Nevoščljivost mori pikajoče “ljubice”

5

Janko Pislak je legenda slovenskega čebelarstva. Je pravzaprav edini naš pravi čebelarski podjetnik, saj skupaj s sodelavci in družino obvladuje kar 2.600 panjev, kar je za slovenske razmere fenomenalno. Čebelarji z nekaj 100 panji so v Sloveniji že precej redki.

Letno pridela okoli 100 ton medu, več 100 kg matičnega mlečka in vzredi preko 10.000 čebeljih matic. Mož ni samo podjeten, pač pa tudi čebelar-inovator in predavatelj. Je dobitnik več priznanj, čebelarskih in tudi reda za zasluge Republike Slovenije. Bliža se osemdesetim, čebelari že 63 let, a je še vedno aktiven in poln zanosa.

Pikajoče “ljubice”

Poznam odnos, pravzaprav kar ljubezen starih čebelarjev do njihovih pikajočih „ljubic“. V šali čebelarji pravijo, da je čebela edina domača žival, ki ne pozna svojega gospodarja – in ga kar piči.

Za čebelo čebelarji tudi nikoli ne uporabljajo izraza da pogine ali bog ne daj “crkne”, pač pa, da umre. Predstavljajte si sedaj moža, ki pride pred enega svojih čebelnjakov in ugotovi pomor čebeljega zaroda v vseh 150 panjih, kar sedaj pozimi pomeni okoli 6 milijonov čebel.

Neposredna, posredna škoda in vpliv na veselje

Neposredne gospodarske škode za lastnika je za okoli 40.000 €, z izpadom dohodka v letošnjem letu je škoda še enkrat večja, a še veliko večja je posredna škoda za kmetijstvo. Čebele namreč niso pomembne samo zaradi medu, cvetnega prahu, matičnega mlečka in drugih pridelkov, pač pa še veliko bolj zaradi opraševanja. Pridelava približno tretjine svetovne hrane je odvisna od opraševanja žuželk in pri tem so čebele s svojim načrtnim zbiranjem peloda daleč najpomembnejše. Pomen čebel za preživetje človeštva je pravzaprav kritičen.

Še največja pa je škoda, ki jo bomo čutili v prihodnje, ko bo vedno več čebelarjev obupalo nad razmerami, ki so zaradi ne selektivnega škropljenja rastlin s pesticidi že sedaj kritične. Starih čebelarjev kmalu ne bo več, mladi se pa že sedaj tako in tako bolj redko odločajo za ta zahteven poklic.

Če bi nevoščljivost gorela, …

…bi ne bilo treba drv, pravi slovenski pregovor. S takimi nepremišljenimi dejanji iz nevoščljivosti – mož sumi, da je bil pomor nameren – pa bo junakov, ki bi želeli čebelariti še manj.

Bojim se, da v krošnjah sadnih dreves in na poljih v času cvetenja kmalu ne bo več brenčalo. Samo cvetelo bo, odcvetelo in odpadlo. Brez sadežev. Potem se kmalu tudi saditi in sejati ne bo več splačalo. Takrat nam pa samo Bog lahko še pomaga.

Foto: Aleš Čerin

5 KOMENTARJI

  1. Ko sem včeraj poslušala v odmevih o tej nesreči, me je stisnilo pri srcu. Spomnila sem se očetovega odnosa do čebel, čeprav so ga kar pošteno napikale in njegovega: čebela ne pogine, čebela umre!

    Tudi sam je imel ob “gostovanju v tujem kraju” neprijetno izkušnjo – nekdo mu je odnesel ves pridelek, a to je bila kraja. To, kar se je zgodilo sedaj, pa je umor, dejanje, nad katerim se mora vsak dobronameren človek zgroziti! Kam plujemo?

  2. Človek kar ne more verjeti! Že itak je danes treba marsikje na deželi čebele skoraj pri belem dnevu iskati z lučjo, toliko škode smo jim z nepravilnim (FFS)in delno tudi še neugotovljenim ravnanjem povzročili. Žalostno gledam na svojem sadovnjaku razredčene vrste čebel na cvetovih, vaščani tarnajo nad slabimi letinami, oblast pa se ne zgane dovolj učinkovito. Res žalostno! Zdaj pa še ta zločin.
    Ker pa je zločin nad čebelami tako očiten, ne dvomim v skorajšnje odkritje povzročitelja. Jaz bi mu sodil na način, da ga poleg povrnitve škode drastične kazni še dodatno močno opika roj čebel.

  3. @Bogdana, Rak: Hvala za vajin odziv.

    Tudi sam sem bil včasih čebelar – bolj ljubiteljski in vem kako je s čebelami. In odnosom do njih. Te živali moraš res imeti rad, da lahko čebelariš. To ni samo posel. Tudi moj tast, ki je imel kar nekaj čebel, je imel izjemno spoštljiv odnos do njih.

    Sedaj pa takole: pomori zaradi škropljenja s pesticidi, namerni pomori, … Egoizem tolče ven. Prav žalosten sem.

  4. Človek se vpraša, komu pride na misel takšna prismodarija? Saj ni čebel niti treba imeti rad, da se zavemo, kako neizbežno koristne so in kaj bi se zgodilo, če bi izginile. Neumnost človeške živali ne pozna meja.

  5. Zanimivo bo opazovati ali se bo ta zgodba negativno odrazila na pridelek pri okoliških sadjarjih. Za normalen pridelek je sicer dovolj, če se opraši 20% cvetov.

Comments are closed.