Ni bilo hudo, bilo je še hujše

26
36

V zadnjih letih, ko se srečujem z zgodbami ljudi, ki jih je prejšnji socialistični režim usodno zaznamoval, ugotavljam, da zgornji naslov več kot drži. Pod krinko srečnega otroštva in navidezne blaginje »Titove Jugoslavije« se skrivajo pretresljiva pričevanja majhnih ljudi, ki jih je sistem vzel med svoje kolesje in jih mlel in mlel, čeprav niso bili krivi nič drugega, kot da so živi.

Pravkar pripravljam oddajo v ciklu »Moj zgodba«, kjer bo predstavljana usoda družine B. Družine s šestimi otroki, najstarejši je bil ob koncu druge svetovne vojne star 15 let. Oče je bil mobiliziran k domobrancem. S svojo enoto se je moral umakniti na Koroško in s seboj je vzel omenjenega 15 letnika, ki je bil njegov posinovljenec. Po vračilu premagancev v roke zmagovalcev, ki so ga s prevaro opravili Angleži, je bil na Škofjeloškem gradu mučen in nato ubit neznano kje.

Otrok, katerega edina krivda je bila povezava z umrlim, je bil tam mučen (med tem so mu zlomili roko) in obsojen na smrt. Kazen so mu spremenili v štiri leta poboljševalnega doma, pod krivo obsodbo, da je ukradel nekaj jajc in kruha. V poboljševalnici je preživel tri leta in se šele leta 1948 vrnil na dom, kjer mama in ostali člani sploh niso vedeli, da je še živ. To je bil tudi ravno pravi čas za služenje vojaškega roka in tako je šel še za tri leta v mornarico.

Ostala družina je medtem izgubila vso posest in se je bila prisiljena preseliti k starim staršem, katerim so partizani že prej pobrali dobršen del imetja, ker je bil sin pri domobrancih. Otroci so bili v vasi okarakterizirani kot otroci izdajalca, »ta beli«, ves čas na očeh in v posmeh. Obe hčeri sta morali s 14. leti služit, da so preživeli in da se je eden od mlajših bratov lahko šolal. Kot pišejo v pričevanju o povojnem času, so jih, bolj kot obvezna oddaja in življenje brez dohodkov, boleli odnosi ljudi, ki so jih zasramovali in izločili, čeprav so bili le otroci. Npr. učiteljica, ki jih je v šoli naklestila zato, ker sta otroka z razbitimi nosovi zamudila k pouku, kljub temu da je vedela, da so ju na poti pretepli sošolci… Omenjajo tudi priljubljeno zabavo pravovernih rdečih vaščanov, ki so ob koncih tedna vlamljali v hišo, kjer so živeli in se nato s pretepanjem več ur izživljali nad mamo in njenimi nedoraslimi otroci. Otroci kljub temu, da so bili sirote, večkrat lačni kot siti, nikoli niso dobili pomoči v paketih UNRE ali Rdečega križa. Mama je otroke naučila klekljanja in tako so doma delali čipke, ki so jih za drobiž prodajali.

Zakaj sem opisal to zgodbo? Ker je aktualna še danes. Omenjeni otroci (razen enega) namreč, kljub nadarjenosti niso dokončali več kot poklicne šole. Opravljali so najtežja dela, ki so bila najslabše plačana in posledično imajo danes mizerne pokojnine. Nekdanji sistem jim ni vzel samo očeta, ki se ga nekateri sploh ne spominjajo, vzel jim je zdravje, izobrazbo, možnost normalnega življenja. Pustil jim je strah, ki še vedno tli pod pepelom demokratičnih sprememb, kajti tudi danes ne želijo, da se o njihovi usodi govori s polnimi imeni in priimki, ampak samo anonimno. Najstarejši brat je v alkoholu iskal pozabo najtežjih trenutkov svojega življenja in se je iz tega le težko izkopal. Kdo jim lahko ukradeno povrne? Jim kdo lahko vrne očeta? Ukradeno otroštvo? Kaj vse je preživela mama, ki je zgarana, brez sredstev in vsake državne pomoči, zasramovana kot vdova izdajalca, umrla pri 65. letih?

Tudi take zgodbe so naše zgodbe. To je naša polpretekla zgodovina. Le da je ta del potisnjen v kot in pometen pod preprogo. In kje so oni heroji, ki so se nad njimi izživljali? Lahko imajo privilegirane pokojnine, nikakor pa nimajo čiste vesti. In tudi, če so po komu od njih poimenovali ulico, njegova sramota ni nič manjša.

Foto: občina Velenje

26 KOMENTARJI

  1. Ojej. Bomo spet začeli z ubogimi okupatorjevimi sodelavci. Te zgodbe niti ne bom načenjal, saj so zadeve jasne. O tako imenovanem radiu domačih ljudi, katerega lep del programskega časa namenjen rehabilitaciji kolaboracije, pa se bom mnenja raje vzdržal.

