Ni vseeno, koga izberemo na kakšno mesto. Le nesebični, kulturni in odprti ljudje bodo zagotavljali človeško prihodnost

Pesnik je v Zdravljici zapisal:

Bog našo nam deželo,
Bog živi ves slovenski svet,
brate vse, kar nas je
sinov sloveče matere!

Slovenski narod je preživel s kulturo, radi vztrajno ponavljamo. Pogosto pozabimo dodati vsebino te kulture, kajti oblikovanje telesa, srca in duha, kar celostno izraz kultura zahteva, ima zelo konkretne poti, vsebine in smernice. Zdrav duh v zdravem telesu, so dejali že Latinci. Srednjeveško krščanstvo je učilo Evropejca obdelovati polja in dvigati duha k Bogu, v obujanju zavesti, da je življenje umiranje. Saj poznate, če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ne obrodi sadu. Moli in delaj oziroma moli tako kot, da boš jutri umrl, in delaj tako, kot da boš večno živel. Srednji vek je živel in deloval iz vere v človeka, ustvarjenega po Božji podobi. V tem duhu so pisani Brižinski spomeniki in to je učil tudi Primož Trubar. Ko pa Bog ni več Bog, tudi človek ne more biti več človek, je zapisal Marjan Rožanc .

Razsvetljeni Slovenci, Martin Kuralt, A. T. Linhart ali V. Vodnik, so še vedno s to vero polagali upanje v razsvetljenega duha svobode, bratstva in enakosti, a že prepuščali vladajočim, da določajo meje in pristojnosti cerkvenega in krščanskega življenja med Slovenci. Kulturni boj je krepil prevlado svetnega, duhovno prepuščal človekovi notranjosti, njegovo vero pa zakristiji. Če je Janez Evangelist Krek še učil in tudi sam živel in umiral za krščanski družbeni in politični obstoj Slovencev, je Edvard Kocbek zelo samovoljno vzel vse svetne pristojnosti kristjanom in njihovim voditeljem, kot je zapisal škofu Rožmanu, ter kristjane porinil v naročje  revolucionarnih krvnikov, ki so obglavili slovenski narod.

V Krstu pa Pesnik pravi:

Šest mescev moči tla krvava reka,
Slovenec že morí Slovenca, brata –
kakó strašnà slepota je človeka!

Besede slikajo krvavi prehod iz poganstva v krščanstvo. Tako pogani kot spreobrnjenci še niso obvladovali krščanskih temeljev. Pomeni čas revolucije od 1941 do množičnega med in povojnega pomora nedolžnih Slovencev vrnitev v poganstvo? Številni, pri nas tudi Kocbek, so se že po prvi svetovni vojni spraševali, kaj se je zgodilo s krščanstvom v Evropi, da so vladajoči šli v usodno vojno in medsebojno pobijanje evropskih narodov ob Soči, v Galiciji, na Tirolskem, v Verdunu in drugod. Potem pa so nekritični duhovi privolili v še hujše pošastno iztrebljanje ljudi in narodov, ki so ga izvajali totalitarni samodržci. Zato smo v novem poganstvu, v katerem namesto kulturnih načel še vedno vladajo laž, prevara, goljufanje in celo umori. Kaj je torej danes z našo kulturo, če dopuščamo različna merila za prave in neprave? Kdaj bomo pokopali vse pomorjene in  rehabilitirali nedolžne žrtve, da bi dežela lahko zaživela v miru? Zgodovinsko, psihološko in ideološko izpričana resnica je, da ni mogoče živeti brez takega očiščenja.

Številni danes terjajo podporo vsakršni kulturi. Še bolj izrazite so težnje po tako imenovani multikulturalnosti. Je to beg od omenjenih problemov in nepripravljenost soočiti se s svojo preteklostjo? Pozaba v naši in evropski kulturi je tiščanje glave v pesek in zakrivanje razgleda v prihodnost. Če danes namesto Božje podobe veljajo človekove pravice in je Božjo paradigmo zamenjal človeški obraz, je treba po besedah nemškega ustavnega pravnika to zagotavljati z ustrezno kulturo medsebojnega spoštovanja človekovega dostojanstva in omogočati uživanje pravic drugim. Kjer se samo grabi, tam zmanjka tvarnih in duhovnih dobrin, ostajajo siromaki.

Svoboda govora je temeljni pogoj za izvajanje vseh človekovih pravic, pravi ustavni pravnik Jaklič. Vzdrževanje ustavnega reda in demokratičnih pravil temelji na svobodnih ljudeh. Je torej osnova vsake kulture. Vsi ljudje smo otroci enega Boga – Očeta, kot molimo v Očenašu, zato smo enaki pred Bogom. Za to pa se je treba stalno vzgajati in osveščati.

Ni torej vseeno, koga izberemo na kakšno mesto. Le nesebični, kulturni in odprti ljudje, bodo zagotavljali človeško prihodnost, kot je zapisal Ivan Cankar o Kreku:

»Izkazalo se je, kakor še nikoli: kdor daje ljubezen, mu je povrnjena tisoč-krat. Ne z mečem, z ljubeznijo je zmagal Kristus. Sovraštvo je tiščalo naš narod ob tla, ljubezen ga bo povzdignila do solnčnih višav. Tega evangelija nam ni dal prazen sanjač, dal ga nam je izmučen delavec ob svoji smrti.«