Punca z otrokom

30
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Pogost razlog za splav je, da dekleta niso prepričana, če bodo ostala s fantom oz. ali si tega sploh želijo. Mnogo otrok mora kmalu po spočetju umreti zaradi družbene klime, ki mlada dekleta z otrokom odriva na obrobje in jih gleda postrani. Kdor to dela, je soodgovoren za marsikateri splav. Prenehajmo s tem.

Tri kratke resnične zgodbe

1) Pred dvajsetimi leti sem se pogovarjal z mamo in očetom prijatelja. Brez slehernega vrtanja vanju sem izvedel, da oče pravzaprav ni njegov biološki oče. Prijatelj je bil spočet v kratkotrajni zvezi z nekim moškim, ki je odšel in ni hotel o otroku nič slišati. Kmalu potem je mama spoznala novega fanta. Takoj na začetku mu je povedala, da je noseča. Sem rekel gospodu: »To je morala biti težka novica. Kako sta lahko ostala skupaj?« Njegov odgovor me je presenetil in ga do pred kratkim nisem mogel dojeti. Rekel je: »Rad sem jo imel. Zame je bila punca, zato ker je bila noseča, še več vredna.« S punco se je poročil, otrok se je rodil, on ga je posvojil in ga imel vsaj tako rad, kot sina, ki se jima je rodil kasneje v zakonu. Gospod je bil garač, mesar, ki je delal v težkih pogojih in je danes žal že pokojni. Težko so se prebijali iz meseca v mesec. Kljub temu je iz njega odseval mir.

2) Pred časom srečam uspešnega podjetnika. Spoštovanja vrednega, ki je podjetje in precejšnje premoženje ustvaril s pridnostjo in ustvarjalnostjo ter danes daje delo več kot petdesetim zaposlenim. Ob večerji me mimogrede vpraša: »Koliko otrok imate?« Povem mu, da tri. Na kratko se zamisli, obraz se mu pomrači, v oči komaj vidno stopijo solze. »Tudi jaz bi lahko imel tri… Žal imam samo dva… Ne veste, kako ga pogrešam… Takrat sva z ženo imela določene težave in sva se odločila, kot sva se…« Otrok bi bil danes star 25 let. Mož trpi še po 25 letih. Kaj bi dal, da bi čas zavrtel nazaj!?

To je nekaj o pravici do splava iz moškega zornega kota. Tudi moški smo žrtve splava in junaki zmage nad njim. V odločitvi za življenje bodimo dekleta in fantje povezani. Podpirajmo se in v najtežjih preizkušnjah gradimo temelje naših odnosov in naše prihodnosti.

3) Še eno pričevanje: “Na začetku, ko sem ugotovil, da sem se zaljubil v žensko, ki že ima otroka, sem se prestrašil. Vsekakor nisem pričakoval tega kar se je zgodilo. Zaljubljen si, ampak taka situacija zahteva, da se zaljubiš v dva človeka, ne samo v enega. Skrbelo me je tudi, ker nisem poznal očeta otroka in takrat še nisem vedel kakšne odnose imata z mojo punco. Potem sem naredil kot običajno – prepustil sem se toku, da me nese. Prinesel me je do tukaj, kjer sem. Poročen z žensko, ki jo ljubim in najinim otrokom, ki je danes najstnik. Ne znam si več predstavljati, da ga ne bi bilo v mojem življenju. Tiste druge zgodbe, kako je biti z žensko, ki še nima otrok, ne poznam. Ampak zgodba, v kateri sem in jo živim, je čudovita.”

Fantje, ne bojte se punc, če imajo otroka. Oče, ki je sprejel nosečo dekle, je rekel: »Zame je bila punca, zato ker je bila noseča, še več vredna.« In bil je srečen človek.

