»Ni dobro, da se država vmešava v subtilni odnos med starši in otroki!«

milivojevic 1
Foto: arhiv Z. Milivojevića.

Pogovor z Zoranom Milivojevićem, zdravnikom in uspešnim psihoterapevtov z več kot 35 leti prakse v individualni, partnerski ter skupinski psihoterapiji. Veliko izkušenj ima kot supervizor psihoterapevtov, vzgojiteljev in mediatorjev, je avtor več knjig. Njegove kolumne lahko ob sobotah prebirate na Časniku.

 

 

Vaše največje delo do sedaj je učbenik Emocije. Kaj ste želeli doseči z njim? Zapolniti praznino in zmedo v psihološki stroki na področju čustev, ki so temelj vsakega odnosa in dela s človekom.
Emocije so bile takrat, ko sem jaz študiral psihoterapijo, nekaj najbolj nejasnega v celotni snovi študija. Ta del psihologije in psihoterapije je bil v nekakšni megli. Zato sem najprej sam preučeval in raziskoval te stvari, da bi pomagal pojasniti čustva samemu sebi. Kasneje so me drugi prosili, da jim to razložim, zato sem imel ciklus javnih predavanj na tematiko čustev. Na podlagi tega so mi predlagali, da napišem knjigo o čustvih. A to ni samo knjiga, temveč je predvsem model, t. i. »grand teorija«. Ta velika teorija čustev pojasnjuje prijetna in neprijetna čustva ter zdrava in patološka čustva, funkcijo teh čustev in kako nastanejo. Lahko rečem, da je knjiga v regiji zelo dobro sprejeta, ker sem se potrudil pisati čim bolj nevtralno, tako da ima učbeniški značaj. Uporablja se kot učbenik na šestnajstih fakultetah, kar je zame velika čast. Resnično mislim, da je zares dobra knjiga, kar mi generacije mladih kolegov že leta potrjujejo.

V psihološki stroki in v nestrokovni javnosti se še kar veliko uporabljajo termini »pozitivna čustva« in »negativna čustva«, kar je napačno in povzroča zmedo.
Da. Psihologija je bila v 19. stoletju, ko je nastajala, pod vplivom fizike in kemije, zato je te paradigme vzela iz teh modelov. Tako so čustva enačili z valenco pri ionih. Pozitivna valenca je takrat, kadar emocija privlači osebo, in negativna valenca, ki odbija osebo ali žival, ki čuti. Jeza bi po tej logiki morala biti pozitivna emocija. Saj jezni ljudje pridejo k osebi, ker postanejo agresivni (»ad gradior« pomeni »priti do«) z zahtevo, da drugi spremenijo obnašanje. Ta teorija se je kasneje še dodatno izkrivila. Zato te zgodbe o pozitivnih in negativnih čustvih ne maram. Seveda obstajajo pozitivni in negativni dogodki, na katere ljudje reagirajo s prijetnostjo ali neprijetnostjo, ne pa »pozitivno čustvo« in »negativno čustvo«. Še posebno v današnjih časih obstaja trend, da vse, kar je prijetno, dojemamo pozitivno, koristno, dobro in v smislu: »potrebno je stalno biti srečen« ter samo uživati. A na drugi strani so danes neprijetna čustva dojeta kot patologija, kot nekaj negativnega in celo kot naš največji sovražnik.

V vaši knjigi »Formule ljubezni« ste razbijali številne kolektivne in individualne predsodke in iracionalnosti glede ljubezni, katerim današnji zahodni človek slepo sledi. Naštel bom tri meni najpomembnejše stavke: »zaljubljenost nima nobene povezave z ljubeznijo«, »zaljubljenost je projekcija« ter »zaljubljenost je nevrotično stanje«, kar posebej ženske zelo težko sprejemajo, kot opažam iz svojih osebnih pogovorov. Knjiga je nastala iz številnih izkušenj in številnih terapevtskih intervencij. Zakaj je sodobni človek še vedno tako velik suženj nelogičnih, vraževernih, iracionalnih zaključkov?
V nekaterih stvareh smo postali bolj racionalni, v drugih pa bolj iracionalni. Tisto, iz česar moramo izhajati, ko je vprašanje o zahodni civilizaciji, je spoznanje, da je vedno večja množica nesrečnih ljudi, ko govorimo o ljubezni. Ali so sami, ne morejo najti partnerja, ali pa so osamljeni in to praznino skušajo napolniti na raznorazne načine. Vedno znova in znova poskušajo najti pravo osebo zase. Ločujejo se, so razočarani, ne verjamejo v ljubezen, poskušajo s seksualnostjo nadomeščati ljubezen, sprejemajo dokončno odločitev, da se ne bodo nikoli več vezali. Skratka, vlada nek velik nered, ki najbolj destruktivno vpliva na družino. Ker danes ljudje ustvarijo družino iz ljubezni in zaradi ljubezni in danes je na začetku zaljubljanje. Oseba si izbere partnerja na osnovi zaljubljanja. In ljudje verjamejo v »moram se zaljubiti«, »večja, kot je zaljubljenost, večja je verjetnost, da bo sledila večja ljubezen«.

