Spati pri ženi sicer ni fajn, je pa prav

34

Cikel predavanj Pravljično starševstvo v organizaciji Mladinskega centra Ormož je zaključilo izjemno predavanje priznane socialne in kulturne antropologinje dr. Vesne Vuk Godina. Dvorana ormoškega gradu je bila nabito polna, najbolj radovedni pa so vztrajali od 17. ure pa krepko čez 20. uro. Predavateljici ni zmanjkalo besed in energije.

Začela je z ugotovitvijo, da sta starševstvo in otroštvo v zahodnih družbah zelo ideologizirana in sta postala eden od mitov sreče, s katerim družba poskuša vzpostaviti kriterij popolnosti te izkušnje in tudi drugih človekovih izkušenj. Popolna ljubezen, popoln seks, popolna mladost, popoln zakon in popolno starševstvo so postali ideali in hkrati tudi glavni trgi, ki se tržijo na zahodu. Tržijo se vsi aspekti človekovega življenja. Za potrošniški kapitalizem, v katerem živimo, pa je najboljše to, da so ti trgi neskončni, saj potrebe, ki je zastavljena kot popolna, ni mogoče nikoli povsem zadovoljiti.

„To idealno ustreza industriji, ki se spopada s hiperprodukcijo in producira ogromne količine stvari, ki jih nihče ne potrebuje. Medtem se strokovnjaki znanstveno ukvarjajo s tem, kako pospeševati potrošnjo. Ena izmed iznajdb je, da ima vsaka stvar, ki jo kupimo, znanstveno vgrajeno napako. Gospodinjski aparat je narejen tako, da se pokvari po poteku garancije,“ pravi dr. Vuk Godina in doda, da se tudi moda menjuje ne le vsako sezono, ampak se spreminja ves čas. „Podobno se dogaja z našim zdravjem v obliki preventivnih pregledov, ki prav tako služijo trženju, kajti le malokdo lahko po današnjih standardih še velja za zdravega. Če pa je zdrav, mora nujno kaj storiti za preventivo – kupovati koencim Q 10, pa česnove tabletke, da ne bo imel čez 10 let zoženih žil … Kapital ljudem sporoča, da ve, kako zgleda popolno življenje, in če ga nimaš, moraš trošiti.”

Starši niso otrokovi najboljši prijatelji

„Danes se ustvarja prepričanje, da morajo biti v popolnem starševstvu vsi srečni in popolni. Starši ne prizadenejo, ne ranijo in ne omejujejo svojih otrok. A v resničnem življenju je drugače. Zame je pravilno tisto, kar je medkulturno primerljivo in velja enako za Bušmane, Slovence, Aborigine in vse druge. Vzgoja otrok je v vseh kulturah izkušnja, ki je neprijetna za starše in otroke in vodi v odraslost. Otroke pri odraščanju nepreklicno prizadenemo. Otroci od rojstva do 3. leta potrebujejo, da zadovoljujemo vse njihove potrebe. Od 3. leta naprej pa je treba do vstopa v šolo otroka primerno funkcionalno usposobiti, da bo funkcioniral v družbi. Prihraniti teh izkušenj otroku ne moremo, ker sicer ne odraste. Kapital želi narediti to obdobje čim prijaznejše, temu se je priklonila tudi stroka in nastala je otroku prijazna vzgoja, pri kateri otroka razumemo, terapevtiziramo, ne kaznujemo, ne soočamo z avtoriteto in ne s frustracijami. Na prvi pogled super, na drugi katastrofalno. To pri otroku proizvede takšne poškodbe, da konča na heroinu. Ko je starš otroku najboljši prijatelj, se zgodba nikoli ne konča dobro. Funkcija staršev ni, da bi bili otrokovi najboljši prijatelji, ampak najboljši sovražniki,“ je neizprosna dr. Vesna Vuk Godina.