P.S.
Včeraj sem bil v Škofji Loki in izvedel, da je že decembra umrl p. Angel Kralj, kapucin, molivec, bibliotekar ter veliki prepisovalec rokopisov in odličen prevajalec – (iz stare) nemščine in latinščine. Neprecenljiv je bil njegov prispevek za objavo prepisov in prevodov rokopisov za knjigi o dr. Janezu Evangelistu Kreku in Jakobu Prašnikarju. Ko sem ga vprašal, kako naj se mu oddolžim, je rekel: »Je že v redu, samo to bi te prosil, če bi dal nekaj izvodov za naše kapucinske knjižnice.«

Nekaj dni pred tiskom knjige o Prašnikarju sem mu v pregled poslal njegove prepise in prevode v obliki, kot sem si predstavljal za objavo. Nič ni odgovoril, potem pa zadnji večer kliče po telefonu. Po prijaznem pozdravu in uvodu vpraša: »Ali se knjiga že tiska?«
»Ne še, jutri zjutraj jo oddam,« mu odgovorim.
»Hvala Bogu!«, zavzdihne. (Mislim, da je imel težave z računalnikom in je šele takrat pogledal.)
»Je kaj narobe, sem ga kje polomil?«, v strahu vprašam, ker je bil zelo natančen.
»Ah, ne. Mislim, da bo lepo, samo eno stvar bi prosil: Da me nikjer ne omeniš, da sem jaz kaj delal.«

Ob posameznih »rokopisnih« poglavjih sem ob naslovih zapisal, da gre za njegovo delo ter ga na začetku kratko predstavil in se zahvalil za njegove dragocene strokovne napotke. Nič posebnega, a je bilo preveč za njegovo skromnost. Prepričeval sem ga, pa ni odnehal. Na koncu sem prosil, naj vendarle dovoli, da bo vsaj kje omenjen, saj je to iz čisto strokovnega vidika za knjigo nujno potrebno. V »pogajanjih« je pristal, da je omenjen z enim stavkom v spremnem besedilu in v nekaj opombah.

Bog, daj p. Angelu večni mir in pokoj. In večna luč naj mu sveti. Naj počiva v miru. Amen.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


30 KOMENTARJI

  1. ki mlada dekleta z otrokom odriva na obrobje in jih gleda postrani.
    =================
    Mlada dekleta? Vsa družba je en sam “kick in the ars”. Sploh pri nas. Seveda dekletom s “pankrti” nikoli ni bilo przanašano, toda danes je splošno stanje medčloveških odnosov tako “da me nič ne briga za tvoje težave”. Šteje samo uspeh, ne glede na sredstva.

  2. Pod člankom pred nekaj dnevi, ki je zagovarjal ničelno toleranco do nasilne vzgoje otrok, se je zvrstilo kar nekaj komentarjev. Posebej glasni so bili komentatorji, ki se z vzgojo otrok neposredno še niso soočali, pa so kljub temu silno zavzeto razpravljali, kakšna odgovornost da je starševstvo, kako večina staršev sploh ne zna vzgajati, da je potrebno imeti ničelno toleranco do nasilne vzgoje ipd.

    Kdo ve, morda je bila kriva nedelja in lepo vreme, da je včerajšnji članek s tematiko splava, ki izniči vsako možnost, da bi se čudovito človeško bitjece (otrok) sploh razvilo in zaživelo kot oseba, ostal brez komentarjev.

    Zanimivo – o vzgoji otrok bi vsak rad vedel vse: tisti, ki že imajo otroke in so se kot vzgojitelji že preizkusili in tisti brez njih – slednji bi hoteli biti celo najpametnejši.
    O splavu, ki pomeni grobo prekinitev oziroma – naravnost povedano – umor človeškega življenja, pa najraje kar molčimo.

    Očitno splav ostaja tabu in je bolj prikladno, če se o tem bolečem vprašanju sploh ne izrekamo. Takoj nas bodo kritizirali eni ali drugi: če bomo splavu oporekali, nas bodo zelo hitro napadli tisti, ki splav odobravajo kot “svobodno” izbiro ženske, da umori novo življenje v sebi. Obratno pa enako, a s to bistveno razliko, da nasprotniki splava ne bodo imeli težav, ker bi zagovarjali umor.