Medtem ko stroka danes zaljubljenost definira kot idealizacijo. Zaljubi se lahko nekdo, ki ima ideal. Ideal prihaja iz besede ideja. Katera ideja? Ideja, da pravi partner oz. prava ljubezen prinaša srečo. Tako smo danes v naših glavah spojili ljubezen in srečo. In tako je vrednota ljubezni, ki je že tako visoka, postala super vrednota. Dovolj je, da najdeš pravega partnerja, in boš do konca življenja srečen. In kdo si tega ne bi želel? S tem dodajanjem sreče smo prišli do, o tem so pisali psihoanalitiki v 30-ih letih prejšnjega stoletja, »precenjevanja ljubezni«, kar meni dolgo ni bilo jasno. A to, o čemer so pisali, sploh ni ljubezen, ampak je zaljubljenost.

In to, kar smo se danes zelo dobro naučili, je, da je ljubezen čustvo, zasnovano na čustvenem povezovanju, to je osnovni mehanizem. Zaljubljenost je čustvo, zasnovano na idealizaciji. Samo, če idealizirate neko drugo osebo, se lahko zaljubite. Toda, ker ne obstajajo idealne osebe (v realnosti taka oseba, kot si jo narišemo v glavi, ne obstaja), je edina nujna posledica zaljubljenosti razočaranje, ne pa ljubezen. Beseda razočaranje temelji na magičnosti, to je čaranju (o-čarati, za-čarati, raz-očarati), kar je povezano s stanjem mentalne pijanosti, izkrivljenosti. Razočaranje lahko definiramo: »sedaj vidim resnično, ampak s tem nisem zadovoljen«. Je neprijetno, a zelo koristno čustvo.

To je moje stališče, ki ga v javnosti, preko medijev, ves čas ponavljam, da vplivam na družbeno zavedanje, ker mislim, da je to dolžnost terapevta, in se čutim profesionalno odgovornega, da družbo opozarjam na velike kolektivne, družbene zablode. Moje sporočilo je: zaljubljenost ni prva faza ljubezni (lahko je prva faza ljubezenske veze, ne pa ljubezni) in da praviloma zaljubljenost vedno vodi v večje ali manjše razočaranje in ne v kvalitetno vezo. Moje sporočilo je, da v prvem koraku priznamo, da ne znamo najti primernega partnerja in da se začnemo učiti, kako poiskati primernega partnerja skozi modele, kako izbrati tako z glavo kot s srcem. Da ni samo srce, ki povezuje in je neumno, in da ni samo glava, ki je hladna in preračunljiva.

Žorž in vi sta edina med strokovnjaki v Sloveniji, ki sta že pred dvajsetimi leti govorila o permisivni vzgoji in razvajenosti. Vi, za razliko od Žorža, v vaši knjižici o vzgoji »Mala knjiga za velike starše« ne govorite samo o »razvajenih otrocih«, temveč tudi o »prezaščitenih otrocih«.
Najbolj grobo gledamo na vzgojo, ko se vprašamo, kaj potrebujejo otroci od staršev. Potrebujejo dve stvari. Otroci najbolj potrebujejo ljubezen. Ko jim izražamo ljubezen, jim pomagamo razvijati osebno vrednost, pozitivno sliko o sebi. Druga stvar: otroci rabijo discipliniranje, ker so v osnovi divji, primitivni, enostavni kot živali. Mi kot starši delamo na njih, da bi dosegli samostojnost in to v civilizirani skupnosti, jih socializiramo. A da bi to lahko dosegli, moramo preseči otroško motivacijo, ki jo imenujemo »princip ugodja«. Cilj staršev je samostojnost plus socializiranost!