Predavateljica je povedala, da se moramo nenehno zavedati, da živimo v kapitalizmu in ne v pravljici. V očeh kapitala pa je naš otrok le enota potrošnje, ki mora skozi svoje življenje potrošiti čim več, družbeni kontekst te pravljice pa se imenuje eksploatacija posameznika. Potrošnja se po njenem mnenju prej ali slej konča v neki obliki odvisnosti. Kapital najraje vidi odvisnost od metadona, ker je ta odvisnost dosmrtna in ker od nje služi farmacevtska industrija, od heroina pa služijo kriminalci. Otrok po njenem mnenju postane odvisnik, ker nikoli funkcionalno ne odraste.

Spati pri ženi sicer ni FAJN, je pa PRAV

Avtorica pravi, da otroštvo lahko razdelimo na obdobje malega in obdobje velikega otroka, ki mu sledi odraslost. Mali otroci so kršitelji socialnih pravil in za to niso kaznovani, ker so majhni in od njih nihče ne pričakuje, da bodo znali in zmogli to, kar je primerno za večje otroke. V tem so si vse kulture enake. Ko pa je otrok star od 3 do 6 let, pa bi moral začeti sprejemati odgovornost. V večini kultur – razen danes v zahodni – se v tem obdobju otroke začne sistematično kaznovati za kršenje socialnih pravil, je povedala predavateljica: „Pri Arapeših imajo navado, da otroke polivajo z mrzlo vodo, ponekod jih otroci dobijo po riti, kot recimo v Avstraliji, kjer je zakonsko dovoljeno otroka kaznovati z enim do treh udarcev po riti z dlanjo. Veliki otroci, za razliko od malih, upoštevajo socialna pravila in so za kršitve kaznovani.“

Otrok se mora z leti naučiti izbirati svoje obnašanje. Mali otrok dela po principu fajn in se požvižga na prepoved, ker je asocialen. Veliki otrok pa je zmnožen izbrati tisto, kar ni fajn, ker ve, da je tako prav. Mali otrok takšne izbire ni zmožen. Avtorica je prepričana, da je kapital uspel staršem vcepiti idejo, da je treba od otroka zahtevati samo tisto, kar je sposoben realizirati, zmore pa le tisto, kar razume. Če ne razume, je to za starše znak, da še ni zrel, in sklepajo, da ko bo razumel, bo že prakticiral, kar od njega želijo. Vendar nimajo časa čakati, kajti funkcionalno otrok lahko odraste, preden razvije abstraktno mišljenje, torej nekje okoli 6. leta, sicer bo prepozno in bo ostal takšen vse življenje. Večji otrok mora med fajn in prav vedno izbrati prav.

„Otroka je treba prisiliti, da se drži pravil. Pri tem je najpomembnejša oseba moški, čigar funkcija je, da otroka kaznuje. Slovenci nimamo normalnega odnosa do kazni in avtoritete, zato imamo ob omembi tega pred očmi pijanca, ki mlati vsepovprek. Kazen ni nujno fizična, kazen je nekaj, kar ni fajn. Fizična kazen je potrebna le, ko nobena druga kazen ne zaleže več ter ko otrok fizično ogroža sebe ali druge,“ je povedala predavateljica, ki v isti sapi trdi, da je prav in razumljivo, da poskušajo iti otroci čez prepovedi, ker so te v odraščanju v nasprotju z otrokovo dosedanjo izkušnjo in ker so največkrat v nasprotju z načelom ugodja. Tako tudi odrasli pogosto niso funkcionalno odrasli in namesto prav delajo, kar je fajn.