    Vprašanje splava je zelo pomembno. Pa ne zaradi pravic žensk – pravico, da same odločajo o dogajanju v svojem telesu, so si ženske že izborile – temveč zaradi posledic, ki jih splav prinaša. Umor nerojenega bitja pusti dolgoročne psihične (če se fizičnim že uspe izogniti) posledice predvsem ženski, ki se v stiski odloči za tako rešitev. O tem bi se morali glasno pogovarjati, kako pomagati ženskam v stiski po splavu, ko ostanejo same s svojo težavo, predvsem pa preventivno ženskam ponujati in pomagati iskati alternativne rešitve, da se za splav sploh ne bi odločale.

    Zgornji članek opisuje rešitve, ki jih kdaj pa kdaj prinese življenje samo. Kot družba pa alternativnih rešitev ne iščemo, kot družba problem neželene nosečnosti “rešujemo” s splavom, alternativne rešitve pa prepuščamo srečnim naključjem.

    V državi z nizko rodnostjo in relativno velikim številom splavov je to tudi družbeno zelo pomembno vprašanje. Žal se o tem premalo pogovarjamo, sliši se predvsem zagovornike pravice žensk do splava…

    • razlogi za podporo splavu so jasni in niso od včeraj, tako da ne vidim razloga, da bi se to temo vedno znova in znova odpiralo in vsakič govorilo iste stvari, čeprav bi bilo morda to pametno in potrebno, ker nekateri vidim splav še vedno razumete kot umor, kar seveda nima nobene zveze z realnostjo.

      tako da splav ni noben tabu. je pač pravica, ki naj pripada vsaki ženski, kvečjemu lahko zraven dodamo še pogojno očeta otroka. treba je razumeti pa tudi to, da pravica do splava ne pomeni podpora splavu kot takemu. torej, dejstvo, da je ženskam dana pravica, da splavijo ne pomeni, da je prav ali nujno, da to počnejo. skratka, nihče si tu ne prizadeva za to, da bi ženske splavljale, ampak zgolj za to, da to pravico imajo. 🙂

      • S svojimi komentarji se ne spuščam v razpravo o pravici do splava.
        Razmišljam pa o tem, da kot družba ponujamo pičle ali celo nikakršne alternative splavu in premalo ali celo nobene podpore ženskam, ki se o splavu odločajo, ali ga opravijo. Posledice splava bolj ali manj trpijo ženske same. To je realnost.

        Zame pomeni spočetje (združitev ženske in moške spolne celice) nesporno začetek novega živega bitja – čemu bi se sicer sploh pogovarjali o namerno sproženem splavu kot ukinitvi le-tega? – splav pa ukine razvoj in s tem življenje tega bitja, torej ga umori. Če poteptaš droben kalček, ki je vklil iz semena v zemlji, se iz njega ne bo razvila rastlina, saj si uničil njeno zasnovo in rast. Se vsaj s tem lahko strinjaš?

        V razprave o tem, kdaj se življenje začne in konča, se s tabo raje ne spuščam, ker to očitno zelo različno vrednotiva. Moram pa dodati, da po mojem relativiziranje začetka nekega novega življenja in dogovorno premikanje tega začetka na “malo več ksno”, služi zgolj racionalizaciji dejanja splava kot ne-umora, kajti – če bi splavu priznali morilskost, bi ga namreč zelo težko zagovarjali kot pravico do svobodne izbire.

        • s tem, ko jih že v naprej označujemo za potencialne morilke, jim zagotovo ne nudimo neke pametne podpore ali opore, še manj jim s takimi izhodišči nudimo oporo takrat, ko je splav že opravila, saj takrat posane navadna morila. 🙂

          tudi ne vem, kako si ti to podporo predstavljaš. kaj bi pa morali storiti? 🙂 vsak človek, ki je v kakršnikoli stiski, ne samo tisti, v zvezi s splavom, ima na voljo ustrezne, tudi javne službe, ki jih lahko pri taki odločitvi pomagajo in svetujejo. odločat v njenem imenu pa se žal ne more nihče.

          umor kot pojem ima izrazito negativni predznak in je hkrati to tudi pravni pojem, ki pomeni kaznivo dejanje odvzema življenja človeškemu bitju na posebno zavržen način. in potem ta isti pojem pripisovati ženski, ki se odloči za splav, je pač malo čudno in povsem neprimerno in neustrezno početje, ki ne služi ničemur razen vrednostni obsodbi.

