Nezaupljivost in bodeča žica

9
"Klasična" bodeča žica, Foto: Aleš Čerin
“Klasična” bodeča žica, Foto: Aleš Čerin

Ob tem, ko bodeča žica vztrajno »raste« tudi na slovenski državni meji, sem se spomnil na Madžare in Madžarsko, s katerimi sem imel v zadnjem času kar nekaj stikov. Tako o naši vzhodni sosedi, kot o njenih prebivalcih je v javnosti le redkokdaj mogoče zaslediti kakšne pozitivne vesti. Mediji so polni histerične »bruharije« o tamkajšnjem nacionalizmu, o nasilju do tujcev, o »lezenju v tazadnjo« trenutnemu ruskemu »carju« Putinu, o zloglasni »taboriščniški« ograji na južni meji, pa preganjanju Romov, nacionalističnih strankah, organizacijah in društvih tipa Jobbik, domnevnem antisemitizmu in še zlasti o »fašistoidu« Orbanu, ki nikoli ne posluša svojih velikih bratcev iz Berlina, Bruslja in Washingtona. Ti šment! Ob vsem navedenem se naša vzhodna soseda zdi kot uspeli Hitlerjev patent, nekakšen ideološko-politični fosil, ki je v ugodnem vzhodnoevropskem komunističnem habitatu preživel do današnjih dni in se še dandanes uspešno upira demokratični odjugi iz zahoda. V pričujočem članku se dotikam predvsem madžarskega nacionalizma in ograje na južni madžarski meji. Menim, da je zgodbo tega naroda dobro spoznati iz prve roke, torej od Madžarov samih in se na lastne oči prepričati, koliko in kaj v resnici drži, ne pa preprosto slepo verjeti medijskemu »sataniziranju«.

Dežela kralja Štefana se iz perspektive Zahodne Evrope in še zlasti druge strani Atlantika zdi kot majhen podivjani teliček, ki ga je potrebno s silo ukrotiti. Razumevanje njegove specifične situacije je koristno ravno toliko kot to ugaja Zahodu, ki ga ženejo predvsem finančne koristi, zato je bila Orbanova obdavčitev zahodnih podjetij pravcati ledeni tuš. A če sem iskren, je tudi iz slovenskega vidika razumevanje naših vzhodnih sosedov bolj zapleteno kot se zdi na prvi pogled, četudi smo eni in drugi vpeti v podoben kulturno-zgodovinski kontekst. Skupaj si delimo velik del srednjeevropske avstrijske zgodbe, pa tudi podobno usodo znotraj nekdanjega vzhodnega bloka, četudi je Jugoslavija po letu 1948 ubrala za spoznanje bolj liberalno pot kot naši ugrofinski sosedje. Značajsko in kulturno se zdijo Madžari Slovencem na nek način celo bližji od jezikovno podobnih Srbov, Rusov ali Ukrajincev, kar je verjetno tudi posledica vpliva katolicizma in protestantizma pri nas in naših vzhodnih sosedih, pri drugih omenjenih slovanskih narodih pa bizantinske kulture in še zlasti pri Srbih tudi otomanske. Ko sem bil pred letom dni v Budimpešti sem opazil, da so Madžari precej zaprti ljudje, ki pa se ob pravi priložnosti odprejo in znajo navezati mnogo prijateljskih stikov. Številni od navedenih problemov, ki jih zahod očita Madžarski, so sicer resnični, a kot tujec sem bil zelo lepo sprejet in nisem imel občutka, da bi imela moja narodnost kakšen vpliv na odnose s tamkajšnjimi ljudmi, mnogokrat prav nasprotno. Opazil pa sem še eno pomembno stvar: Madžare zelo bremeni njihova »žalostna« zgodovina, kar mi je že pred časom omenila neka madžarska študentka na izmenjavi na Poljskem. Tega se v slovenskih medijih navadno ne da zaslediti, z izjemo izjav bivše madžarske poslanke v slovenskem parlamentu Marije Pozsonec. Podobno mnenje sem dobil tudi na Madžarskem. Ni čudno, da je pri naših vzhodnih sosedih toliko depresije in samomorov, če se ves čas obremenjujejo s tem, kar je v preteklih stoletjih doletelo njihovo državo.

