Nezaceljena narodova bolečina

28
383
Slike žrtev, foto: A. Čerin.
Slike žrtev, foto: A. Čerin.

Vsak, ki se je poleti kaj manjšega udaril ali ki ga je kaj manjšega bolelo, ve, da je morebitna bolečina, ki je spremljala to poškodbo, kaj hitro izginila. Drugače je bilo z drugimi, ki so imeli večje poškodbe ali probleme z zdravjem, pri katerih bolečina lahko še vedno traja. Bolečina v obeh primerih boli in je težka. Že vse to je boleče. Vendar, bolečina je še večja, saj smo kot narodna skupnost podvrženi skupni narodovi bolečini, katera je posledica pretekle totalitarne zgodovine.

Gojenje čustev do žrtev

O tej nezaceljeni narodovi bolečini govori vabilo k praznovanju dneva spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov v Kobaridu iz leta 2013, ki pravi: “Totalitarizmi so bili rojeni na ruševinah prve svetovne vojne. Seznam evidentiranih žrtev 2. svetovne vojne in po njej v Sloveniji sega do številke 97.506. Za vsako žrtvijo stoji človek z imenom in priimkom, z družino, očetom, materjo, sestrami, brati. Mnogi med njimi so bili mladi fantje in dekleta, možje in mamice, otroci. Številni še danes nimajo svojega groba, kraja miru, kjer bi se svojci lahko poklonili njihovemu spominu. Ali zmoremo kot demokratična družba narediti korak bližje k najosnovnejši pravici vsakega človeka, pravici do pokopa?«

V praznovanju ob dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, ki je bilo leta 2014 na gradu Turjak, je tržaški novinar in publicist Ivo Jevnikar poudaril – pri Slovencih še ne dojeto dejstvo – da brez gojenja čustev do vseh žrtev in njihovih svojcev ne bo narodove sprave.

Tako za ljudi, ki so živeli v času vojne. Kot tudi za vse druge, ki so ali smo bili rojeni po vojni, ali ki smo od tega časovno oddaljeni.

Javni spomin

Ob tem se poraja vprašanja, kakšnih čustev. Recimo, marsikdo zamahne z roko, kaj se mene to tiče in dajmo se ukvarjati z ekonomijo ali s prihodnostjo. To je že brezbrižnost, ko te osebe niso v njegovem spominu.

Če se ustavimo, ter si dovolimo pogledati te osebe, ki so žrtve, vidimo marsikaj. Vidimo grob. Marsikateri grob in grobove. Mitja Ferenc je dejal, da je grobišča treba vrniti v javni spomin, ker ne morejo biti samo v računalniških evidencah, ampak jih je treba v naravi označiti in urediti, ne pa da je marsikatero še vedno smetišče. To zahtevajo tudi ženevske konvencije. In tudi pravi, da kjer so imena znana, je treba posmrtne ostanke vrniti svojcem, kajti vsaj za Slovence bi slovenska država to morala storiti. Čeprav ministrstvo za delo pravi drugače: da analiza DNK ni njihova stvar, ampak jo lahko svojci opravijo na lastne stroške; ravno tako lahko svojci sami kopljejo, če dobijo dovoljenje. Kot poudarja je to sprevržena odločitev: država je nekaterim vzela življenje, zdaj pa naj svojci na svoje stroške iščejo, kopljejo in analizirajo ostanke sorodnikov.

Kam so ga položili

Vidimo tudi še marsikaj drugega. Bolečino v teh žrtvah. Prekinjeno življenje, ko bi te osebe lahko še gledale drevesa, reke, jezera, hribe, ter se družili z drugimi ljudmi. Vsega tega za njih ni. To kar mi uživamo, je bilo njim odvzeto. In to samo zaradi logike totalitaristične ideologije.