Kje najti funkcionalno odraslega moškega

Problem pri odraščanju slovenskih otrok je zlasti oče, ki ne opravlja svoje funkcije. To pa zato, ker ali ni funkcionalno odrasel, ker dela ves dan, je alkoholik ali pa nima ideje, da lahko tudi moški vzgaja otroke. Veliko jih ne ve, da je otroka treba kaznovati le takrat, ko krši pravila, in ne takrat, ko je on slabe volje in se mora nad kom znašati.
Pomanjkanje pravih moških dr. Vesna Vuk Godina pripisuje tudi temu, da so slovenski moški mamini sinčki, saj je bil zadnji obred obče iniciacije na našem območju izveden davno s služenjem JLA, ko so moški morali odrasti in se ločiti od maminega štrudlja. Ker niso pripravljeni prevzeti bremena odraslosti, se mladi danes ne selijo na svoje, saj jim je doma res bolj fajn. Ker sociologi to razlagajo s težko socialno situacijo, se dr. Vuk Godina sprašuje, ali je danes res huje kot po 2. svetovni vojni, ko so šli vsi na svoje.

Predavateljica sočustvuje s svojimi študentkami, ki se trudijo najti odgovornega očeta za svoje otroke, kar je skoraj misija nemogoče, saj naj bi bil tak le 1 % slovenskih moških. Predlaga jim hiter izbirni test, pri katerem kandidata preverijo, ali je sposoben ravnati prav, je torej odrasel, nadalje pa tudi raziskati, kakšne so bile razmere v njegovi družini in kako je njegov oče opravljal svojo funkcijo.

„Dekleta danes nimajo časa z vsakim kandidatom izgubljati po 3 mesece, ker bodo sicer prej iz rodnega obdobja, kot bodo našle primernega partnerja. Otrok potrebuje dva funkcionalno odrasla starša – mater in očeta, možnost za to pa je trenutno praktično nič,“ pravi dr. Vuk Godina in opozarja, da mora biti otrok dvotirno vzgojen. Zato je zgrožena, da se z družinskim zakonikom odpravlja kazen in tako ne bo več kazni za kršenje socialnih pravil. V današnjem svetu se otroke in kasneje odrasle v primeru prestopkov pošlje na terapije in travma je še vedno ustrezen izgovor za vsa dejanja. Rezultat bo takšen kot v Ameriki – odraslo telo, v katerem biva funkcionalno neodrasli otrok.

V nezahodnih civilizacijah velja medkulturno vedenje: kdor ni odrasel, ne opravi testa iniciacije, ne more imeti žene, otrok, lastnine in države, ker to niso stvari za male otroke. Danes pa imamo na zahodu neodrasle starše, ki delajo predvsem to, kar je fajn za njih, tu in tam še to, kar je fajn za otroka, in to se ne bo dobro končalo, kajti bistvo starševstva je, da je treba narediti tisto, kar je prav za otroka, opozarja dr. Vuk Godina.

Ali trpim – ali imam

Pokritizirala je tudi starševsko nedoslednost, ki otroka ne nauči razlike med ne in da. Veliko staršev namreč ne zna vztrajati pri NE in ga ob sitnarjenju otroka hitro spremenijo v da. S tem pa se otrok hitro nauči, da je ne enako da, če le dovolj dolgo sitnari.

Kakšni odrasli nastanejo iz takšnih otrok, imamo že danes možnost opazovati v Ameriki, kjer se je ta proces začel že pred 50 leti. Takšni otroci zrasejo v patološke narcise, ki nočejo biti odrasli, ne ločijo med ne in da, delajo le tisto, kar je fajn, so brez morale, ker je niso razvili (kar ni enako kot nemoralnost, saj nemoralneži vedo, kaj je moralno, a to zavestno kršijo), nimajo vesti, zato je nesmiselno trkati nanjo, so verbalno nezaustavljivi (se jih ne da zaustaviti z besedo), zaustavljivi so le s fizičnim nasiljem. To so razmere, ki jih poznamo iz ameriških šol. Dr. Vuk Godina ni začudena: „V okoljih, v katerih se otrok ne kaznuje, nastanejo razmere, v katerih je izjemno veliko fizičnega nasilja, ker je drugega posameznika nemogoče ustaviti drugače kot z nasiljem. Patološki narcisi so celo življenje kršitelji socialnih pravil, za kar niso kaznovani, ampak se jim v sodobni družbi predpiše terapija.“ Terapija pa nas spet pripelje do kapitala in potrošništva. Tako se krog sklene.