Če se vrnem na tradicionalno vzgojo v Sloveniji, ki so jo bile deležne starejše generacije: otroci niso dobivali ljubezni, so pa dobivali zelo veliko discipliniranja. Ta model je bil zelo koristen za družbo, ker dela visoko produktivne posameznike, ni pa koristen za posameznika. Ta vzgoja je naredila škodo glede podobe otrok o sebi. Ker kot otroci niso dobili ljubezni ali pa niso bili nikdar prepričani, da so jih starši imeli radi in da so dovolj vredni, se ti ljudje ne počutijo ljubljene in vredne (vreden biti, ti si v redu, ti si OK, op.p.). Zato se celo življenje trudijo, da dokažejo, da so vredni, da bi bili ljubljeni. Npr. veliko delajo, zelo so produktivni, veliko zaslužijo, so perfekcionisti, skušajo družbi dati velike stvari …, da bi njihovo vrednost opazil kdo v družbi. Ta model je ustvaril posameznike, ki so koristni za skupnost. Ni pa dober model za osebo samo. Jaz imenujem te osebe »pretirano socializirane«. Vemo, da je Slovenija v vrhu po stopnji depresivnosti, alkoholizma, samomorilnosti itd. Dojeli smo, da če tem ljudem ne uspe dokazat, da so vredni biti ljubljeni, začno sebe sovražiti, prezirati in se čutiti manj vredne. Ko so ti ljudje začeli prihajati na psihoterapije, so moji starejši kolegi uvideli, da ni dobro, da starši otrokom ne pokažejo ljubezni. In jaz sem bil v Sloveniji, ko sem bil na začetku, zelo presenečen, saj sem videl številne ljudi, ki so bili izredno sposobni in pametni, hkrati pa so imeli o sebi zelo slabo mnenje. Kajti v Srbiji je ravno obratno: niso redki ljudje, ki imajo fenomenalno sliko o sebi, a v realnosti nimajo nič takega, kar bi opravičilo to sliko. Čez čas smo psihoterapevti, stroka, videli, kako slabo je za otroka, če ne dobiva ljubezni. In seznanili smo starše naslednje generacije, kako pomembno je, da otroci dobivajo ljubezen. Tako pa smo prišli v drugo skrajnost, do širjenja permisivne vzgoje. Permission pomeni dovoljenje. Otrok vpraša »ali smem?« in starši rečejo »lahko, srček moj!«. Nastal je model, ki sem ga poimenoval »ideologija srečnega otroka«. Starši nič več ne gledajo na prihodnost otroka, kaj bo z njihovim otrokom, temveč jih zanima, če je ta trenutek njihov otrok srečen. Napačno sklepajo: če je otrok srečen, so oni dobri starši, če pa je otrok nesrečen, pa so oni slabi starši.

A ne obstaja bolj nesrečen otrok kot otrok pri letu in pol do dveh let, ki želi nekaj imeti, kadar mu vi tega ne daste. Ta otrok razmišlja na napačen, otročji način: moja želja je enaka jaz. Kdor odbije, zavrne mojo željo, zavrne mene. In ko vi rečete: »Ne dovolim!«, otrok to doživi, kot da ste ga zavrnili, in je šokiran: » Oče, mama, vidva, ki bi me morala imeti rada, me sprejemati …, sta me pa zavrnila!« To je strašno in otrok začne jokati. Kaj se takrat dogaja s staršem, ko pred njim njegov otrok joka in napačno dojema, da ni ljubljen? Doživlja občutek krivde, ker je njegov otrok nesrečen in občutek krivde ga motivira, da spremeni obnašanje in popusti otroku. Tako smo v nekaj desetletjih prišli iz ene skrajnosti (napake) v drugo skrajnost (napako). Z discipline brez ljubezni smo prišli v ljubezen brez discipline. Sedaj so ti otroci že »odrasli« in strokovnjaki opažamo, da smo naredili še večji problem in škodo. Odrasli starejših generacij so bili vsaj zelo koristni za družbo. Sedanji »odrasli« pa imajo napihnjeno sliko o sebi, so heroji svojih družin, nimajo delovnih navad, ne sposobnosti, da se vzdržijo, ne zmorejo prenesti frustracij, nočejo odrasti, so hedonisti, narcisoidni … Niso koristni in vredni ne družbi ne sebi. Vredni so edino svojim staršem. Zato pogosto ostajajo vezani na svoje starše, so generacijski problem, v Italiji jim pravijo »mamoni«, v Nemčiji pa, da prebivajo v »Hotelu Mama«. Imajo velike probleme, da se osamosvojijo, pa tudi starši jih ne spodbujajo k temu. Bolj, ko gremo južno v Evropi, večja je pozna simbioza otroka in staršev.