Tu je še bolečina v ljudeh, ki so na tak ali drugačen način povezani v bolečini z žrtvami. Ki doživljajo bolečino, žalost in nemoč. Ki so jokali. Recimo otroci, ki iščejo očeta in mamo. Ki so ju mogoče še videli, pa sta potem izginila. Koliko noči v joku in solzah, ko so otroci iskali očeta in mamo. Kakšna bolečina, ko so se spraševali, kam so položili očeta in mamo. V kateri grob. Nekateri očeta in mame niso niti videli. So jokali in so iskali očeta in ga morebiti še vedno iščejo. Koliko noči, koliko joka. Mogoče se jok ne vidi. Ampak je v notranjosti, ter je zato ta jok še močnejši.

Niso samo otroci tisti, ki so trpeli. Tu so še osebe, ki so iskale brate ali sestre. Tu so še drugi sorodniki. Vendar, nezaceljene rane so žive, bolijo in silijo na jok.

Javni prostor

S to bolečino, ranami in jokom lahko sočustvujemo tudi vsi mi ostali. Tudi ko gre za javni prostor.

Tako je povsem na mestu, ko so člani Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve s presenečenjem in ogorčenostjo sprejeli informacijo, da na stenah pisarn uradnih organov Republike Slovenije še vedno visijo slike komunističnih diktatorjev iz nekdanjega totalitarnega režima. Ter zahtevali, da se to uredi.

S čimer pa se ni možno strinjati, je izjava s strani Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije na temo obsodbe spravnih zablod. Izjava se nanaša na potezo Občine Velike Lašče »o premestitvi spominske plošče padlim udeležencem NOB k ploščam mrtvih sodelavcev okupatorja«. Izjava pravi, da je »to dejanje nepietetno in žaljivo«.

Če je potrebno obsoditi zločine, krivice in napake, ter za to gojiti spomin, ter rehabilitirati vse žrtve, je drugače z mrtvimi. Vsi umrli si zaslužijo spoštovanje do tega, da so živeli. Kajti, vse poti vodijo na pokopališče. Prav vse. Tam je zadnji dom tako za partizane, domobrance, mlade, kot tudi stare. Tu smo in bomo vsi enaki, ne glede na to kaj piše na ploščah.

Prošnja za mir

Čustva do teh žrtev, ter do njihovih bljižnih lahko gojimo tudi drugače. Tudi s prošnjo za mir. Najbolj aktualno, direktno in preroško je sporočilo Fatime. Sporočilo, ki je bilo pred sto leti naslovljeno direktno kot prošnja za mir, da vojna in totalitarizem ne bosta imela zadnje besede. Sporočilo, ki postaja ponovno vedno bolj aktualno pravi: molite, prosite, postite se. Tudi Slovenija potrebuje Fatimo, predvsem molitev rožnega venca kot prošnjo za mir. Ter za spoštovanje vseh, na prvem mestu predvsem žrtev.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


28 KOMENTARJI

  1. Prav je, da se o tem čim več piše, vedno znova in znova, sicer bodo brezbrižni ljudje na to barbarstvo popolnoma pozabili in nekoč kasneje vse skupaj ponovili. Imel sem srečo, da se moje družine te grozote niso dotaknile pa se jih vedno znova spominjam in me grozno skelijo in bolijo. Krivičnega trpljenja in pobijanja se ne da več popraviti, da pa je večini ljudi vseeno, da žrtve niso pietetno pokopane, se mi zdi barbarizem brez primere, zlasti še, ko te ljudi gledam na volitvah, ko volijo stranke, ki pieteto preprečujejo in se klanjajo malikom bivše diktature ali pa okrog “dneva mrtvih” razkošno krasijo pokopališča, stotine morišč pa pozabljajo in prikrivajo.

  2. Mene se pa tole ne dotakne prav zelo. Temu rečem ravno tako sočutna demagogija. Ne moremo izhajat iz tega da so vsi mrtvi. Vsi so mrtvi, vsi so žrtve, ne smemo spraševat zakaj je kdo umrl in čemu vse skupaj.