Slovenski starši še niso dojeli, koliko je ura, so pa zato njihovi otroci. Zato imamo toliko tako imenovanih psihosomatskih motenj v 1. razredu osnovne šole, ki jim zdravniki brez slabe vesti predpisujejo antidepresive in zdravila proti hiperaktivnosti, ker otrok baje drugače ne more sedeti pol ure pri miru. Dr. Vuk Godina pravi, da jo to navaja na razmislek, da bolj kot je šola prijazna, več je patoloških posledic za otroke. Ker so otroci od doma navajeni, da so glavni, želijo to izvajati tudi v šoli. To lahko dosežejo z dobrimi ocenami (kar zahteva preveč napora), dragimi igračami in oblekami ali pa izstopajo z negativnim vedenjem, ki jim zagotovi veliko pozornosti učiteljev, staršev, svetovalne službe. Zelo zanimiva je tudi teza „ali trpim ali imam”, ki so jo otroci odlično usvojili in jo uspešno izvajajo nad svojimi starši. Dobesedno psihološko jih maltretirajo, da dobijo drago novo igračo. Otroci razumejo, da igrače niso za to, da se z njimi igraš, ampak za to, da drugim dokažeš, da si najboljši. Starši še tega niso dojeli in še vedno obupano sprašujejo otroka, zakaj se vendar ne igra z igračo. Nova igrača svojo funkcijo opravlja en dan, jutri je treba imeti novo. In proizvedli smo idealnega potrošnika, ki niti ne počaka, da se izdelek pokvari, in ga niti ne uporablja, ampak samo poskrbi, da mu ga starš kupi.

Opomba: Objavljeno v Štajerskem tedniku, avtorica Viki Ivanuša

34 KOMENTARJI

  1. Meni je prav fajn spati pri ženi 🙂 In poznam precej mož, ki jim je zelo lepo spati pri ženi. So pa situacije, ki jih dr. Vuk Godina opisuje, morda žal res v preveliko primerih.

    Ne bi rekel, da je za vse vzgoja otrok ravno neprijetna izkušnja, prej naporna, kar pa ne pomeni enako. Poznam precej staršev je lahko prav izpolnjujoča, torej prijetna zadeva 🙂

    “Funkcija staršev ni, da bi bili otrokovi najboljši prijatelji, ampak najboljši sovražniki,“ je neizprosna dr. Vesna Vuk Godina.”

    No, tu manjkajo vsaj narekovaji okrog besede sovražniki 🙂

    “Otrok potrebuje dva funkcionalno odrasla starša – mater in očeta, možnost za to pa je trenutno praktično nič,“ pravi dr. Vuk Godina”.

    Mislim, da je tukaj sama zapadla v tisto miselnost, ki jo na začetku kritizira, glede idealov. Sam menim, da je verjetnost večja, res pa ni bližje drugemu koncu lestvice, kot pa tem, o katerem govori. Tako da, dragi moji, verjetnost obstaja in menim, da je dosti večja, kot bi kdo pričakoval. Sploh če se sami trudimo postajati “funkcionalni” 🙂

    • Vsak odnos je težek, razen zaljubljenosti, ki je fikcija.

      Bolj ko pelješ en odnos v globino, več je tudi konfliktov in težav, neveličanosti, neprejitnosti, neugodnosti itd. Zato se odstikrat pojavi odpor. Pri sebi priznam in tudi pri drugih vidim to, da ni malo bežanja v naključni seks ali v nove zaljubljenosti, ki so pač lažje in prijetneše -a plehkejše in manj resnične. Skušnjave pač delujejo tako.