To, kar jaz predlagam, je tretja pot. Videli smo, da ni dobra disciplina brez ljubezni in prav tako ni dobra ljubezen brez discipline. Ampak sta za vzgojo v samostojnost otroka potrebni obe. To pa je možno, če učim otroka: imam rad tebe, ne pa tega obnašanja. Torej otrok in njegovo obnašanje ni enako. Imamo radi osebo in od nje zahtevamo: to moraš ali tega ne smeš. Mi kot zunanji starši delujemo na otroka in otrok nas počasi ponotranji. V otrokovi psihični strukturi tako vplivamo na gradnjo otrokovega »notranjega starša«, ki je tako izvor notranje ljubezni do sebe kot samodiscipline. V skladu s tem sem proti iniciativam, da je vsak udarec po riti nasilje nad otrokom in napačna vzgoja. V pravni teoriji je znana definicija nasilja, ki je »vsaka uporaba sile, ki ni legitimna«. In tu sem v velikem konfliktu z večino, predvsem s temi, ki sebe želijo lepo in všečno predstavljati. Mislim, da je to, za kar se zavzemajo, slabo za otroke. In da to ne velja iz več razlogov, a glavni je, da ne obstajajo nikakršni racionalni argumenti, saj nobene raziskave tega ne morejo potrditi. Imamo celo nasprotna stališča iz raziskav v Avstraliji in Angliji, da so permisivno vzgajani otroci celo najbolj nasilni. To je za nas nekaj novega in nepojmljivega. Ni dobro, da se država meša v subtilni odnos med starši in otroki, če nima dobrih dokazov, da je dobro, da se vmeša. Prav tako ni dobro, da se vmeša, če obstajajo resne možnosti zlorabe tistega, kar predlaga. In v tem primeru nima niti dokazov, da je škodljivo, niti, da ne bo zlorabe in negativnih posledic. Nikakor ni dobro, da nekaj delamo samo zaradi ideologije otrokovih pravic, v kateri so argumenti izključno filozofski.

Se pravi, to je čista neumnost – ta »ničelna toleranca nasilja, agresivnosti«?
Ni naključno, da ste vi pomešali besedi »nasilje« in agresivnost«. Ker ljudje prevajajo besedo agresivnost v nasilje, in potem je vse nasilje. Agresivnost je psihološki pojem. Obstajata pozitivna agresivnost in negativna agresivnost. Pes je lahko agresiven ali napadalen, če je napaden. Ne smete človeških odnosov tolmačiti z agresivnostjo. Primer: mož tepe ženo, prideta policista, ki rečeta: »Nehaj!«. On noče prenehati tepsti, zato policista skočita na njega, ga zbijeta na tla in vkleneta. Mi pa rečemo: »Sram naj jih bo, vsi trije so nasilneži. Agresivci!« Skratka, eno je nelegitimna uporaba sile pri možu in drugo legitimna uporaba sile pri policistih. Policista sta naredila dobro, legitimno in koristno delo. Isto je s starši, ki morajo pravilno preceniti, kdaj morajo biti do otrok policisti.

Tako je to vse skupaj trend določenih skupin, ki se zavzemajo za večjo družbeno moč s takim načinom, da namerno izkoriščajo razširjen in nejasen pojem nasilja, da bi lahko imeli moč nad posameznikovimi usodami. Vsem tem je potrebno povedati, da se država konča tam, kjer se družina začne. In država mora imeti zelo velike in upravičene dokaze, ne pa kar neke sume. Kajti drugače vam jaz lahko naredim veliko škodo, ko CSD ves čas prijavljam, da ste nasilni do vašega otroka. Vsaka taka prijava, ki se tiče otroka, je namreč take narave, da morata policija in CSD takoj odreagirati.