    Vendar pa Jože, samo ena stvar:

    “Ker je aktualna še danes. Omenjeni otroci (razen enega) namreč, kljub nadarjenosti niso dokončali več kot poklicne šole.”

    Kaj ni bil Janez Janša tudi sin nekega domobranca? Kako pa je on dokončal šolo in celo bil na karierni poti v režimu? Za to vzročno posledično povezavo žal nisi ponudil dovolj dokazov.

    Uredništvu pa moja znana lajna: recenzija člankov pred objavo. Slabo utemeljeni članki, kot je navedeni, močno nižajo kvaliteto portala.

  2. Dragi rx 170. Tole je vaš drugi ali tretji poziv uredništvu, da naj ukrepamo, ker nekateri članki močno nižajo kvaliteto portala. Pisca kot sta Jože Bartolj ali pa Bogdan Vidmar (tudi njegov članek ste ocenili tako kot današnjega), veliko nastopata v javnosti, imata nekaj kilometrine. Že to posredno dokazuje, da bi njuni prispevki verjetno morali prinašati vrednost in kvaliteto. Res pa je, da je vedno možno napisati še bolje. V uredništvu članke ocenjujemo po več kriterijih. Več kot idealna strukturiranost in utemeljenost navedb, nam vsaj v tej fazi razvoja medija, veliko pomeni odpiranje tem, navajanje novih pogledov. Naj Vam povemo, da se številke o obiskanosti portala povečujejo, kar potrjuje da si javnost očitno želi takega medija in je očitno z njim (s tem pa tudi s kvaliteto) zadovoljna. Veseli smo tudi vašega sodelovanja in vaših čim bolj utemeljenih in s širino podprtih komentarjev. vse dobro.

  3. Spoštovano uredništvo,

    pri recenziji seveda mislim pregled člankov pred objavo in popravljanje glede na pripombe recenzentov in ne mislim cenzure. Članki bi se tako očistili slabo utemeljenih navedb, logičnih napak itd.

  4. Spoštovani rx170,

    prav imate, da je Janša sin domobranca in je kljub vsemu uspel v življenju. Podoben primer je denimo prof. Justin Stanovnik, ki je učil latinščino in grščino, čeravno je bil tudi sam domobranec. Toda veste, tudi vil niso vsem pobrali, nekomu so celo pustili njegov grad. Kar hočem povedati, je to, da se take zgodbe niso dogajale vsem, so se pa mnogim, in to s tiho (ali glasno) privolitvijo oblasti. In to je tisto, kar je vredno obsojanja in je sramota za našo državo, sploh ker se o takih zgodbah ne piše obširneje. In če bo kdo objavil zgodbo, kako so kakega otroka šikanirali, ker so bili starši ta rdeči, no, potem bomo obsojali tudi to. Vendar takih zgodb zaenkrat ne poznam.
    Lep pozdrav

  5. Pred kratkim sem si ogledal ne televiziji dokumentarno oddajo o sodobni Kambodži. Družba je moralno etično popolnoma razsuta. V oddaji so iskali vzroke in eden od sogovrnikov je povdaril dejstvo, da so Rdeči Kmeri pobili vse, ki so bili pismeni, obvarovani niso bili niti ljudje ,ki so nosili očala, ker je bil to znak , da verjetno berejo.
    Torej druga zgodba družbe s podbnimi posledicami, ki me je asocirala na Slovenijo.

    Da je bilo v Sloveniji hudo, se vidi v sedanjosti. To je tako kot v naravi. Ko je nek predelj zemlje zaradi polucije uničil življenje, je iz dolžine časa, ki je proteben , da tam zraste nekaj zdravega , moč sklepati, kako radikalno je bilo uničenje.

  6. Spoštovani rx170, moram se oglasiti, da se bom bolje počutil (in to bo moj prvi, zadnji in edini prispevek na to temo, kar pomeni, da sem se oglasil ze trikrat). Zdi se mi precej nenavadno in, ce ne bi verjel v Vaso iskreno zeljo po prosvetljevanju nevednega slovenskega človeka, bi bil lahko kot sodelavec Časnika tudi užaljen, ker recenziranje člankov in “odpravljanje logičnih napak” terja ravno človek, ki še ob zvišanju cen fižola na tržnici najprej uporabi besedno zvezo “okupatorjev sodelavec” in ki je sveto prepričan, da lahko zgolj s to nalepko pokrije vse stranpoti raznih osebkov od Lidije Šentjurc do Zorana Jankovića. Omenjeno se mi vsekakor zdi zanimivo in si preprosto nisem mogel pomagati, da zadeve enkrat – in sočasno zadnjič – ne napišem.