      Prav ima tudi, da se danes preveč idealizira te stvari. Zato ljudje ne priznajo kaj v resnici čutijo, ker jih je strah ali sram priznati, da so naveličani moža ali žene.

      Kaznovanja otroka je skrajno neprijetna in naporna izkušnja. Če ga seveda ne kaznuješ, potem ti ni neprijetno. Marsikak starš ( sploh mama), ki je infantilen, zato otroka ne kaznuje, ker je to neprijetno in si potem racionalizira ( sam sebi zlaže, opraviči v stilu basni Lisica in grozdje) odločitev, češ “jaz sem bolj rahločuten kot oni starši, ki tepejo otroke”.

  2. NEVEM , kdaj bi ta vedno krohotajoča , iznad očal gledajoča gospa lahko koga tako zelo navdušila , da bi jo šel poslušat , mene ne ! Kaj je dobro za Ameriške pešadince , je zame premalo . Če se dokončno prebuja šele po enajsti uri //tako po njenem // , čudim se , da ji dneva ne zmanjka . Upam , da je zvečer še dovolj sveža za seanse , predavanja, kot za STUDIO CITY , kamor jo često vabi njen ljubljeni učenec !
    KOT ločenka , pa verjetno pogreša bivšega v postelji , kjer je bilo fajn, morda ?

    • Mislim, da bi admin moral ukrepati tudi na taka besedila: napadajo in blatijo prinašalce mnenja, o samem mnenju pa niti besede.

      • ALFE, ne bodi no tak puritanec.

        Včasih sta oseba in njeno menje tako neločjiva za razumevanje problema, da je vseeno, ali debatiraš ad personam ali ad rem, kot bi učeno dejal naš sotrudnik Krščanski demokrat.

        Konec koncev pa vsakdo, ki govori o čemerkoli, hkrati govori tudi o sebi.

  3. Zato je treba zavrniti družinski zakonik, ker uvaja ravno to – če je fajn, je tudi orav, pa četudi je treba za ta “fajn” uporabiti vsa sredstva.

  4. Napadalna baba z družboslovnim doktoratom se proglaša za antifeministko. Naj pri sebi razčisti pojme, potem pa naj drugim predava. Svašta!!!

    • in kaj pa je v tem zapisu povedanega takega kar ni res?!
      permisivna vzgoja že kar lepo kaže svoje roge…
      in, malo pogleda naokrog pa še kako obelodani kruto resnico…
      koliko je med nami že družin, kjer so po novem pa starši lahko še kako rečni – da niso tepeni od svojih otrok.
      tako da…
      kadar nekoga ne maramo to vseeno ne pomeni, da pa dotični dela in govori vse narobe
      hja… obvjektivnost pa še itak nikoli ni škodila

  5. Gospa Vesna Godina je prav napisala, da fajn ni vedno prav. In potrebno je da ravnamo kar je prav za otroka! Zatorej sem PROTI sprejetemu družinskemu zakoniku, ki ureja samo lagodje “fajn” za ločevanje, za istospolne, za vse druge pa ne prinaša NIČ, in to ni prav. Zato je potrebno napisati boljši zakonik.

  6. Ta gospa je čedalje bolj zmedena. Pred par leti se je proglašala za skrajno levičarko, zdaj pa ubira drugačne strune.
    Sicer pa je tudi sama etično zelo sporna oseba: cel Maribor ve, da je bivšega že pokojnega moža sociologa Vuka s svojo hudobijo porinila v blaznost. Potem pa je dobil še raka in je umrl.

    • glede na to, da nisi prebral teksta in o njem sedaj komentiraš – gospa je še vedno tovarišica in je zelo gorka “kapitalu”, ki naj bi uničeval našo fevdalno provinco, kjer samo izbranci smejo upravljati s fevdalnim kapitalom. Vzgojo ves čas meša z bojem proti kapitalu in proti potrošništvu. Skratka še vedno je v tem zblojena socialistka.

