Neža Maurer, Slovenka leta 2008, praznuje devetdeseti rojstni dan

1
Rada ima Škofjo Loko, kjer je živela do preselitve v dom starejših v Potočah pri Preddvoru.

Neža Maurer, priljubljena pesnica, pisateljica, novinarka, kulturna delavka …, je stara devetdeset let. Zagotovo so ji hitro minila, saj je imela bogato življenje. Marsikdo zna vsaj nekaj njenih pesmi na pamet – deklamirati ali zapeti. Seveda tudi zato, ker smo se jih učili v šoli. Ni se jih bilo težko učiti, ker smo se v nekaterih kar našli. Na primer v tejle:

Tako in drugače
Meglo je sram,
se plazi po tleh –
jaz pa si žvižgam
po sončnih vrheh.

Neža Maurer je bila rojena kot nezakonska hči, kot odrasla pa je poiskala svojega očeta

Neža z mamo, dedom, stricem in še dvema sosedama

Rojena je bila 22. decembra 1930 v vasi Podvin pri Polzeli kot nezakonski otrok. Živela je z mamo in njeno družino. Oče je nekaj let še živel doma in vzdrževal stik z njo in njeno mamo, ki je še upala, da se bosta poročila, vendar se to ni zgodilo. Odšel je po svetu in se poročil z drugo. Od takrat naprej ga je videla le še dvakrat v življenju in obakrat je lahko takoj navezala z njim stik in se pogovarjala, kot da sta pogosto skupaj:

»Bilo mi je dvanajst let, ko sem ga srečala na vlaku. … Prerinila sem se do njega, sedel je s povešenimi rokami – še danes vidim te njegove roke – in položila svojo roko na njegovo. Začela sem klepetati, kot bi bila stara znanca. Čebljala sem mu, da hodim v šolo, da se peljem tja in tja, pa to in ono. Govorila sem mu o preprostih vsakdanjih stvareh, kot govorijo otroci, če po naključju srečajo očeta na cesti, ki je zjutraj odšel od doma.«

Ko je bila Neža Maurer stara sedemindvajset let, je očeta poiskala:

»Šla sem na Vransko, hodila od hiše do hiše in spraševala, dokler nisem zvedela, da živi v Celju in dela v tovarni. Bala sem se srečanja in si ga hkrati želela: šla sem v tovarno in prosila vratarja, naj ga pokliče. Ko je prišel, sva bila v hipu eno. Nobene zadrege, nobenega opravičevanja, nobene solzavosti in sentimentalnosti, kot jo včasih najdemo v pogrošnih romanih.«

Vojna je v Neži zatrla otroka, a se je pri dvajsetih letih spet oglasil

Neža Maurer pri pisalnem stroju; nikoli ni uporabljala računalnika.

Kot otrok je na paši pisala dnevnik. Toliko lepega je bilo okrog nje, da je preprosto morala to izliti iz sebe. Napisala je tako, kot je sama videla, problem pa se je pojavil, ker drugi tega niso videli čisto tako in so jo obtoževali, da si izmišljuje in laže. Osnovno šolo je obiskovala na Polzeli: do četrtega razreda slovensko, med okupacijo pa nemško. Okupacija jo je močno zaznamovala, sama pravi, da so v njej »zatrli otroka«, ko se je začela okupacija. Težko je občutila ta leta, prav tako prva povojna. »

In šele pri dvajsetih letih se je v meni spet oglasil otrok, tisti enajstletni otrok, ki ga je začetek vojne okrnil v normalnem razvoju: trmast, samosvoj, hlepeč po nežnosti, sproščenosti in lepoti. In tak je ostal do danes v meni.«

Neža Maurer, učiteljica, novinarka – reporterka, tehnična urednica

Učiteljišče je končala v Ljubljani, potem pa so jo poslali poučevat na Primorsko. Tri leta je učila v Črnem Vrhu nad Idrijo. Kot odlična dijakinja na učiteljišču si je pridobila dopust za redni študij na Pedagoški akademiji v Ljubljani, po diplomi pa je izredno študirala slavistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani in poučevala na nižji gimnaziji v Ilirski Bistrici. Na fakulteti je diplomirala leta 1960. Postala je urednica šolskih televizijskih oddaj, ki pa so jih zaradi pomanjkanja denarja naslednje leto ukinili. Premestili so jo v uredništvo zabavnih oddaj, vendar to mesto ni bilo zanjo, zato si je poiskala drugo delo.