  7. rx 170 – zgleda, da vas zelo “skrbi” kvaliteta Časnika – ja, če je tako pod vašim nivojem ga pa ne več brat:)

  8. Če uredništvu ni do recenzij, bom pač na napake v člankih sam opozarjal, kolikor mi bo dopuščal čas.

    Aleš, pričakoval sem več kot zgolj menjavo teze in neposrečeno ironijo.

  9. Kaj pa bi pričakovali od člana Zveze borcev, ki niti borec ni bil. V to organizacijo so se včlanili le največji levičarski skrajneži.

    Zanje je vsak zločin po vojni opravičljiv s tem, da žrtve niso podpirale komunajzerjev.

    Se je pa dobro naučil nekaj floskul o logičnih napakah in podobnih neumnostih. Samo, da nikogar ne prepriča.

  10. Pa še to. Sklicevanje na to, da so bili na “napačni strani” med vojno, je le izgovor za opravičevanje komunističnih zločinov.

    Dejstvo pa je še vedno, da je bila kolaboracija POSLEDICA komunističnega nasilja že med vojno.

  11. Zelo mi je žal, da nekateri ne ločijo med nedolžnimi žrtvami in okupatorjevimi sodelavci. Pravzaprav bi pričakovali od določenih oseb nekaj sočutja in razumevanja krutih življenjskih usod. Namesto tega pa doživimo metanje megle v smislu recenziranja člankov in vljudnega namigovanja na cenzuro. So ljudje, ki ne želijo videti, da je bilo nekoč nekaj hudo narobe in če jim kdo to tudi predstavi (pa pustimo zdaj floskulo o rehabilitaciji kolaboracije, namreč zanimalo bi me, kaj so imeli potomci z njo?), odmahnejo z glavo in predstavijo vedno isti primer Je tu morda nastopila kaka stara lajna? Gre tu morda za zanikanje napisanega? Se napisano ni zgodilo? Ali morda ne vemo niti, da je vladna komisija za uveljavitev zakona o popravi krivic, do zdaj zbrala več kot 21 000 podobnih pričevanj, o katerih se skoraj nič ne govori in nič ne ve?
    Prosim uredništvo, da na podobne provokacije več ne naseda in ne jemlje avtorjev v začito, ker je to popolnoma nepotrebno. Če nekdo ničkrivega otroka, ki se očeta niti spominjati ne more, ker je bil ob njegovi smrti premajhen, zmerja s kolaborantom in okupatorjevim sodelavcem je namreč dovolj povedal o sebi. Potem smo le še korak od odobravanja “usmrtitev zaradi preventivnih ralogov” ter poveličevanja Zločina in zločincev. To pa je spolzek teren na meji sovražnega govora!

  12. Ne, Jože, opozarjanje na pomanjkljivo argumentiranje (ki so bile konkretno navedene pri tvojem sklepanju, da nekdo ni končal šole zaradi tega, ker je bil eden izmed staršev okupatorjev sodelavec pri čemer seveda nisi uspel dokazati vzročno posledične povezave, ker obstajajo povsem očitni nasprotni primeri) niso niti provokacija, kaj šele sovražni govor. Zato ostajam pri negativni oceni tvojega članka in še vedno menim, da bi moral v trenutni obliki biti zavrnjen.

    Kar se tiče rehabilitacije kolaboracije: vse te “moje zgodbe” in podobno je pač treba gledati v širšem kontekstu (kot so npr. razne beatifikacije nekih kardinalov genocida ter postavljanje spominskih plošč, itd.), ki ga je moč zaznati na omenjenem Radiu. Te uboge otroke, za katere tudi dopuščam možnost, da se jim je zgodila kakšna krivica, pa na omenjenem radiu v funkciji že omenjene rehabilitacije precej hinavsko in niti najmanj krščansko izkoriščate.

  13. Če človek ni pri sedemdesetih in več letih zmožen (ali morda noče) predelati lastnih travm iz preteklosti, mu pri tem še noben psihoanalitik ne more pomagati, kaj šele kakšen politik. In se strinjam z Rx; v veliki meri gre pač za politično zlorabo tako pravega kot domnevnega trpljenja.

  14. Jožeta je verjetno zmotil moj drugi stavek iz katerega je on kar izpeljal, da so potomci žrtev tudi okupatorjevi sodelavci, ker mu je pač tako odgovarjalo. Seveda pa dopuščam možnost, da me je res tako razumel.

  15. rx170, to, da obstajajo primeri, ko so se v komunizmu kljub nepravemu pedigreju uspeli izšolati, še ne dokazuje, da pa primerov zatiranja ni bilo.

    In potem ti nam očitaš logične napake.