          in če bi rad bil pameten na ta način in si recimo zraven še mesojedec, si boš moral priznati, da si navaden morilec in kot tak boš težko imel neko kredibilnost, s katero si lahko dovoliš soditi ostalim ljudem za dejanja, ki jih tudi sam počneš. enako velja za tisti kalček. potemtakem, ko npr. hodiš po travi, po tvoje tudi moriš. 🙂 torej v čem si boljši od tistih žensk, ki so se odločile za splav? 🙂

          pa sedaj ne poskušaj z argumentom, da npr. krava ali tele ni človek, ker to prvič sploh nima veze, ker odvzem življenja ja pač odvzem življenja, ne glede na to, ali to življenje odvzameš drevesu, mravlji, psu ali človeku in drugič tudi zarodek ni človek. 🙂

          ker spet se lahko vprašaš, zakaj pa lahko ubijemo kravo ali prašiča, ne smemo pa ubiti mačke ali psa? 🙂

          in zaradi vsega tega pač tudi ne govorimo o umoru in morilcih vsakič, ko nekdo neko življenje prekine. 🙂

          • Se zdi, da kje trdim, da človek kot živo bitje ni ubijalska vrsta? Gre za vprašanje ubijanje koga ali česa je širše družbeno sprejeto kot dopustno. Rastlin? Itak. Živali? Seveda. Ljudi? Celo to!

            Zakaj razprava o ubijanju krav in prašičev, če je jasno, da moja primerjava s kalčkom ponazarja zametek žive rasti, ki jo človek lahko pokonča enako kot pokonča zarodek ob splavu?

            Zame je zarodek bodoči otrok, vreden spoštovanja, zaščite in podpore, kot rojeni predstavniki človeške vrste. Ti pač meniš drugače. Ne prepričujem te v nasprotno. Morda boš nekoč sam prišel do drugačnih spoznanj 🙂

            Negativni predznak gor ali dol – jaz splav negativno poimenujem kot umor človeškega živega bitja, drugi ga zaradi mene lahko pozitivno leporečno označujejo kot odstranjevanje nebodijihtreba zarodkov.

            Splav je družbeno dopusten, detomor je nezaslišan zločin. V obeh primerih gre za pokončanje majhnega živega bitja iste vrste. Prvo se odvije še v materinem telesu, drugo pa zunaj njega. Posledice takih dejanj najbolj občuti vpletena ženska. Prvo dejanje družba omogoča in ga ne sankcionira, drugega pa prepoveduje in ga sankcionira.

            Ne obsojam žensk, ki se v stiski odločijo za legalno možnost splava, ker v nekem trenutku ne vidijo drugega izhoda. Menim pa, da družba po eni strani splav ponuja enako lahkotno kot katerokoli kontracepcijsko metodo, hkrati pa ne stori dovolj, da bi ženskam v takem (na videz brezizhodnem) položaju sploh pomagala iskati morebitno drugačno rešitev. Marsikatera ženska kasneje trpi zaradi odločitve za splav in jo obžaluje.

            Vse povedano pa ne pomeni, da osebno do dejanja splava ne smem imeti odklonilnega stališča in ga označiti kot umor otroka, ki bi se razvil iz zarodka, če ga ne bi ubili 🙂

          • če je človek ubijalska vrsta in si tudi sam človek, potem ne vem, v čem je problem splava. nekateri ljudje pač morijo zarodke, drugi pa kaj drugega. 🙂 skratka, vsi smo na istem, tako da nima smisla, da se glede tega na kogarkoli kaže posebej s prstom kot na morilce. 🙂

            razprava o ubijanju krav in prašičev je bila namenjena ravno temu, da ti bo jasno, da je, v vsakem primeru, človek tisti, ki pač postavi neko mejo. morda se samemu sebi zdiš bolj moralen, ker zagovarjaš ubijanje živali, človeških zarodkov pa ne, v primerjavi s tistimi, ki pač zagovarjamo splav, ampak to je vse stvar perspektive. 🙂 za nekega skrajnega vegetarianca, ki se zavzema za popolno prepoved ubijanja živali, boš še vedno tudi ti “morilec”. 🙂

