Težko bi se označil za največjega oboževalca ljubljanskega župana. Ampak celo jaz sem pripravljen tu in tam zatrditi, da ni vse, česar se poloti, nujno slabo. Da včasih misli celo dobro. In ko se je v Maribor odpravil z majico z zdaj že legendarnim napisom Ich bin ein Mariborčan, nedvomno ni imel v mislih nič hudega.
JFK, pojdi se solit
Mariborčanom se je skušal pač malo prikupiti. Seveda ne vem, ali je poznal izvirni kontekst uporabe izreka, ki je navdihnil tistega na darilu mariborskih članov Pozitivne Slovenije. Vsekakor pa niso ne on ne njegovi strankarski kolegi računali, da ga ne poznajo mestni veljaki in po vsem videzu niti večina mestnih prebivalcev ne. Drugače bi parafraza Kennedyjeve izjave na vrhuncu napetosti ob gradnji Berlinskega zidu le stežka obveljala za žalitev. Kot Mariborčan pa sploh ne dvomim, da se je županu in še komu z njim ob njej dejansko stemnilo pred očmi in so se čutili prizadeti v svojem bistvu. Mnogi drugi pa so se takoj naredili, kot da ne vedo, za kaj gre, ko so zavohali cenene politične točke.
Večna zgodba o molzni kravi
Kajti v mestu ob Dravi nič ne gre bolj v promet kakor stokanje nad sredstvi, ki “nam” jih neupravičeno požre prestolnica. Tu ne igra nobene vloge, kdo je tam župan in za kaj se zavzema in v kakšnih majicah hodi po svetu. Niti ni nezdružljivo s suhim dejstvom, da so kandidati Pozitivne Slovenije na zadnjih državnozborskih volitvah ravno v središču Maribora zabeležili svoje najboljše rezultate na Štajerskem, čeprav bi se kak zunanji opazovalec utegnil temu čuditi. Tem bolje (ali huje), če se v zgodbo vplete še slabo predelana mestna zgodovina, predvsem njen ne nepomembni z nemštvom zaznamovani del. Prav v času, ko v nekdanji mestni kavarni kažejo obiskovalcem odlično razstavo na to temo, se zdi mestnim očetom v čisto populistični maniri potrebno znova poudariti, da so nemško govoreči lahko z mestom in njegovo sedanjostjo in preteklostjo povezani le kot dobrodošli (številčni) obiskovalci kavarn, slaščičarn in trgovin, v mariborskem spominu pa nimajo česa iskati. Čeravno gesta ljubljanskega župana sploh ni v ničemer namigovala nanje.
Tako so pravzaprav ob povzročenem hrupu lahko vsi zadovoljni. Janković je pokazal dobro voljo in (spet?) izpadel kot svetovljan, ki pozna celo nekaj svetovne zgodovine. Mestni časnik, “ki te potegne vase”, je zapolnil tri strani s streljanjem na neljubljenega mestnega poglavarja. Slednji pa se je skupaj s svojo ekipo znova znašel na isti valovni dolžini z večino občanov, ki so se v blaženi nevednosti čutili prizadete in so tako ali tako sveto prepričani, da se Ljubljančani s svojim županom vred redijo izključno z njihovimi žulji.
Foto: Večer