Ostala je v novinarstvu, vendar ne na radiu ali televiziji, čeprav je z obema medijema, zlasti z radiem, ostala še naprej povezana. Delala pa je kot novinarka, tudi kot tehnična urednica v uredništvu Rodne grude, pri Pionirskem domu je urejala brošure za slavnostne dneve v šolah, pri reviji Otrok in družina je bila tehnična urednica. Posebej ji je bilo blizu delo pri Kmečkem glasu, kjer je urejala kulturno rubriko in bila terenska reporterka. Njeno področje je bilo Kozjansko. Vozila se je po vsej Sloveniji, potovala po Jugoslaviji in včasih tudi čez mejo. To je dalo številne reportaže in potopise – za Kmečki glas seveda.

Z možem sta dobila sina in hčer, potem pa je »nesramno umrl«

Svojemu možu Hermanu – ko sta se slikala, še nista bila poročena – je posvetila kar precej pesmi; po nekaj letih pa ji je »nesramno umrl«.

Neža Maurer je bila srečna ob delu in družini: bila je poročena in imela sina in hčer. To idilo pa je presekala smrt: »nesramno« ji je umrl mož. Poiskati je morala drugo službo, da je bila več doma, pesmi je še vedno pisala; poleg službe je morala še kaj zaslužiti, saj je skrbela za preživljanje vseh štirih – poleg sebe in otrok še mame.

Postala je glavna urednica in direktorica lista Prosvetni delavec. To je bilo zelo odgovorno delo, bila je zelo obremenjena. Ko je sin dobil štipendijo za srednjo šolo, je delovno mesto zamenjala za strokovno sicer zveneče, a manj odgovorno in slabše plačano delo: postala je samostojna svetovalka za kulturo pri Komiteju za informiranje SR Slovenije. Tam je ostala do upokojitve.

Nežina dela, tako pesmi kot proza, so neposredna in hitro najdejo pot do bralcev

Po upokojitvi – otroka sta se osamosvojila – se je posvetila pisanju pesmi za otroke in odrasle, lotila pa se je tudi proze: njeni Koruzni punčki sta med najbolj priljubljenimi knjigami za otroke. Njene pesmi, tako tiste za otroke kot za odrasle, hitro najdejo pot med bralce, čeprav ne izhajajo v nizkih nakladah. Neža Maurer to razlaga takole:

»Ker ni v mojih pesmih artističnega ognjemeta in ne drugih formalističnih bravur, domnevam, da priteguje bralce moja neposrednost. S svojo izpovedjo se dotikam njihovih čustvenih strun. V moji sreči, v mojem veselju, v moji žalosti, v moji predanosti, predvsem pa v moji človeški šibkosti odkrivajo svoje veselje, svojo srečo, svojo žalost in predvsem svojo šibkost. V mojih pesmih najdejo sebe in svojo izpoved; take so, kot bi jih sami pisali. Zato, mislim, so jim blizu in jih radi berejo.«

Neža Maver je bila vpeta tudi v družbeno življenje in prejela je precej nagrad

Neža Maurer je od leta 1962 članica Društva novinarjev, od leta 1973 članica Društva slovenskih pisateljev, gibanja za kulturo miru in nenasilja od leta 1983 in PEN kluba od leta 1991. Za svoje novinarsko in literarno delo je dobila kar nekaj nagrad, med njimi Tomšičevo nagrado za novinarsko delo, Prešernovo nagrado Gorenjske, nominirana je bila za Prešernovo nagrado za življenjsko delo, postala je častna občanka rojstne občine Polzela, leta 2008 je bila razglašena za Slovenko leta, v letu 2010 pa je prejela zlatnik poezije za življenjsko delo.

Zdaj že nekaj let živi v domu starejših v Potočah pri Preddvoru in dokler je bilo mogoče druženje, so jo večkrat povabili, naj pripravi literarni večer v domu. Z veselje je bila za in njeni sostanovalci so bili veseli.

1 komentar

Comments are closed.