slovenski narod prvič v času svojega obstoja dobil lastno državo. Slovenija je (pa čeprav okradena), samostojna in neodvisna država, vključena v Evropsko skupnost 28 držav članic. Drugič, vztrajno iskanje notranjega sovražnika iz vrst, ki je njihovi politični opciji najbolj nevaren. Nepopustljivi napadi na Katoliško cerkvijo s prefinjeno taktiko, s »kruhom in palico«.
Če nekoliko pomislimo, nas je politika levih kapitalistov v zadnjih petih letih zadolžila za 14 milijard. Zdi se mi, da nas tako privaja na življenje na beraški palici. Človek se nehote zamisli, kam s tolikimi vsotami denarja. In spet se najdejo posamezniki, ki zato okrivijo Janeza Janša. Ko sem nekoliko pobrskal po svojem arhivu, sem naletel na državni proračun za leto 1992, ki je znašal preko 20 milijard SIT (danes ubogih 800 milijonov evrov), sem spoznal, da nam vladajo sami politikanti in prevaranti. In potem sem se spomnil na geslo iz časov komunističnega raja: »Nič nas ne sme presenetiti (NNNP)«. In res naj nas ne preseneča, če bomo še naprej prejemali položnice z visokimi zneski. Saj davek pomeni podobno kot daviti.
Ni res, pa je, celo za Jankovičevo privolitev za predsedniškega kandidata je kriv Janez Janša. Najbrž je kriv tudi zato, da je prav te dni vladna delegacija odšla v Srbijo, v Jankovičevo prvo domovino in v prodajo ponujala slovensko gospodarstvo. In sedaj mi je veliko lažje razumeti, da te na dvorišču, ob vhodu v prostore slovenske vojske na ležečem sodu pozdravi rdeča zvezda, na dnu viden napis JLA in tudi zakaj so v eni izmed pisarn na steno izobesili fotografijo komandanta Tita. Slovenija je edina, ki še vedno slavi tuje simbole, tujega zavojevalca in morilca naših prednikov, katerih kosti še vedno ležijo in trohnijo po slovenskih rudnikih, breznih in vojaških jarkih.
Še vedno pa ne morem razumeti, da so se ljudje s teološko izobrazbo spustili med ekonomiste in nalagali denar v podjetja, iz katerih so ga vodilni odnesli v varno zavetje tujih bank. Represivni organi še do danes niso vprašali nadzornikov in menedžerjev propadlih podjetji, kje je denar oziroma razsodili naj ga vrnejo v Slovenijo. Slovenija bi potem znova zadihala s polnimi pljuči. Država bi morala razglasiti amnestijo za vse tiste, ki bi denar prostovoljno prinesli v slovenske banke.
Pustimo se presenetiti, da nam bo jutri boljše!
Foto: Aleš Čerin
