Neznosna lahkost klikanja

Krasni novi splet  nam je prinesel čudovite nove možnosti medsebojnega – globalnega komuniciranja, mladini že kar samoumevnega, starejšim pa (še nekaj desetletij nazaj) nepredstavljivega. Skoraj vsa zakladnica svetovnega znanja je dosegljiva le z nekaj kliki, vsak pomemben dogodek je v naslednjih sekundah lahko že na katerikoli globalni  lokaciji, s slikami in zvokom vred. Vsakdo se lahko poveže (skoraj) z vsakim in (v večini dežel) tudi izrazi svoja stališča brez kakršnekoli odobritve in cenzure…

Vsak novi medij pa seveda s seboj prinese tudi nove probleme. Tako kot je z mobilnimi telefoni možno povečati varnost otrok (saj jih starši veliko lažje nadzorujejo) in reševati življenja izgubljencev, pa je z njimi možno tudi sprožiti podtaknjene bombe in povzročiti strahotne tragedije.

Tudi najnovejša socialna omrežja (ter njihova tehnološka orodja) nimajo samo pozitivnih lastnosti, temveč lahko predstavljajo tudi številne neprijetnosti in resne družbene probleme. Lahko mobilizirajo množice v kakšni pozitivni smeri, lahko pa tudi v destruktivni in krvavo revolucionarni.

Ali imata npr. Facebook in Twitter res tako (samo) pozitiven vpliv na demokracijo? Ali ne predstavljata hkrati tudi idealne podlage za vse vrste populizma, demagogije, primitivizma, vulgarizma, prostaštva, hujskaštva, sovražnega govora? Ali bi bila lahko potencialno orodje za višje oblike (neposredne) demokracije, izražanja ljudske volje preko referendumov, volitev, nekakšna sodobna Agora?

Za enkrat nič ne kaže v to smer. V najrazvitejših državah so socialna omrežja še najbolj koristna v okviru predvolilnih aktivnosti in so celo (v ZDA) že prerasla vpliv televizije in drugih klasičnih medijev. Kaj več kot to pa tudi ne.

V manj razvitih okoljih (posebno tistih z deficitom prave demokracije) pa sta se predvsem Facebook in Twitter prav hitro razvila v učinkovito mobilizacijsko orodje, vendar predvsem za destruktivne namene (ki so seveda včasih lahko tudi koristni; do neke mere), veliko manj ali skoraj nič pa (nato) za konstruktiven razvoj demokracije. Je pač lažje razmnoževati klike strinjanja in všečkov (Like), kot pa zbirati pametne in koristne predloge, jih med seboj uskladiti, primerjati, vrednoti in priti do večinskih zaključkov. Takšne aktivnosti morajo po navadi počakati na klasične metode in resne politične stranke.

Realno gledano tudi ni kakšnih obetov, da bi socialna omrežja lahko prevzela kakšne resne funkcije klasične demokracije, vsaj v dogledni prihodnosti ne. S tem se bo moral strinjati vsakdo, ki pozna nivo in besednjak na najrazličnejših forumih ter komentarjih, ki spremljajo dnevne novice (tudi resnih medijev). Če ne drugega, kakšen resen dialog onemogoča dejstvo, da je veliko udeležencev družbenih omrežij anonimnih oziroma pod nepreverjenimi (pogosto tudi lažnimi) imeni. Kako naj se spustimo v resno debato z nekom, ki je predstavljen kot@KvaBriga? Ali, kaj velja peticija a la »Vseslovenska ljudska vstaja«, na kateri se lahko »podpiše« tisoče »podpornikov« s spretnimi programi »roboti«?

Svetovni splet prinaša neprimerno več dobrega, kot slabega, izenačuje možnosti prebivalcev celega planeta kot še nikoli doslej, vendar pa je (bo) še bolj potrebno ločevati zrnje od plevela. Na domačih in tujih blogih je možno najti čudovite prispevke, tako po obliki kot po vsebini. Razni portali prinašajo ogromno kvalitetnih in brezplačnih člankov (kot na primer tudi Časnik.si), vendar pa je za to potrebno kar veliko dela, urejanja in vlaganja. Da bi se ohranil nek dostojen nivo javne polemike, je potrebno postaviti neka pravila in se jih tudi držati ter nadzorovati. Sicer velja: »Garbage in – garbage out«.

Tudi »organizatorji« sedanjih množičnih protestov po Sloveniji bodo slej kot prej spoznali, da je veliko lažje biti (klikniti) za nekaj PROTI, nekaj izzvati, kot pa doseči nekaj pozitivnega in usmeriti nezadovoljno množico v konstruktivni in koristno družbeni dialog. Kako se bodo znebili ogromne količine »sranja« (prosto po Harryju Frankufrtu, ki opozarja, da je danes na sv(pl)etu več »bullshita«, kot kdajkoli prej), tako v raznih klepetalnicah, kot na uličnih letakih?

Morda pa več »odgovornega državljanstva« pokažejo tisti, ki ne hodijo na ulice, temveč na sestanke krajevne skupnosti, seje občinskih svetov in kongrese političnih strank?