Ste eden ključnih članov civilnodružbenega gibanja »Zaščitimo starše pred državo« v Srbiji. Po Evropi postopoma poteka podržavljenje družine in vzgoje, država se s pomočjo birokracije vedno bolj vtika ne samo v posameznika, tudi v družine, v vzgojo staršev – kako morajo starši permisivno vzgajati. Šole so večinoma podržavljene in nesvobodne, saj skoznje enostavno prodira teorija spola. Enostavno ni strokovnjakov z drugačnim mnenjem v javnosti. Ko sem pred pol leta organiziral omizje glede teorije spola, sem prosil številne znane strokovnjake, ki so mi privatno marsikaj povedali, a so se bali iti v javnost.
O tem sem že prej govoril. Vrniti se moramo k pojmu totalitarna država. Država mora urejati javni prostor, ne sme pa vdirati v vaš privatni prostor. Ne sme vam pripisovati, kolikokrat na teden in v kakšnem položaju imate seks s svojo ženo. Ker je to vaša privatna stvar. Država poskuša urediti tiste stvari, ki jih je težko urediti, ker ona prodira skozi vse, iščoč določena opravičila: npr. nasilje nad ženskami, nasilje nad otroki. Na koncu vsi postanemo sumljivi. Ko so vprašanje otroci, smo starši sumljivi, a država (CSD) je rešitelj. Saj ima moč, da vas kaznuje. To je ta trend, da nam sporočajo, da naši otroci niso naši, temveč so državni.

V osnovi gre za bitko za otroke. Vsa ta poučevanja o manjšinah, homoseksualcih, beguncih, pravicah itd. so v resnici bitka za prihodnjo družbo. Kdor bo otrokom prvi vsilil stališča, ta bo imel v oblasti te ljudi, ko odrastejo, saj bo večina otrok obdržala ista stališča, tudi ko odraste. Tako da zainteresirane skupine se močno zavzemajo in tudi uspevajo pri tem, da v njihovem imenu država vpliva na otroke, kar, npr. v Nemčiji, privede do prezgodnje seksualizacije otrok znotraj šolskih aktivnosti. Država nima nikakršnih argumentov, recimo vsaj glede telesne kazni, kar zelo dobro poznam. Ne obstaja niti en argument! Saj so otroci zelo dobro zaščiteni od nasilja, psihičnega nasilja, fizične in psihične zlorabe itd. Razen filozofskega stališča o otrokovih pravicah ni enega praktičnega dokaza. Da nekaj prepoveste, morate imeti dokaze, da je to škodljivo. Ali da boste nekaj prepovedali, morate tudi pokazati, da prepoved ne bo imela nekih negativnih posledic. V našem primeru pa obstajajo velike možnosti zlorabe. Npr. to lahko v skrajnem primeru daje moč otrokom, da manipulirajo s starši. Ali daje moč, da otroci starše izsiljujejo. Znani so primeri, da otrok, ki starše nekaj izsiljuje, pa tega ne dobi, pokliče CSD in obtoži starše nasilja nad njim. V enem od teh primerov je deček poklical socialno službo, ker mu starša nista hotela naročiti pice, v drugem primeru pa je nek deček klical, ker mu niso dovolili, da igra igrice na računalniku. Država pa vztraja skozi razne t. i. strokovne civilne družbe, ki pišejo peticije proti meni in me napadajo v medijih.

Vi ste rekli, da ste organizirali omizje in ste imeli težave, ker se strokovnjaki niso želeli izpostaviti v javnosti. Zakaj so povedali stališča privatno, ne pa javno? Ker se bojijo t. i. socialnih bojevnikov: to so najpogosteje mladi študenti ali magistri, ki so pametni, a mislijo, da so najpametnejši. In oni preko socialnih mrež naredijo linč in človeka diskvalificirajo in ga profesionalno ubijejo. Jaz sem terapevt in sem se s pomočjo izkušenj pri svojem delu naučil, da smo vsi mi »Janez Janša« – v smislu, da nas nekateri podpirajo, drugi nas ne prenašajo in tretjim je vseeno za nas. Ti, ki me sprejemajo, me imajo radi v celoti. In karkoli dobrega naredim, bodo tisti, ki me sovražijo, vse tolmačili negativno in me napadali. Kot terapevt vem, da je nujno, da me nekateri sovražijo.