    Več kot očitno je, da je tvoje skrivanje za raznimi recenzijami in podobnim – le krinka.

    Da ne govorimo o tem, da so pričevanja žrtev komunizma zate že kar izkoriščanje. Te žrtve bi po tvojem morale biti tiho in v samoti trpeti.

  16. Carlos pa kaže svojo zlobno in indoktrinirano naravo.

    Ljudi, ki si drznejo imeti travme zaradi trpljenja v preteklosti – oziroma še huje – v otroštvu, zaničuje in se norčuje iz njih.

  17. Ko bodo neimenovani posamezniki in skupine (navadno sploh ne gre za neposredno prizadete), bralci Zaveze in sličnih publikacij, spoznali, da obstaja velikanska razlika med ugotavljanjem zgodovinskih dejstev in pieteto na eni ter nekrofilsko pornografijo na drugi strani, potem bo to prvi korak. Ampak se močno bojim, da se bo zato najprej moral zgoditi premik v glavi, ki pa ni dosti verjeten.

  18. “rx170, to, da obstajajo primeri, ko so se v komunizmu kljub nepravemu pedigreju uspeli izšolati, še ne dokazuje, da pa primerov zatiranja ni bilo.”

    Ta ugovor bi veljal, v kolikor bi rx170 dejansko kjerkoli napisal, da primerov zatiranja ni bilo in to utemeljeval z janševim diplomiranjem. Ker pa tega seveda ni je ta ugovor irelevanten. Osnovna avtorjeva napaka je namreč privzemanje nedokazane vzročno posledične povezave med kolaborantskimi predniki omenjenih otrok in njihovim uspehom/neuspehom v šoli.

  19. rx170, točno to si napisal, zdaj pa trdiš obratno.

    “Kaj ni bil Janez Janša tudi sin nekega domobranca? Kako pa je on dokončal šolo in celo bil na karierni poti v režimu?”

    Tako, da se zdaj lažeš.

    To, da v celi zgodbi ne vidiš vzročno posledične povezave, kljub temu, da je iz zgodbe to očitno, poveš še največ o sebi.

    Če pa se grem tvojo igro in se sklicujem na logične sklepe. Potem pa pričakujem, da boš naštel druge možne vzroke, zakaj so te ljudi zatirali. Če jih nisi sposoben našteti, logično sledi, da je bil edini možni razlog ta, ki je naveden v članku.

    Sicer je pa že sam po sebi tvoj izgovor butast.

  20. Carlos, ko boš ti pri sposoben sočutja do ljudi ne glede na njihovo barvo, takrat boš šele imel moralno pravico moralizirati.

    In če misliš ti, da je pieteta to, da se zgolj prizna, da so nekateri ljudje trpeli, hkrati pa še vedno poveličuje režim, ki je kriv za to, se hudo motiš.

    Sicer pa ravno tvoje norčevanje iz žrtev, ki imajo travme zaradi trpljenja, ki jim ga je prizadejal zločinski komunizem, še največ pove o tebi – in to nič lepega.

  21. No, sicer pa je avtor tega članka na enem od svojih blogov med drugim napisal:

    “Inkvizicija, križarske vojne, “nasilno” pokristjanjevanje… so prave male malice proti prvi in drugi svetovni vojni. ”

    Glede na to, da so zanj navedeni zločini mala malca (opazno je, da izraz ni v navednicah!!!) je vprašanje, če je avtor članka res poklican, da moralizira o domnevnih in dejanskih krivicah, ki bi se naj dogajale okupatorjevim sodelavcem in njihovim potomcem/sorodnikom.

    Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?

    oziroma

    Jn 8,7

    Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: “Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo”.

    S tem mislim, da ne bo več nobenih novih relevantnih dejstev, ki bi lahko bila povedana na to temo.

  22. rx170, križarske vojne so se dogajala stoletja nazaj. Krščanski svet pa takrat ni bil čisto nič bolj nasilen kot ostale civilizacije na svetu. Tako, da je z upoštevanjem zgodovinskega konteksta moraliziranje popolnoma brezvezno.

    Popolnoma drugače pa je s komunizmom.

    In še to. Očitno nisi sposoben najti dodatnih možnih vzrokov za trpljenje zgoraj omenjenih ljudi.

  23. Franci, za nedokončanje šole ki ga izpostavlja avtor članka je lahko en kup vzrokov. Kolikor pa imam sam izkušenj s šolstvom, je prevladujoči razlog nesposobnost, sledijo lenoba, potem delikventnost zaraid neurejenih družinskh razmer itd.

  24. rx170, pa ja ne misliš, da ti bo kdo (razen zagrizenih komunajzerjev) verjel, da so bili za opisano stanje gor krivi zgolj njihova nesposobnost, lenoba in njihova delikventnost?

    Pa daj ne seri.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite