Ni vsak trenutek enako pravi

Ni res, da je usoda koalicije v rokah manjših koalicijskih partnerjev. Trenutno ima še vse karte v rokah Slovenska demokratska stranka. Nadaljevanje igre je v največji meri (še) odvisno od nje. Tudi to, kateri od treh scenarijev se bo odvil. Ob predpostavki, da z načeto Pozitivno Slovenijo ne bo moč sestaviti pametne vlade, stopajo možnosti, da sedanja koalicija nadaljuje z delom, ob bok tehnična vlada in predčasne volitve. O prvi je bilo vse že povedano v preteklih prispevkih, volitve pa razen časa, ki bi ga požrle, ob sedanjem volilnem sistemu ne bi prinesle bistveno jasnejšega izida. Ali pa bi poskrbele za korenit zasuk v levo in s tem nazaj k prevladi “nacionalnega interesa”, kar je film, ki ga gledamo praktično že od leta 1992. Čeprav bi bilo tudi možno, da bi SDS ob maksimalni mobilizaciji svojih “razjarjenih” privržencev še vedno vknjižila spodoben rezultat.

Vse ali nič

Predvsem SDS se mora torej odločiti, na kateri gumb bo pritisnila. In v katerem trenutku. Če stavi na nadaljevanje koalicije, sta za zdaj še vedno odprti obe možnosti. Lahko v stranki upajo, da bo Janša nekako prebrodil vihar, kakor je že marsikaterega in kakor je proti pričakovanjem vseh nazadnje uspel sestaviti vlado januarja in februarja 2012 in se celo sam zavihteti na premierski stolček. A če se mu to ne bo posrečilo in se bo izkazalo, da je tokratno breme le pretežko, ni vseeno, kdaj se bo to posvetilo njegovi stranki. Danes in še nekaj dni bodo manjši koalicijski partnerji z olajšanjem sprejeli odločitev stranke, da se odpove svojemu predsedniku in predlaga drugega mandatarskega kandidata. V trenutku pa, ko (in če) bo tako ali tako jasno, da Janša ne more ostati, bo tovrstna ponudba premalo. Zadnje sestavljanje vlade jasno kaže, kako ključnega pomena je tajming. Če bi Danilo Türk Marka Voljča predlagal za mandatarja že v prvem krogu, bi verjetno dobil v parlamentu precejšnjo večino. Ko ga je predlagal po Jankovićevem debaklu, je bila njegova ponudba za sredince že bistveno premalo velikodušna.

Seveda nobena od obeh odločitev ni lahka. Čakanje in vztrajanje pri dolgoletnem voditelju lahko nazadnje privede do konca koalicije in vrnitve v stare tirnice. A tudi prenagla odpoved Janši z vso simbolno težo njegove osebnosti za volivce SDS in za tiste, ki si želijo drugačne Slovenije od tiste, kot smo jo gledali večino zadnjih dveh desetletij, dejansko pa še bistveno dlje, je dvorezen meč. Kaj, če se na koncu izkaže, da bi z več vztrajnosti lahko obstal, da juha dejansko ni tako zelo vroča? Obe potezi sta potemtakem tvegani, vendar bo nazadnje SDS eno morala potegniti. In ta bo za pot naprej v vsakem primeru odločilna.