Vedno nas nekdo napada. Moje zavzemanje iritira določene interesne skupine, ki se pod plaščem strokovnosti borijo za družbeno moč. Zoper mene sta bili napisani že dve peticiji: ena tukaj v Sloveniji in druga v Srbiji. Obe so podpisali »zainteresirani« strokovnjaki. To je skrajno neprijetno. A ni izbire: ali si tiho ali pa govoriš tisto, kar misliš, da je pomembno za skupnost. Jaz sem se odločil, da se borim, zato ker je to zelo pomembno za skupnost. Na žalost mnogi strokovnjaki tega nočejo, ker lahko izgubijo ugled, ali ne dobijo več denarja za projekt itd.

Vendar vi ste podjetnik. Oni pa so državni uslužbenci, ki se zelo bojijo.
Da. Obstaja velika cenzura in avtocenzura, ki onemogoča nujno in odprto strokovno razpravo o zelo pomembnih stvareh za družbo. Nasploh ima Evropa veliko težavo s pretirano regulacijo (over-regulation), vsaka država ima vedno večje težave obdržati avtonomnost, zavira svobodo posameznika, svobodo družine. Temu se je treba zoperstaviti in se boriti. Najprej pa je potrebno ta proces spoznati kot zelo veliko nevarnost. Že tako je privatnost preko socialnih omrežij popolnoma ogrožena. Mi nimamo tehnološkega znanja in sploh ne vemo, kako smo izpostavljeni in nadzirani, koliko informacij se ve o nas. Ko se spoji država nadzora s totalitarno država, potem »smo mi gotovi«. Tretja velika nevarnost je ukinjanje gotovine. Banka oz. država ve vse o vas, plačali ste taksi od – do. To je konec svobode in zelo velika nevarnost. Osebno mislim, da je zasebnost temelj svobode in da jo je zato potrebno ščititi.

Evropa je ogrožena z množičnim pritokom migrantov. Kaj se dogaja z evropsko civilizacijo? Kako kot ateist, ki spoštuje religiozne ljudi (nekoč ste mi rekli, da so »religiozni ljudje bolje osebnostno strukturirani«), vidite islam in krščanstvo?
Prvi motiv je, da so to neki ubogi ljudje. To je prvi pogled, navideznost, ki vzbuja sočustvovanje in usmiljenje. Drugi pogled je, da je v teh masah vsaj 60 % mladih moških, ki so dezerterji in bežijo iz vojne ali pa sploh niso iz teh držav v vojni, ampak so migranti, ki iščejo boljše življenje. Da želijo boljše življenje, je meni povsem jasno in sprejemljivo. Kar jaz ne razumem, so evropski politiki, ker se je pokazalo, da je stopnja prilagajanja islamske skupnosti evropskemu, domačemu okolju, zelo nizka. Nedavno je Ingrid Carlquist iz Gatestone instituta izjavila, da dokler jih je 1-2 %, so to prijetni državljani. Ko jih je 5 %, tedaj že zahtevajo neke izjeme: halal hrano, džamije, ločitev moških in žensk v šolah itd. Če pa jih je 10 %, pa so že veliki protesti, neredi, zažiganje avtomobilov in od celotne družbe zahtevajo, da se prilagodi njim.

Meni je bilo to jasno, ko je neka novinarka v Beogradu prišla do njihovih šotorov in so do nje takoj prišli jezni moški in jo napadli, »kako si drzne priti brez pokritega obraza«. Ona jim je pojasnila: »Počakajte, da vam pojasnim, to je moja država, ne vaša država. Tu so naša pravila, ne vaša. Tu sem jaz doma, vi ste gosti in morate sprejeti naša pravila.« Tako mislim, da je tako velika količina migrantov, recimo milijon npr. na Švedskem, ki ima 6 milijonov državljanov, samomor švedske kulture in da so neki politiki sprejeli odločitev, ne da bi vprašali državljane. Isto je v Nemčiji. In take poteze bodo povečale skrajno desnico, več bo družbene razdeljenosti in na koncu bodo izzvani tudi hudi družbeni problemi. Zelo neumna poteza evropskih politikov! Za politiko je potrebno nekaj poguma. In edini, ki je pokazal pogum in razumnost, je bil Viktor Orban. Zmerjali so ga s fašistom, diktatorjem. Na koncu pa so mnogi evropski politiki naredili isto kot on. To je edini racionalni odgovor, s katerim se neka skupnost in kultura lahko zaščiti pred velikim pretokom nepreverjenih migrantov, za katere vemo, da se v veliki večini ne bodo prilagodili.

Prej ste omenili, da razvajeni otroci so narcisoidne osebnosti in jih je vedno več (dr. Perko je na tistem omizju rekel, da imamo epidemijo osebnostnih motenj). O tem je pred kratkim v Financah pisala psihiatrinja dr. Avguštin Ahčin o slovenski družbi: »Vladajo nam patološki narcisi!«. Zakaj kult osebnosti in narcisoidna družba v komunističnih državah, ki niso naredile tranzicije? Hkrati pa porast motenj osebnosti, antisocialnih in narcisoidnih oseb.
Močan voditelj in narcisoidna družba ne gresta skupaj. Zato, ker imamo v vsaki družbi odnos posameznika do sebe in odnos do družbe. Gre za ravnotežje med tem, koliko sem jaz »jaz« in ne »mi«. Lahko je velik jaz in zato šibka družba (šibki mi), ali majhen jaz in zato močna družba (mi). Kult osebnosti je bil možen nekoč v kolektivistični Nemčiji pred Hitlerjem ali v Rusiji pred Stalinom, v taki družbi so ljudje kot mali koleščki mehanizma, sebe kot posameznika ne vidijo pomembnega. Narcisoidna družba pa je družba, kjer se vsi počutijo oboževane: vsi se vidijo zelo pomembne. Npr. v neki študiji so študente vprašali, kaj mislijo o sebi v odnosu do drugih študentov. In 90 % je sebe ocenilo kot nadpovprečno sposobne. Tako danes živimo v družbi posameznikov, pri katerih je »jaz« hipertrofiral na račun »mi«. Ljudje niso več organsko povezani. Takšne družbe so v razsulu. V njih se pojavlja želja po močnem vodju, ki bo naredil red. To je morda Donald Trump v Ameriki, ki se reklamira kot alfa samec, ki bo rešil družbo. To, kar smo imeli zadnjih 20 let v Evropi, so bili brezosebni in anemični politiki, ki se ne znajo izpostaviti, ne voditi in s tem vstopati v družbene konflikte. Kar kaže, kako je cel politični sistem skorumpiran in kako politiki v primeru TTIP delajo v interesu korporacij in ne v interesu državljanov. Zato danes živimo v zelo čudnem trenutku, ko ni avtoritete. Ljudje nikomur ne verjamejo, ne zdravnikom v primeru cepljenja, ne verjamejo farmacevtom, politikom, korporacijam. Obstaja splošno nezaupanje in družba vedno bolj razpada.

Vprašal sem še ženo za kakšno vprašanje, da niso vsa vprašanja v isti škatli. Vaše teorije so ji poznane. »Naj še kaj pove o svojem življenju, kako mu uspe te teorije živeti osebno z ženo in otroki!«
Jaz načeloma namerno ne govorim o svojem osebnem življenju. Sem javna osebnost, govorim kot strokovnjak o stvareh, ki bi lahko zanimale druge in jim pomagale, da bolj kakovostno živijo. Torej govorim o javnih stvareh in ščitim privatno življenje. Mislim, da jaz kot jaz – kot privatna oseba – sploh nisem zanimiv. Poleg tega živim na način, na katerega večino ljudi ne bi želela živeti: cigansko, potujem ves čas med tremi državami, zato mojo družinsko življenje zelo trpi in plačujem visoko ceno. Nekajkrat sem se osebno razkril, pa so me, ne novinarji, temveč uredniki, zlorabili. Tako da to ni pomembno. A svoje teorije uporabljam uspešno tako v profesionalnem kot tudi v privatnem življenju in svoja spoznanja iz svojega življenja tudi vnašam v te teorije.

Najlepša hvala.