Nedavno sem bil v Vojvodini, kjer še vedno obstaja številčna madžarska manjšina. Tudi tam sem srečal madžarskega duhovnika, ki se ne more sprijazniti s tem, da je Vojvodina danes del Srbije in ne njegove matične dežele. Tamkajšnji Madžari se na jezikovnem področju borijo za svoj obstanek in se mnogokrat zapirajo v svoje lokalne skupnosti, kar je med drugim tudi vzrok zadržanih, ali celo sovražnih odnosov med Madžari na eni strani ter bunjevskimi Hrvati in Srbi na drugi. Pravzaprav gre za nadaljevanje odnosov, ki so bili za ta del Evrope značilni že v ½ 19. stoletju, ko so iz fevdalnih ruševin pognali cvetovi narodnega prebujenja, ki sta jih »zalivala« in »gnojila« razvoj meščanstva in industrijska revolucija. Madžari so se tedaj pričeli zavedati svoje, tisočletje trajajoče državne tradicije, ki se je pričela osvobajati iz dušečega avstrijskega objema in ji je obenem grozilo, da bo ugasnila s prebujanjem zavesti slovanskih narodov, ki so se vrh vsega začeli povezovati med seboj in gojiti sila »nevarne« panslavistične ideale. Še posebej napeti so postali odnosi s Slovaki, pa tudi Srbi. Zaradi narodnega prebujenja manjših slovanskih narodov v srednji Evropi in na Balkanskem polotoku ter hkratnem razcvetu panslavizma, pa se je pojavila tudi ruska nevarnost, saj so mnogi izmed teh manjših narodov Rusijo dojemali kot svojo »mater«, njej pa so se tudi že cedile sline po novih evropskih ozemljih.

Madžari so na panslavistične težnje odgovorili z okrepljeno madžarizacijo, nacionalističnim divjanjem, ki se je vleklo vse do začetka 20. stoletja in klavrno končalo s Trianonsko pogodbo v Parizu, ko je Madžarska kot del centralnih sil v 1. svetovni vojni izgubila 2/3 svojega državnega ozemlja. Nek madžarski jezuit mi je dejal, da je bilo to tako, kot bi nekdo kar čez noč izgubil svoje roke. Na Ogrskem je do Trianonske pogodbe resda živelo mnogo nemadžarskih narodov, ki so kar dobro izkusili »gostoljubje« pod skupno ogrsko streho (tudi Prekmurski Slovenci), a po omenjeni pogodbi je mnogo Madžarov ostalo izven meja svoje domovine in bilo mnogokrat podvrženo asimilacijskim pritiskom. Še dandanes najštevilčnejše madžarske manjšine najdemo v Romuniji, na Slovaškem in v Vojvodini, ostale pa se nahajajo še v Sloveniji, na Hrvaškem in v Ukrajini. Madžari so se pri svojih nacionalističnih apetitih in prežeči panslavistični grožnji (strahu da bi jih pogoltnil morebitni Slovanski imperij), največkrat ostajali osamljeni. So narod s povsem drugačnim jezikom, ki nima tako rekoč ničesar skupnega s slovanskimi, germanskimi in romanskimi jeziki v svoji soseščini. So torej nekakšen endemit, ki se ne čuti del neke širše družine, če izvzamemo njihove jezikovne sorodnike Fince in Estonce tam daleč nekje na severu. Bi lahko imela vsa ta dejstva kakšen vpliv na krepitev madžarske nezaupljivosti do drugih narodov, ki jo je še dandanes mogoče zaznati? Koliko pa bi lahko k temu doprineslo 150 let turške nadvlade, ko je bilo madžarsko prebivalstvo zdesetkano? Kaj pa obdobje sovjetske okupacije in vsiljenega komunizma po 2. svetovni vojni? Bi bila lahko bodeča žica na madžarski meji tudi posledica strahu in nezaupanja, ki ima mnogo globlje vzroke kot je trenutna begunska kriza, kot izraz zgolj nekakšnega nacionalizma? Če ne, zakaj je niso postavili tudi Hrvati ali Srbi na svojih vzhodnih mejah?

Ob nedavnih dogodkih, povezanih z begunsko krizo, se zdi, da je Madžarska sprožila »domino učinek«, saj je podoben način razmišljanja, za katerega je značilno zapiranje pred migranti iz Bližnjega vzhoda, opaziti tudi pri nekaterih drugih srednjeevropskih narodih, še zlasti Slovakih, Poljakih, Čehih, pa tudi vzhodnih Nemcih, kjer je v nedavni preteklosti družbeno življenje zelo razburkala Pegida. Zdi se, da temelji Berlinskega zidu še vedno stojijo, in da ta v glavah ljudi ni nikdar dokončno izginil. Se morda ponovno prebuja strah iz obdobja vsiljenega stalinizma, ki je v umetno ustvarjeni migrantski krizi in nekakšnih »obveznih« kvotah beguncev našel svojega naslednika? In kakšne posledice ima to lahko za enotnost Evrope? Bomo v prihodnosti dobili dve Evropi? Je mogoče zgraditi Evropo skupnih vrednot ob hkratnem pozabljanju na različno zgodovinsko dediščino, ki prinaša različnost v dojemanju teh vrednot – na evropskem zahodu kot velikodušno odprtost do vsega tujega, na evropskem vzhodu pa kot obrambo vsega, kar je Evropa ustvarila v zadnjih dveh tisočletjih, če je potrebno tudi z bodečo žico ali celo orožjem?