            seveda ti lahko splav pojmuješ tudi za zločin proti človeštvu, ne samo umor, če te je volja, vprašanje pa je, kakšen smisel to ima in čemu čutiš potrebo po takem obsojanju, če hkrati ugotavljava, da si tudi ti “morilec”, čeprav morda ti temu praviš “delanje zrezkov”. 🙂

            zakaj je splav dopusten, detomor pa ni, obstajajo razlogi. 🙂 in eden izmed njih je ravno ta, da je detomor uboj/umor rojenega otroka, ki je povsem samostojno bitje, medtem kot zarodek to ni, ampak je eksistencialno vezan na telo matere. 🙂

            in iz tega vidika se potem pojavi vprašanje, ali imamo pravico se vtikati v materino telo. 🙂

            tako da odklonilno stališče lahko imaš to česarkoli te je volja, ampak pri tem pač bodi tudi dosleden in dovolj kritičen tudi to svojih lastnih ravnanj. ker kot “morilec” imeti odklonilno mnenje do drugega “morilca” je pač, po domoče povedano, rahlo hinavska zadevščina. 🙂

      • Razlogi za splav kljub temu, da niso od včeraj, niso prepričljivi, saj gre samo za sebičnost odraslih oseb.

        Splav pa je umor. Tega nikoli nisi hotel ovreči.

  3. zakaj ste desničarji tako obsedeni s tem, da bi radi nadzorovali telesa posameznikov, predvsem pa žensk

    • Zgodovinar 001,
      tvoje vprašanje je enako nesmiselno, kot če jaz tebe vprašam, zakaj ste levičarji, predvsem pa moški levičarji, tako obsedeni s tem, da bi žensko oplodili, potem pa jo prepustili sami sebi, naj splavlja, kolikor hoče 🙂

      Ni treba biti levo ali desno idejno orientiran, da vsaj slutiš, da pri splavu ne gre zgolj za svobodo nadzora nad lastnim telesom, ampak gre predvsem za vprašanje človeške stiske ter sočutja in pomoči ženskam v taki stiski. Večina žensk, ki se odloča za splav, to počne v trenutni stiski (psihični, materialni…) in se ne zaveda, da splav lahko prinese dolgoročne psihične in zdravstvene (npr. neplodnost) posledice, saj te posledice sledijo šele post festum.

      O posledicah so ženske premalo ali pa sploh niso poučene, moški pa še manj, alternativnih možnosti in pomoči ženskam, ki so zanosile “po nesreči” pa kot družba ne ponujamo. Najlažje je omogočiti splav in se požvižgati na vse ostale posledice. In ob tem prezirati življenje, ki vedno najde pot…

      Ampak vi levičarji pojmov sočutja in pomoči sočloveku tako ali tako ne dojemate – če si smem še jaz dovoliti enako nesmiselno posploševanje kot ti 🙂

      • tako obsedeni s tem, da bi žensko oplodili, potem pa jo prepustili sami sebi, naj splavlja, kolikor hoče …
        ===============
        Točno to je. Nasilnežem kot so, to še uspeva, potem pa si s “pravico” do splava, oz. “razpolaganja s telesom” umijejo roke in obrnejo glavo stran.

  4. Ampak vi levičarji pojmov sočutja in pomoči sočloveku tako ali tako ne dojemate – če si smem še jaz dovoliti enako nesmiselno posploševanje kot ti 🙂

    Človek,

    ja, delim mnenje, da resničnega sočutja in posledično pomoči sočloveku v stiski v praksi dejansko ni toliko na levici kot ga je dejansko na desnici. Ja, gre po mojem mnenju za dojemanje …

    Morala sem to napisat.Ne želim polemizirat z nikomer, moje globoko prepričanje pač …

  5. Marjetka, strinjam se.

    Levičarji v končni fazi nimajo morale oziroma je njihov vrednotni sistem izjemno šibek, ker ne temelji na Bogu.
    Površinsko se lahko zdi sprejemljiv – levičarji svoj sistem tako opisujejo s človeku všečnimi pojmi, kot so npr. ‘humanizem’, ‘tovarištvo’, ‘pomoč’,’razumevanje’ itd. toda v temeljnih vprašanjih, ki se dotikajo človeškega obstoja ta sistem odpove in jih vodi v nihilizem in razkroj duha in duše.