      Normalen človek je vesel, če v njegov kraj ali vas pride kapital, ki odpre na stotine novih delovnih mest. In ni vsak kapital fuj in ni vsak kapital dober. Bi bilo pa veliko boljše, če bi naš fevd odprli tujim vlaganjem in tuji konkurenci.

  7. Mene pa zelo prepriča. Malo je treba sicer zaobiti floskule o kapitali, nekatere besede bi bilo morda res najbolje dati v narekovaje, sicer pa mislim, da se ni v ničemer zmotila. V bistvu je bil zelo podobnega mnenja pokojni dr. Rugelj. Pa sta oba, Godina in (bil) Rugelj težka kot svinec. Sicer pa Vuk Godina povzema po Američanki Camille Paglia.

    • Zelo se strinjam s teboj.
      1. Godina povzema po Milivojeviću, hkrati pa dodaja socialistično, da je vsega kriv “kapital”. Malo je bedasto poslušati odrasle ljudi, da so stvari krive zla: kot npr. kapital ali pa pri BMZju strupene usbstance itd.
      Podobno bedasto je poslušati socialiste, ki krivijo, da je kapitalizem vsega kriv oz. pohlpe oz. kapital. Kot da so samo kapitalisti pohlepni.
      2. Nasplošno je v Sloveniji tako, da prevladuje VODENA ovčja “morala”. Res redki posamezniki se zmorejo temu iztrgati. Morda ker so tako zelo težki, čudaški, “močni”. Podobno je na vseh nivojih. Tistemu, ki se uspe iztrgati iz suženjskih okov kolektivizma – le ta je super uspešen tudi v svetu.

  8. Slišim, da se je med možačami razširila razvada, da tepejo uboge može.

    Odpiram novo temo.

    Kdo misli, da je pri takih ženah fajn spati?

    • Po mojem mnenju je v Sloveniji večino žensk ( partneric, žena) veliko bolj agresivnih kot njihovi partnerji, moški, možje.
      Če bi delali raziskave na vzorcu 100.000 osebkov, bi zelo verjetno dobili več pretepenih in zlorabljenih moških v populaciji do 40 let, kajti njihove ženske ne samo da so razvajene in okužene s permisivnostjo, socializmom “enakih pravic”, temveč so hude egoistke, posesivne, manipulatorske in zelo agresivne.
      Zato se že od daleč izgognejo normalnim moškim ( in s tem samopreobrazbi in normalnemu odnosu) in tudi “dedcem prejšnjih stoletij” in obratno. Nanje se lepijo in one se lepijo zgolj na mevžaste moške, šibke osebnosti, sledilce in prikimovalce. Te babe jih potem iz spužve sprogramirajo po svoji podobi oz. ideji.

  9. Meni tale gospa Godina deluje takooo ranjena ženska. Nobene ženske krhkosti in nežnosti ni v njej.
    Tako rada govori, kako naj vzgajamo – pa če jo kdo pogleda (ne da bi sodila po videzu, vendar verjamem, da telo dela vidno, kar je nevidnega v človeku), bi si želel tako mamo? Bi lahko pri taki mami dobil zavetje? Bi lahko z njo podelil težave, svoja čutenja? Bi lahko naletel na razumevanje.

    Ja, je odločna, ampak ne ločuje tipov vzgoje. Ona še rahločutno vzgojo meče v isti koš kot je permisivna, pa je daleč od tega!

    Tole: “spati pri ženi ni fajn, je pa prav” pa sploh priča o njeni ranjenosti. Ne moreš počet nečesa zato ker je prav, če tega globoko ne osmisliš. Meni je ena najlepših stvari na svetu zaspati ob možu in upam si trditi tudi obratno! Kar je zapisal Miran drži: Ne smeš “fajn” in “prav” izenačit, kar bi rad naredil zakonik. Moraš pa “prav” spoznati in doumeti, da prav postane “fajn” in ne obratno.

