Proti vsakodnevnim presenečenjem ne pomaga niti akcija NNNP

4
Nič nas ne sme presenetiti (vir: KAMRA)

Še pomnimo, kaj pomeni NNNP? To je bila kratica partijsko spodbujene in propagirane akcije »Nič nas ne sme presenetiti« okroglih deset let pred sesutjem SFRJ. Šlo je za množična usposabljane prebivalstva za odgovorna in učinkovita ravnanja v primeru naravnih nesreč, vojn, jedrskih, bioloških in kemičnih napadov. Od časa umiranja nekdanje federacije do danes so se vrstile vojne in naravne nesreče, v zadnjem času tudi zelo verjeten(?) biološki napad z virusi. Smo bili pripravljeni ali ne, nas je presenečalo ali ne ob usodnih urah in odločitvah, so vprašanja, na katera ni enostavnih odgovorov.

Pustimo preteklost in opazujmo dogajanja v sedanjosti. Kratico NNNP lahko obdržimo, le brati jo moramo nekoliko drugače: nič nas ne preseneča. Dejstvo je, da se tistim, ki »dobro v srcu mislimo« in smo že marsičesa vajeni, neprijetna presenečenja vrstijo iz dneva v dan. Pripravljajo nam jih prepričani ali zgolj nahujskani levičarji, v očeh katerih nobena katastrofa, ki jo je v obzir pred štiridesetimi leti jemala Partija, ne bi mogla biti hujša od poldrugega leta vladanja trdožive desnosredinske vlade. S presenečenji ne skoparijo tudi v Cerkvi.

Streljanje po pošti

Darko Štrajn

Presenečenj, ki to pravzaprav niso, je danes toliko, da človek ne ve, kje začeti in o katerih pisati. Pa začnimo s komaj verjetno predrznostjo v boju za oblast, s pošiljanjem nabojev po pošti. Naboji so zaenkrat še v kuvertah, to pa ne pomeni, da nas ne bi smelo skrbeti, da bodo kaj kmalu tudi v glavah izbranih tarč. Po doslej znanih podatkih je za nezaslišane grožnje politikom najmanj zaskrbljen dr. Darko Štrajn, predsednik Alternativne akademije, ki se je bila ob kolapsu LDS presukala iz Liberalne akademije v Alternativno akademijo. Da se sklepati, da je alternativa liberalizmu anarhizem in kulturni marksizem. Pisemske pošiljke z naboji so za rednega profesorja na FF opereta. To je škandalozna alternativna in lažniva razlaga njemu ljubih dogodkov.

Pričakovati bi bilo, da bodo v Koaliciji ustavnega loka za ponovno in totalno ugrabljanje oblasti in države posegli po staromodnem hladnem orožju – loku. Vendar so se, napredni kot so, odločili za ognjeno orožje. Ker puško še vedno iščejo v koruzi in je časovna stiska vedno hujša, so ubrali zasilno rešitev in naboje izstrelili kar po pošti. Če policija »poštarje« izsledi, so ti lahko brez skrbi, ker je nad tožilci, ki so razumevajoči za početja  levičarskih anarhistov, samo modro nebo. Seveda znajo biti naši tožilci tudi hitri in odločni. Dokaz za to je obtožnica in obsodba Šiška kot rušitelja ustavnega reda. Sedel je, čeprav on in njegovi vardisti ne bi mogli uporabiti aktualnih nabojev iz kuvert v svojih plastičnih puškah.

Na juriš in Hej brigade na Sveto Goro

Presenečenje, ki pravzaprav tudi ni presenečenje prihaja s Svete Gore (Skalnice), kamor se je po krajšem bivanju v Kamniku vrnil pater Bogdan Knavs. »Vas, dragi prijatelji iz FB-ja, še posebej pa sedaj Kamničane, vabim, da poromate na Sveto Goro in da tam skupaj zapojemo lepo slovensko pesem Materi Mariji

Takšno je njegovo oznanilo na spletu. Kaže, da ni bilo kaj dosti prijateljev s FB, še manj pa Kamničanov, ki bi poromali in zapeli »lepo slovensko pesem Mariji«. Kaj je patru preostalo drugega, kot da je iz Ljubljane povabil Partizanski pevski zbor, ki je pri maši prepeval Vodopivčevo »Missa in honorem S. Vincenti Martyris« v latinščini, po maši pa nastopil še z udarnimi in krvoločnimi partizanskimi koračnicami. Popolna zmeda onkraj roba zdrave pameti: latinsko petje zapriseženega (bojevniško)-ateističnega zbora pri maši, ki je najsvetejše opravilo v katolištvu ter skrunitev cerkve in žalitev Kraljice Primorcev s Hej brigade in Na juriš!

Spoštovani msgr. Stane Zore, nadškof in metropolit, predsednik Slovenske škofovske konference, nekdanji rektor svetogorske bazilike, nekdanji predstojnik slovenskih frančiškanov, zavedajte se, da je šlo dogajanje v svetogorski baziliki čez mejo sprejemljivega in skrajni čas je da ukrepate. Novega Metoda Mikuža v osebi p. Bogdana slovenska Cerkev nikakor ne potrebuje. Bodite vsaj tako odločni, kot ste bili z izgonom priljubljenega in pobožnega vaškega župnika Janeza Cerarja z Male in Velike Oselice. Med obema duhovnikoma in redovnikoma je sicer velika razlika: frančiškan Knavs je skrunil božjo hišo, lazarist Cerar se je zaletavo boril proti spolnim zlorabam – skrunitvi mladih ljudi.