    Zanimivo, kako se danes družba najbolj norčuje (in mestoma napada!) ravno trdne družine z otroci, ki temeljijo na trdnih duhovnih vrednotah in dajo velik pomen vzgoji. Tako se ljudi obtožuje, smeši in ponižuje z ‘farškimi’, ‘klerikalci’, ‘katolibani’, ‘krščanarji’, ‘kmetavzarji’, ‘nazadnjaki’, ‘zakompleksanci’ itd. Zadnja dva termina sta v bistvu med blažjimi :=)

    Kam je prišla ta družba, človek včasih ne more verjeti.
    Gre pa ob tej družbeni revoluciji v zadnjih 50 letih na Zahodu za opravičevanje ravnanja ljudi, ki so bili v vsej preteklosti s strani družbe ostro sojeni. Ker so bili zato izkjučeni, so trdili da se jim godi krivica. Njihova želja po vsilitvi sprememb, ki bi terjala, da se spremeni družba in ne oni sami, pa je temeljila na glavnih naglavnih/smrtnih grehih:

    1. napuh – “Jaz sem v super človek, kdo ste vi da me bote karali/obsojali?”
    2. pohlep – “Hočem imeti vse dobrtine ki jih imajko najbolj spoštovane družine v naši vasi/skupnosti/mestu. Zakaj imajo oni to, jaz pa ne?!?! Kaj pa oni mislijo da so?!?!”
    3. pohota (nečistost, strast, poželenje) – “Imam pravico do užitka, noben mi je ne bo vzel!”
    4. jeza – “Kdo pa oče/starši/župnik/učitelj mislijo, da so, da me bodo učili/karali7opozarjali?!?!?!”
    5. požrešnost – “Hočem še več pravic, še več vsega – materialno in duhovno srečo! Trenutno stanje mi ni dovolj!”
    6. zavist – “Kako je družba neumna/nazadnjaška, ker imajo nekatere urejene družine, intelektualni posamezniki, duhovni ljudje – takšno spoštovanje! Kdo pa mislijo da so?!?! Jim bom že pokazal, da sem boljši od njih!”
    7. lenoba – “Delal bom samo toliko kot ocenjujem kot potrebno! Tudi jaz sem v enaki meri upravičen do sadov družbe/dela.”

    Marjetka, na žalost je pravičnih in modrih v današnji družbi veliko manj kot krivičnih in zato družba kot taka rapidno nazaduje.

    Dajmo veljavo kot družba tistim, ki si jo zaslužijo in prenehajmo podpirati ustvarjalce krivic, pregreh in moralnega propada! Recimo: DOVOLJ JE!

    • “Levičarji v končni fazi nimajo morale oziroma je njihov vrednotni sistem izjemno šibek, ker ne temelji na Bogu.”

      na katerem bogu pa naj bi temeljil? 🙂 to je kar bistveno vprašanje. če npr. temelji na muslimanskem bogu, potem, če hočemu biti moralni, moramo recimo tatu odsekati roko. 🙂 če npr. temelji na hindujskem bogu, ali bogovih, potem je treba prenehati s pobijanjem govedi, ker gre za sveto žival. 🙂 itd.

      da o tem, da je treba najprej dokazat obstoj boga in potem šele govoriti o morali, ki temelji na bogu, niti ne izgubljam besed. 🙂

      • Spoštovani g. Aladar,

        saj bi se človek kar zjokal ob vaših komentarjih. Na eni strani se danes ljudje na vse pretege borijo za pravice živali, pa pravice otrok ( v šoli, pa pri vzgoji, …, na drugi strani pa mirno gledajo, kako je splav brez problema tudi pravica odraslih ljudi. No, saj tudi evtanazija postaja vedno bolj dovoljena pravica za nekatere. Moja izkušnja s smrtjo zelo boljne babice in z našimi štirimi otroki pa je samo ena. Niti v sanjah nimam pravice nad drugim življenjem. Ko je življenje spočeto (tudi z mojo pomočjo), je od njegovega spočetja zame življenje sveto in moja dolžnost je, da ga pomagam vzgojiti za ta svet. Potem ga spustim v življenje, kjer mora samo odrasti on dati svoj pečat. In ko pride do konca življenja, sem dolžan človeka spremljati na zadnji poti, pa naj bo ta še tako težka. Na koncu vedno spoznaš, da je imelo to svoj namen.

        • @bogdan,

          vso pravico imaš do tega, da na stvari gledaš iz svojega zornega kota. če je pač zate nekaj sveto, potem to kot sveto spoštuj. problem je v tem, da vsi ljudje na te stvari ne gledamo enako. pravice so pa vedno omejene z drugimi pravicami v primeru, da pride do kolizij med njimi.

          z drugimi besedami, če je zate splav napačen, potem se ga ne poslužuj. če je zate evntanazija napačna, potem se je ne poslužuj. ne pa svojega pogleda prodajat kot edino pravilnega tistim, ki pač na stvari gledamo drugače, ki torej npr. smatramo, da ima ženska pravico o rojstvu otrok odločati sama, ali pa da ima vsaka prištevna oseba pravico odločati o svojem življenju, torej o tem, ali bo živela ali ne. 🙂

          tako da tudi meni gre na jok, ko vidim, da nekateri ljudje tega ne razumete. 🙂 torej, ne razumete tega, da lahko sicer živite tako, kot se vam zdi prav, ampak hkrati morate drugim priznavat enako pravico do tega, da živijo tako, kot se njim zdi prav. 🙂

          • Kdor zagovarja splav, drugim(splavljenim) ne priznava niti pravice do življenja, kaj šele, da bi živeli, kot se jim zdi prav.

          • @albert,

            pravica do življenja se jim priznava, saj nihče ne zahteva, da je potrebno vse zarodke splavit. 🙂

            gre se samo za to, da se ženski prednostno priznava pravico, da samo odloča o rojstvu otrok.

          • Kakšno sprenevedanje! S poimenovanjem splava kot “pravica o odločanju do rojstva otrok” le ta ni več odločanje o pravici do življenja?

          • Ne moreš z nekom ki tako sprevrača stvari debatirat. In zraven je prepričan kolk je pameten.

          • @albert,

            seveda je, ampak tu ne gre za to, da pravice kot take ne bi priznavali, ampak da je taka pravica pač relativna (jo je mogoče omejiti), torej relativna v odnosu do pravice matere, da sama odloča o rojstvu otrok. 🙂

            torej, pravico do živlejnja zarodek ima, gre se le za to, da ta ni absolutna. 🙂

          • Da Aladar, to je to s čimer se s tabo ne morem strinjati. Postavil si pravico do lagodnega življenja nad pravico do življenja.

            Tako pravico so si komunisti vzeli tudi pri povojnih pobojih. Eni v brezna, drugi v greznice, ti pa zraven postavljaš smeške. Postal si perverzen.

          • Ladko je celo povedal, da ne ve, kaj je to pravica.

            Če je nekaj pravica, to pomeni, da ti tega nihče ne sme vzeti.

            Če imaš pravico do življenja, potem te ne smejo ubiti tudi pred nosečnostjo.

          • Ladko je šel celo tako daleč, da mu pravica do življenja nič ne pomeni – saj jo lahko omejimo.

          • @albert,

            ne, albert, postavil sem pravico avtonomnega in samostojnega človeškega bitja pred pravico nekoga, ki človeško bitje sploh še ni, pri tem je pa celo povsem odvisno od telesa matere. 🙂

            in komunizem ni vegeta, ki bi spadala v vsako jed, tako da ne vidim smisla, da se komunizem meša v debato o splavu. 🙂

          • Ladkota boli, ker ga razkrinkavamo. Zato ga pa boli to, da upoštevamo tudi to, da ima rad komunizem.

          • Aladar je ko tista Vida, spletna davčna “svetovalka”. Računalniška diskusija, brez vseh moralnih zadržkov. Brez razumevanja argumentov.

Comments are closed.