    Če je potrebno obsoditi zločine, krivice in napake, ter za to gojiti spomin, ter rehabilitirati vse žrtve, je drugače z mrtvimi.
    =============
    Kaj to pomeni? Kaj je drugače z mrtvimi. Ta morbidna fascinacija je nevzdržna. V tem zrenju v kri se nam lahko celo komunisti pridružijo. Bodo skupaj z nami točili solze na njihovimi usodami. Kakšna samoprevara. Ne morem sprejeti te demagogije. Ne nazadnje bolečina je samo stvar bližnjih in svojcev, drugi je sploh ne morejo čutiti. In vse te druge je potrebno nagovoriti, da se to ne ponovi.
    In tega ne bo s pomilovanjem mrtvih in svojcev, ampak lahko to dosežemo samo s pravičnostjo živih.

    Ne znam dobro opisat. Mislim, da so ravno storjene krivice in napake tisti vir in smisel, pravičnost torej je tisti vir, da se to ne bi zgodilo ponovno. Te ljudi rehabilitira že amnestija pred 70 leti, zdaj je potrebno prepeljati posmrtne ostanke iz grap in rudnikov, zato da bi si sami povrnili svoje samospoštovanje. Vse te kosti pričajo, da sebe ne spoštujemo, da smo barbarski sužnji in luzerji.

  3. Točno Zdravko… to je to. Bolečino ob tem lahko čutijo samo svojci umrlih. In te bolečine jim nihče ne more odvzeti. Na takšen način kot se to sedaj piše se nikakor ne bo ta stvar rešila. Kakor koli moramo iti naprej. Pri nas pa se vedno ukvarjamo s preteklostjo. Kdor pričakuje, da se bodo rablji in njhovi zavezniki pokesali je oprostite izrazu idiot. Vsa te govorance o spravi so čisto navadno “sranje”, ki ga vsaka politična stran uporablja kot ji paše. Rabelj in žrtev se morata spraviti na osebni ravni nikoli pa na državni oziroma z neko deklaracijo ali pravnim aktom. Dolžnost države je da mrtve pokoplje, ne glede na to kaj so bili, ali domobranci ali beli ali ne vem kakšni. To je osnova civilizacijske družbe. Naj naredijo spomenik in nanj napišejo vse mrtve, pogrešane. Tako kot so marsikje naredili po prvi svetovni vojni. Naj pa se neha končno enkrat s takšnim pisanjem povzročati bolečino svojcem. Že brez tega je velika.

    • Ne, ne.
      Bolečino nad tisočim pobitimi družinami, ženskami, starčka, otroci, kmeti, delavci, trgovci, podjetniki, učitelji, zdravniki, advokata, župani, duhovniki, verniki, cigani, Židi,.. čuti zelo skeleče ne samo svojec, ampak vsak normalen, zdrav, etičen, ne pokvarjen Slovenec ali državljan Slovenije (bosanski rudar v Hudi jami).

      Ne morejo pa te bolečine začutiti psihopati. Njih ne zaboli. Ker v njihovi notranjosti ni vesti, ampak lava zla pod betonsko kupolo. Zato postanejo jezni, besni, zverinsko manipulativni. Njihova narcisistična “humana”, zlagana slika, ena od tisočerih zlaganje slik, v katere verujejo fanatično, je totalno ogrožena. Njihova varnost se ruši in s tem njihova bedna in zlagana in zločinska eksistenca.

      • Ja, seveda, bolečino, toda te bolečine se ne da primerjat z bolečino svojcev.
        Seveda, bolečino, toda bolečina ni vodilo naših dejanj. Mnoge bolečine oddaljenih so tudi “bolečine”. In iz bolečine jih ne bomo prekopali, ampak še vedno “objokovali” po grapah.
        Ni človek psihopat, če ne žaluje, za nekom ki mu je tujec.
        Pavel, spet vse pokosiš. Ali vsaj 90%.