Izpadi Svetlane Makarovič niso žlahtni humor v Ježkovi tradiciji

Tudi v literaturi mora biti neka obzirnost, svetost besede. Tu ni mišljeno versko ali teološko izrazoslovje, ampak lep, berljiv, kulturen jezik. Foto: STA/Nova24TV

Presenetilo nas je, ker je nepričakovano umrl zdrav humor in kriterij na RTV, kaj naj bi humor bil. Njegovi grobarji so bili člani komisije, ki je podelila letošnjo Ježkovo nagrado. Uporabili so pretkano in zdraharsko Svetlano Makarovič za onečaščanje spomina in ustvarjanja Franeta Milčinskega, avtorja nepozabnih humorističnih vložkov v radijskih in televizijskih oddajah ter tudi pesnika in človeka neštetih drugih talentov. Žalitve, provociranja, nesramni sovražni govor in politikantstvo, ki so stalnica izbruhov Svetlane Makarovič niso satira, kaj šele humor, zato ona nikakor ne bi smela biti nagrajenka z Ježkovo nagrado. Makarovičeva je za tokratni škandal kriva le zato, ker je soglašala z nominacijo in Ježkove nagrade ni odklonila. Najbrž je slutila, da bo v kritični javnosti završalo in tega se je na nek način veselila.

Resnici na ljubo je treba povedati, da ima Svetlana Makarovič bogato literarno bero, vendar je humor zadnja stvar, ki naj bi jo zanimal pri ustvarjanju. Za literarni opus je leta 2000 sorazmerno mlada že pri enainšestdesetih letih prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Muhasta kot je, se je nagradi odpovedala, bonitetam, ki pripadajo nagrajencem pa verjetno ne. Tudi častna meščanka Ljubljana noče biti več, ker je njen nadvse dragi župan porušil Rog. Privilegiji in rdeča zvezda na balkonu udobnega mestnega stanovanja pa ji ostajajo.

Upanje umre zadnje in kaj lahko se zgodi, da bo Makarovičeva vrnila tudi Ježkovo nagrado. Ni vrag, da kraljična rdeče Ljubljane ne bi že tretjič legla na zrno graha in dvigala prah z vračanjem nagrade.

Na Ustavnem sodišču ostaja neustavno stanje.

Ena od sodnic ima že več kot za eno leto podaljškov, ker za levi  politični pol noben kandidat, ki naj bi jo nadomestil, ni primeren. Silna in odločujoča je skrb varuhov revolucije, da bi se dvema sodnikoma, ki jima je ansambelsko trobentanje v levo tuje, pridružil še tretji, ki bi motil levičarsko družinsko idilo pri rezultatskem sojenju in oponiranju osovraženi vladi.

Bavcon je mrtev, živel Bavcon

Bavcon izjavil, da so zakonodajo, ki je omogočila vlaganje zahtevkov za varstvo zakonitosti, dosegli »desničarji in narodni izdajalci«.

»Kralj je mrtev, živel kralj!” so leta 1422 na ves glas prvič vzklikali Angleži, ko so kronali Charlesa VII. in so krsto njegovega predhodnika Charlesa VI. položili v grob bazilike Saint Denis. »Bavcon je mrtev, živel Bavcon!« pa lahko vzklikamo Slovenci leta 2021. Zadnji iz dolge vrste pravnikov, prepričanih bavconistov, ki izvajajo diktaturo prava (ne vladavine prava, karkoli naj že to pomeni), je Saša Zagorc. Redno se pojavlja na barikadah diktature prava, kjer ne izbira besed in sredstev za dosego ciljev. Priznajmo mu, da je pri tem uspešen. Nizkotno je sesul kandidata za ustavnega sodnika Svetliča in tudi izjave v zvezi s PTC za časopis Dnevnik v letošnjem juliju ne gre pozabiti: »Stihija pri zagotavljanju javnega zdravja je pot v pogubo«.

Za konec omenimo še najnovejša presenečenja, za katerega je poskrbela diktatura prava. Velenjsko sodišče, je dokazalo, da »nujne« zadeve rešuje bliskovito in odločno ter brez nepotrebnega tratenja časa z zasliševanji. Na horuk je obsodilo Janšo, ki je na TW jaro kačo o (ne)lastništvu Moskovičeve vile preveč poenostavil, češ da je SD vilo ukradla. Težko namreč trdimo, da je stranka SD (ali njeni zakoniti predniki) vilo ukradla. Mnogo bliže smo resnici, če rečemo, da je bila z Moskovičevo vilo oprana ukradena palača Kranjske hranilnice iz leta 1880 na sedanji Tomšičevi ulici. Tudi vojaku kulturne revolucije Zlatku je decembra lani upravno sodišče tako rekoč čez noč dalo prav. Koliko mesecev ali let pa bodo na razsodbe čakale stranke v desetinah zadev, ki jih je diktatura prava izpulila iz rok suspendiranemu sodniku Radonjiću v strahu, da bo sodil strokovno in po vesti?

Jutri bo nov dan in nova (ne)pričakovana presenečenja.

4 KOMENTARJI

  1. Meni se zdi zelo v redu, da je omenjeni duhovnik povabil idejne potomce partizanov k maši. Toda take zmotneže je treba poučevati in ne sme se jim dovoliti, da delajo, kar hočejo. Peli so namreč take pesmi, da niso primerne niti za najgloblji rudnik.

    • Te pesmi niso primerne, ker v veliki meri opevajo potrebnost nasilja za zatiranje nasilja. Osnovni nauk je majav, če že ni lažniv. Čeprav so partizanske pesmi tako zelo plitke, je publika v cerkvi vstala pri petju pesmi Vstajenje Primorske.

  2. Zakaj niso peli o človekovih pravicah, ki temeljijo na deset božjih zapovedih?!

    Če bi pater organiziral kaj takega, bi mu vsi ploskali.

    Ker pa je organiziral petje, ki skruni človekove pravice in deset božjih zapovedi, ga upravično obsojamo.