    • Seveda deluje Godina kot zelo ranjena ženska. Ne samo krhka, ženska je na večih področjih zlomljena.

      A to ne pomeni, da nima na teh področjih prav. Proti nečemu se upira ( proti kapitalu), našla je logiko ( prevzela jo je od dolečnih genijev), dejstva iz družbe ji vse to potrjujejo.

      Prvič slišim za rahločutno vzgojo. Kdo pa je avtor in kaj zagovarja ta “rahločutna” vzgoja. Nasploh je v družboslovju tako, da teorije dostikrat nimajo veze z realnostjo in da si ponavadi vsak podiplomec iznajde novo teorijo, da naredi doktorat oz. da si privabi stranke. Ljudje se niti zavedajo ne kakšne strahote povzročajo družbi z novimi eksperimenti nad družbo in človekom.

      Mislim, da je zelo dobro kot sociologinja predstavila glavni smisel vzgoje “velikih” otrok: preobrat iz ugodja v moralo ( kaj je pravilno, socialno sprejemljivo, etično, dobro = in hkrati je to zelo naporno, krvavo težko in velikokrat smrtno nevarno). Tu se približa tudi krščanstvu, saj je pot v nebesa (vstajenje) vedno pot skozi negotovost, hudo trpljenje in smrt.

      Na žalost je ravno v nekaterih krščanskih krogih velik razrast neke permisivne “rahločutnosti” in roza new age-a, ki gre z roko v roki s socializmom ( neodgovornostjo, parazitiranjem, razvajenostjo).

    • Gotovo je tako življenje huda življenjska preizkušnja, ki močno preoblikuje in počloveči osebo. Niti zamišljati si ne morem kako.
      Gotovo ima kot žena, mama in skrbnica bolnega otroka veliko izkušenj, prav tako veliko ve iz sociaoloških učbenikov preučevanja človeških skupnosti po celem svetu in vzorcev.
      Meni osebno je baba zelo agresivna in zoprna in skrajna socialistka ( stavim da je bila nekoč feministka) – a kljub vsemu ji dam v teh zavzemanjih proti DZ v 90% zelo prav. Tukaj odlično argumentira.

      Zakaj se ne vprašamo kako je mogoče, da imamo v tako ideološkem vprašanju, kjer v normalnih družbah dobimo 50:50 in celo paleto različnih mnenj in vidikov – pri nas pa vsa strokovna združenja agresivno nabijajo kolektivistični absolutni prav in obsojajo vsakega, ki razmišlja. Mar ne živimo v bolani, kolektivni družbi, kjer nam agresivno perejo možgane plačanci, zraven pa še polno idealističnih naivnežev, ki prinašajo vejico na grmado ..” Oh, sveta preproščina!”

  10. Če jaz prav vem g. Godina zelo lepo skrbi za prizadeto hčerko. Verjetno pa je človek, kot smo vsi, ki ima dobre in slabe lastnosti. Ne zdi se mi prav, da ste jo nekateri tako diskvalificirali zato, ker ne piše po vašem okusu.

    Mislim, da je ta sestavek vredeno temeljito premisliti in v sebi ovrednotiti.

    V svoji okolici poznam kar veliko mož, ki radi legajo k svojim ženam in sploh ne čutijo potrebe, da bi lovili avanture po tujih posteljah. In glej čudo, vsi taki imajo lepe družine, z uspešnimi otroci.

    Ko ste že omenili pokojnega Ruglja, enake poglede na to zadevo ima tudi Bogdan Žorž, torej mora nekaj le biti ne tem.

    Zato bodimo 25 marca vsi “zagamani”!!!