    • …Kdor pričakuje, da se bodo rablji in njhovi zavezniki pokesali je oprostite izrazu idiot…
      —————
      Človek ima pravico do upanja v boljši svet. Zato ima tudi pravico upat da bi se rablji končno pokesali (da bi se to zgodilo bi žrtvena stran morda morala še kaj postorit), saj bi le tako lahko prispevali v skupno dobrobit.
      Drugo je če si tega ne želijo in želijo ostat v vlogi rablja, s tem pa so tudi žrtve prisiljene da ostanejo v vlogi večne žrtve.

      • Amelie, upanje v boljši svet ni na mestu. Upanje nas vzdiguje k nebesom, stran od sveta.
        Poleg tega sam celo nasprotujem zahtevam po kesanju. Po javnem kesanju in javnem priznanju. Po katerem pa bi jih nekateri še zaprli. Ne bi jim bilo dovolj.
        Nekateri so “pravičniki”, ki bi oprostili samo sami sebi.
        Celo Cerkev kliče k javnem priznanju.
        Neka satanska prijaznost je v tem. Ko slišim take pozive s strani nekaterih, ki se razglašajo za vernike in desničarje, dam celo prav raznim borcem, da molčijo.
        Kakšna nerazumna sovražnost je v nekaterih.

        Javnega kesanja ne potrebujemo, da bi vedeli kaj je prav. Javnega opravičila ne potrebujemo, da prekopljemo grape in rudnike.

          • Pa kaj vprašaj. 🙂 Kako naj jaz vem. Bom poskusil kaj razložiti.
            Morda že spovedna molčečnost. Nekdo, ki je zaprisežen k molčečnosti, zaradi zaupnosti spovedi, poziva druge k javnemu priznanju in pokori. Meni je to nedopustno in krivično. Samoobtožba je temelj komunistične prevlade in totalne oblasti. Tu pa celo cerkev poziva k samoobtožbi. Krivično in hinavsko.
            Medtem pa kosti počivajo vsepovsod.
            Nihče ne dolguje samoobtožbe, nikoli. Sicer smo sami prvi na tapeti!

          • Očitno je da se je problem, ki ni bil rešen na politični ravni, preselil med nas, tako da se sedaj med sabo glodamo in si skačemo v besedo.

            Če nasprotuješ zahtevam po javnem priznanju, čemu pa potem ne nasprotuješ, morda pa temu da ostane tako kot je ?

            Cerkev poziva k samoobtožbi? Tega ne vem, vem pa da sem se sama celo življenje samoobtoževala za marsikaj kar je šlo narobe in nase vlekla drivdo, brez da bi me k temu posebej kdo pozival. Dokler nisem prosila za odpuščanje, šele po tem sem lažje zadihala. Končno se vsak osvobodi če se sooči z resnico in s tem koristi najprej samemu sebi, posledično pa še ostalim.

          • Amelie, lepo si povedala, to o samoobtoževanju. Ali si to počela javno?

            Kosti, ki so še vedno v grapah in rudnikih pričajo zoper nas. Tudi zoper nas, ki smo za spravo. Pričajo o naši nesposobnosti.

          • Zakaj bi jaz to počela javno če nisem neka “persona” ??
            Sploh pa nisem imela namena nikogar pozivat k javnemu kesanju. Mislim da bi bilo dovolj že kesanje na osebni ravni, saj bi bil tako vsak vsaj delno pred Bogom razbremenjen krivde ki jo nosi. Bi bilo za vse lažje.
            Ne vem pa koliko se pokesajo, če dobivajo sporočila od svojih kako pravilno da so ravnali.