9 KOMENTARJI

  1. Ograja je znak fevdalizma,fašizma,komunizma.Podjetni gradijo mostove, birokrati postavljajo ograje svojim fevdom.

    Množične in dirigirane Migracije so tako kot LGBT in uničevanje podjetništva projekt novih socialistov Evrope. Merklova z njimi sodeluje, ker hoče razpad EU in prevaliti odgovornost zanjo na “zunanje dejavnike” in ostale evropske države, “ki niso solidarne”.

  2. Ne vem, kaj misli avtor z “umetno ustvarjena migrantska kriza”. Mogoče to, kar pavel zapiše kot “dirigirano migracijo”. Jaz mislim, da ne enega, ne drugega, ni. Da gre za povsem naraven pritisk, med drugim vsaj 7 milijonov v mizerne razmere razseljenih Sirijcev, za katere se kar odmika in odmika perspektiva, da bi se v doglednem času končala državljanska vojna v njihovi domovini.

    Če eni nočejo videti povezave med sprožanjem vojn po svetu, med lakoto, pomanjkanjem živeža, pitne vode, delovnih mest in perspektive, med demografijo ter med podnebnimi spremembami na eni strani in na drugi rastočimi migracijskimi pritiski na relativno prosperiotetni svet, na prvem mestu Evropo, je pač nočejo videti. Eni imajo interes, da te povezave nočejo videti, drugi pač nimajo uvida lastnega razuma.

    Migracijski pritiski in to nikakršni dirigirani ne po političnem odhodu Merklove, niti po njenem fizičnem odhodu s sveta ne bojo pojenjali. Ampak obratno. Toliko bolj, v kolikor se Evropa in razviti svet ne bosta spametovala. Pri tem sem obratno od pavla prepričan, da Merklova ne le ne želi razpada EU, ampak da je eden od njenih najzanesljivejših ali celo redkih zanesljivih branikov ( za razliko od nacionalističnih alternativ, ki se tiščijo naprej iz ozadja, recimo AfD).

  3. Če ne bomo več priznavali in in spoštovali nobenih meja,potem pravzaprav tudi svoje države in domovine ne potrebujemo.Najbolje,da se potem kar vsi iz stalnih naseljencev spet preoblikujemo v nomade.

  4. “Ograja je znak fevdalizma,fašizma,komunizma.Podjetni gradijo mostove, birokrati postavljajo ograje svojim fevdom.”

    prosim za razlago.
    najbrž je to že veliko ljudi vprašalo, a nikjer ne vidim viseti odgovora …

    ograja.
    to je razmeroma močna realizacija meje.
    imamo pač različne države in država ne obstaja, če nima znane in potemtakem označene meje.

    v schengnu so te meje samo označene in skušajo postati le še neka zgodovinska šega.

    izven schengna pa meje funkcionirajo še vedno klasično, torej kot prepreka.
    običajno je že tabla ‘pozor meja, prehod prepovedan’ dovolj, da ljudje ne hodijo čez in vejo, da so za to predvidene le nekatere točke, kjer je potrebno zadostiti pogojem.

    zadnje čase narašča število ljudi, ki dejstva meja ne priznavajo in smo se temu prilagodili – puščamo jih čez mejo ne glede na pogoje.
    pri meji gre za enega izmed prvorazrednih monopolov države, primerljivega morda še z vojsko, policijo, sodstvom.
    če cefizelj reče, da ne priznava policaja, naj ga torej ta spusti?

    je torej državna meja passe in dajmo na horuk to čez rame?
    ali ni tudi to nek aktivizem izven resničnosti, ki skuša mižati pred očitnimi razlikami in živeti v fikciji enakosti?
    EU je pokazala pot k odpravi meja kot preprek in to je (bil) schengen – pogodbena reč s pravicami in dolžnostmi.

    kakšno pogodbo predlagajo nosilci zdajšnjega odpravljanja meja?

    • Tvojemu komentarju vendar manjka koridor do Hude jame. Namreč, ti ljudje obstajajo. Teh pol milijona, ki je šlo čez v zadnje pol leta obstaja. Le v tvojem komentarju so abstrahirani v nekakšne cefizlje.
      Dodaj ta koridor za cefizlje, da bomo lahko razumeli poanto tvojega komentarja.

  5. Na Golem otoku so zaporniki postali hudobni. Vsaka podobnost s post-komunističnimi družbami je zgolj slučajna.

Comments are closed.