Nič jamranja na Idrijskem in Cerkljanskem

0

Pravkar sem se vrnil s štiridnevnega vandranja po Cerkljanskih hribih, kot nadaljevanja lanske hoje po Idrijskem hribovju. Zagnani planinci iz Idrije in Cerknega so na relativno majhnem področju speljali kar 184 km poti, ki so jo poimenovali Idrijsko-cerkljanska planinska pot.

Osem dni sem tako hodil po grapah, gozdovih, travnikih in vrhovih, mimo osamljenih kmetij, zaselkov in vasi. Občudoval sem naravne lepote, znamenitosti naravne lepote, še bolj pa ljudi, njihovo naravnanost in odnos do življenja.

Težko življenje

Svet na Idrijskem in Cerkljanskem ni nikjer raven. Pravijo, da je tu ravnina postavljena pokonci. Obdelava zemlje tu ni lahka. Ko sem nad grapami pobočja Masore nad Idrijco na primer grizel kolena po strmi makadamski cesti, kjer je dostop z avtom še poleti v suhem težaven, sem se čudil, kje vse ljudje lahko živijo. In tu ljudje ne živijo le občasno kot kakšni mestni vikendaši, ki se za konec tedna pripeljejo, malo “poroštiljajo” in se v nedeljo vrnejo nazaj na ravnino. Tu ljudje vztrajajo tudi ko zapade sneg in se strma cesta spremeni v drsalnico, ko je treba iz doline nositi v košu.

Dediščina Graparjev

V bližini vasi Zakojca, mi je prijazni domačin – pravzaprav so tu vsi ljudje prijazni – razkazal in razložil način življenja na kmetijah v Zakojški grapi. V njej, pravzaprav na strmih pobočjih bližnjih vrhov pod Poreznom, na krajih, kjer sam niti pomislil ne bi, da je življenje možno, so še nekaj desetletij nazaj vztrajali ljudje. Ti ljudje so bili izjemno iznajdljivi in tehnično spretni. Izkoristili so prav vse naravne danosti za premagovanje gravitacije. Energijo vode na primer so tehnično zelo napredni graparji izkoristili za mline, žage, imeli so celo svoje male elektrarne. S strmih pobočij so napeljali žičnice in spuščali seno v grapo. Na poljih, kjer človek ne more niti stati normalno, so pridelali praktično vse za svoje potrebe.

Sedaj je grapa prazna. Na pobočjih še stojijo hiše in gospodarska poslopja ali njihovi ostanki, nekaj jih ohranjajo pri življenju obiski graparjev, ki so se razselili. V strugi ležijo ostanki poslopij mlinov, žag, mlinska kolesa, tudi turbine in generatorji, neme priče iznajdljivosti in tehnične spretnosti prebivalcev tega odmaknjenega sveta. A duh graparjev je v teh krajih ostal. Ga je čutiti med ljudmi.

Ljudje!

Srečal sem kar veliko ljudi, ki so v vročini poletnega avgusta delali na poljih, v gozdovih, okoli svojih hiš. Prijazni domačini so me pogosto povabili v zavetje svojih domov, kjer sem lahko prespal, se osvežil in nahranil. Pogovori o življenju ljudi v teh krajih so včasih tekli pozno v noč. Tako sem počasi spoznaval usode ljudi v teh krajih in začutil njihovega duha.

Opazil sem, da tu ljudje ne jamrajo, se ne pritožujejo in ne jadikujejo. Ni pesimizma in črnogledosti, pač pa se tu ljudje borijo za svoj obstoj. Tu ljudje ne čakajo na pomoč, pač pa si, kolikor le morejo, pomagajo sami. Tako kot so vajeni od svojih prednikov. Pot priporočam vsakomur, ki je nagnjen k temu, da jamra in bi se rad tega odvadil.