          • Ja še to, ves čas omenjaš … kosti. Saj imaš prav ko praviš da je pokop pomemben, tudi sama imam dedka nekje v gozdovih pa o njem skoraj nič ne vem. Pa vendar se mi zdi še pomembnejša rehabilitacija vseh teh žrtev, se pravi zakaj in kako so morali umreti, skratka raziskava zgodovine. Sicer pa tudi če je precej že raziskano, pa zmanjka volje na drugih nivojih, ko naj bi se javnost soočilo z resničnimi dejstvi, pa se rajši še naprej manipulira in si nabira politične točke …

          • Ko pišem kosti, mislim na posmrtne ostanke, ki mi pa ravno tako suho zveni.
            Torej njihovo zasebno kesanje je njihova stvar med njimi in Bogom. Jaz jim ne bi bil rad blizu, ko se bodo z Njim srečali.
            Veliko raziskav več ne potrebujemo. Rehabilitirani so bili že z amnestijo. Komunisti so nam v svoji vzvišenosti naredili uslugo. in še jih lahko rehabilitiramo, najbolj pa s pokopom. In s pokopom bomo rehabilitrali tudi sebe, kajti tako kot je smo še krivi sodelovanja zraven, čeprav proti svoji volji.
            In ko jih bomo pokopali bodo dobili svojo zgodovinsko vlogo protirevolucionarjev. Do takrat, pa bo Huda jama rudniška nesreča… in dela v njej ustavljena…
            Je pa treba vse sprejeti pokončno, ne z jadikovkami in malodušjem, kakšni rablji so. Teror komunizma bo treba sprejeti z dostojanstvom. Če bomo znali koga dat pred sodišče, fajn, do takrat pa moramo pokopat te ljudi.

      • “Ja ne znam drugo…ja molim!To je”citat velikana duha pokojnega Željka Mardešiča in je najbolj uporaben in najpravilnejši odgovor na to temo in komentarje.

  4. Bolj slikovito bi opisal:

    V rani je še nož. Rana krvavi. Okoli je gnoj. Na njej pa krpa pisanega tekstila, kot da je to modni dodatek. Psihopati se sprenevedajo, da nič ni narobe, da je vse OK in pozitivno, da je treba gledati naprej v prihodnost. A gangrena že uničuje narod. Večina je moralno nagnita ali gnila.

    • Živeti je treba v sedanjosti tukaj in zdaj. Če je večina naroda moralno nagnita in gnila je to res demagogija.
      Najlažje je res govoriti tako. Ampak kakorkoli, dokler se ne bo vseh žrtev pokopalo z imemon in priimkom ne bo stvar šla naprej..Prepoznanih in pogrešanih. Živeti pa samo na tem in s tem in obremenjevati samo s pisanjem ljudi je nesmisel. Ravno zaradi tega se pri nas nič ne premakne. Samo govorjenje in leporečenje. Zakoni se sprejemajo v parlamentu. Parlament pa je sestavljen iz političnih strank. Če bi Cerkev kot institucija imela interes da se ta stvar reši, bi lahko z jasno besedo in delom spremenila tudi sestavo parlamenta. Tako pa dela ravno nasprotno…govori o spravi in to tistim, ki jim do sprave ni niti malo.

      • Sanjariš: Cerkev ne more spreobrniti večinsko birokratskega, socialističnega prebivalstva, ki ve in veruje, da mu daje SLUŽBA DRŽAVNE VARNOSTI več absolutne varnosti kot Bog. Zato pravim, da kristjan ne more biti hkrati socialist oz. praznoverec.

        Cerkev tudi ne more spreobrniti cca 100.000 do 200.000 mafijskih psihopatov, ki gospodujejo večini sužnjelastniško in totalno brezvestno, grabežljivo, manipulativno, z črno-belim scenarijem.