    • Seveda radi legajo k svojim ženam, ker jih druge ženske (mlajše,lepše in privlačnejše) niti povohat več nočejo. Poglejte samo, kakšen je povprečen poročen slovenski moški pri, recimo, 45. ali 50. letih – debel, okoren, zakajen, pogosto celo zapit, brez smisla za humor, čemeren, često tudi fizično zanemarjen.
      Ne da bi se hvalil, ampak jaz jih bom imel konec leta že 50 let, pa uspem spraviti v horizontalo marsikatero privlačno mačko, ki je 20 ali 25 let mlajša od mene. Poleg tega pa seveda lepo skrbim za ženo in tri najine otroke. Z ženo občasno hodiva tudi v svinger klube, kjer je vedno veselo.
      Moški (pa tudi ženska) najbolj skrbi za svoje zdravje, če veliko seksa in to z raznimi osebami!

      • Še podpišete se pod svoje besede pa ste se skoraj že uvrstili v tisti 1% odgovornih, funkcionalno odraslih moških.

      • he, he, he…
        spraviti v posteljo marsikatero 25-letnico – ja to pa je dandanes res pravi dosežek za enga dedca pri 50-tih
        ko morajo normalni moški pred njimi celo bežati, če ne želijo, da se jim vsedejo za vrat in jim potem uničijo celo še zakon.
        kjer pa te cvetke zavohajo še denar ali pa dovolj veliko premoženje…
        no, vaši ženi pa nisem prav nič fauš… sploh pa ne, če slučajno slike tamladih kot trofeje obešate še kje po stanovanju

  11. Pavel, rahločutna vzgoja ni neka nova teorija. Je oblika vzgoje, v kateri starš otroku postavi meje, ampak na spoštljiv način.

    Morda poznate relacijsko družinsko terapijo, ki jo izvajajo na Frančiškanskemu družinskemu inštitutu (FDI). Rahločutna vzgoja izhaja iz teh dognanj. Ni nekaj novega. Je vzgoja (pravzaprav ne gre za vzgojo, ampak starševstvo), ki od starša zahteva največ, saj je poklican k temu, da se “prečiščuje” tudi skozi to, kar otrok prinaša in od njega zahteva (in obratno).

    Več o tem si lahko preberete v knjigi Rahločutnost do otrok (Andreja Poljanec in Katarina Erzar Kompan). Verjamem, da ste moder človek in ne boste kritizirali preden stvari dobro spoznate 🙂

    Pa lep dan!

  12. Citiram Pavleta, ki mu dam popolnoma prav. Zadel je bistvo:
    “Zakaj se ne vprašamo kako je mogoče, da imamo v tako ideološkem vprašanju, kjer v normalnih družbah dobimo 50:50 in celo paleto različnih mnenj in vidikov – pri nas pa vsa strokovna združenja agresivno nabijajo kolektivistični absolutni prav in obsojajo vsakega, ki razmišlja. Mar ne živimo v bolani, kolektivni družbi, kjer nam agresivno perejo možgane plačanci, zraven pa še polno idealističnih naivnežev, ki prinašajo vejico na grmado ..” Oh, sveta preproščina!””
    Poznam kar nekaj levo usmerjenih psihologov in psihijatrov, ki raje molčijo, čeprav ne podpirajo to skrupocalo DZ.
    Stalno poslušam: DZ nikomur nič ne jemlje. To je velika laž. Jemlje otrokom in heteroseksualnim družinam..

  13. Še nekaj bi rad povedal. Ta zakonik ima veliko lukenj, kar mnogi opzarjajo pa tudi namernih slepilnih manevrav, da bi “deloval” kompromisno. Vsak bedak lahko ugotovi kakšne korake bodo naredili istospolni po sprejetju tega DZ.
    Naša vlada ima veliko pravnih strokovnjakov, vendar zakone da pisati drugim zunanjim pravnikom, ki pokasirajo ogromno denarja in napišejo zakone z luknjami. To velja za ta zakonik in mnoge druge zakone. Običajno pišejo zakone za “nedotaknjene tajkune”. In potem se čudimo kako nam denar vozijo v tujino pred našimi očmi…

Comments are closed.