        Tole sem pravkar prebral, odličen članek Črnčeca :
        http://www.reporter.si/komentar/damir-črnčec-prižgimo-kresove/54679

        • Cerkev ima za to dobre možnosti preko svojih združenj navsezadnje pa tudi preko nagovora vsako nedeljo.. Je pa res, da če se samo jamra o potrošništvu in ne vem čem potem je res težko kaj narediti.. Od kod ti zopet takšne o birokratskem prebivalstvu. Ljudje delajo za minimalne plače in marsikje v nemogočih delovnih pogojih.Ko bo cerkve jasno postavila svoja stališča do tega problema potem bo tudi drugače. Novi ljubljanski ordinarij govori res poduhovljeno vendar se od njega pričakuje odločne besede ne pa zlizanje z oblastjo. Kakšna pa je bila ta slovesnost o spravi… cerkev z svojimi predstavniki na eni strani … oblast pa na drugi strani… Če ne verjamete kako lahko spremeni Cerkev oblast si preberite življenjepis papeža Pija X. V Benetkah ko je bi kardinal je samo z svojim zgledom in močno podporo kristjanom na kratko opravil z liberalno mestno vlado.

        • Ja,g.Pavel, dobro zapišeš tole.O, da, Kristjan zmore biti hkrati, ne samo socialist ampak tudi zakrknjen partijec in to s srcem.Ni jih veliko, so hude izjeme, ekstremisti.Ne gre skupaj, ne drži vode, ne družbeno, ne etično, ne filozovsko, ne antropološko, nikakor, zato vas razumem v Vaši trditvi-predpostavki, če razumem. Ampak ego trma in “moj lastni prav”,
          notranji človek nabit s samopomilovanjem, ki je tako močno, da rodi fantazmično, fikcijsko notranjo moč preživetja iznad vseh, rodi posebneža, ki gre vsako nedeljo k maši, še vedno pa se drži svoje partijske knjižice, ker mu je na njegovi karierni poti dal prav vse po pričakovanjih, mu je sveta.(vedno je hodil k maši, sprejeli so ga s tem pogojem!)Kako človek to živi, pa me ne vprašajte, ker ne bo nikoli zmožen razložiti, ker bo znorel ob vprašanju samem.Skratka, razumem, njegov zemeljski materializem in njegova samoizpolnitev tukaj, očitno-fikcijsko-seže tudi onkraj v omenjeni konstrukcijski povezanosti nezdružljivega…

    • Koliko se pri nas lahko premakne, bomo imeli priložnost videti kmalu, ker naj bi stranka SDS v parlament ta teden ponovno, menda že tretjič vložila v sprejem Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu.
      Da je taka sestava strank v parlamentu da se nič ne premakne, pa menim da za to ni odgovorna Cerkev.

  5. Če bi padel sem kar iz enega planeta nanavezan na eno ali drugo stran in bi razsojal samo znanstveno zgodovinsko bi vsa dejstva kazala proti zločinskemu komunizmu, še posebej njihov statičen in nezgodovinski pogled na zgodovino. Vsi vemo, da se ves čas odkrivajo nove informacije o preteklosti, ki zgodovinarjem in normalnim ljudem pomagajo izdelovati vedno bolj precizen mozaik zgodovine.

    Zakaj Časnik ne objavlja tudi tujih linkov? Saj večino prebivalstva kuri že 40 in več let milijarde za 8 in več let pouka angleščine. Večina zelo slabo zna, kar je jasen znak kako slabo učinkovito je državno monopolno birokratsko šolstvo.:
    http://www.eurozine.com/articles/2015-05-08-snyder-en.html

    • Ja, odlično, gospod Pavel!
      Zanimivo! Znanje, vedenje, kje je šele zavedanje?

      Nisem doživel, na primer, da be eden srčnozadrtih privilegiranih ali pa eden kariernih ali pa srčnih komunistov iz okolice kdajkoli konstruktivno začel debato ali vsaj omenil neko novost, napredek,odkritje, zanimivost, itd. Nikoli.samo puhloglavo nabijanje, nastopaštvo, branjenje, topoglavost, nostalgija, puhle laži, konstrukti in domišljiski prebliski.Ko bi dočakal, da mi nasproti pride eden in reče, da je prebral črno knjigo komunizma, Pa trpljenje ruskega ljudstva Orlanda Figesa, itd, itd. NE, TEGA NI.Eno samo zariplo tiščanje betice v pesek,En drek zatohle vzvišenosti, nič več!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite