Nevidna roka morale

52
Kip Adama Smitha, foto: Flickr.
Kip Adama Smitha, foto: Flickr.

V teh dneh demokrati praznujemo petindvajsetletnico padca Berlinskega zidu. Takrat je vojno (sicer hladno) izgubil centralno-planski avtokratski sistem, ker se ni mogel kosati s kapitalizmom in demokracijo. Ekonomski bankrot smo intuitivno čutili kupci kave in kavbojk v Trstu. Zakaj je bankrotiral tudi moralno in zakaj je centralnoplanska moralizacija države, ki smo ji priča, napaka, je predmet tega razmišljanja.

Znanci in neznanci Adama Smitha

Oče sodobne ekonomije Adam Smith je znan po knjigi “Bogastvo narodov”. V njej utemeljuje, da (ekonomske) odnose med neznanci najbolje pojasnjuje racionalno zasledovanje njihovih sebičnih interesov. Niso vedno in vsi samo sebični in samo racionalni, ampak vsota vseh dejanj vseh ljudi je tista nevidna roka, ki usmerja razvoj ekonomije v pravo smer. Bleščeč napredek človeštva v zadnjih stoletjih to dokazuje.

Manj znana je Smithova knjiga “Theory of Moral Sentiments”. Piše o tem, kaj ljudi osrečuje. In, da to ni denar. Če je prva govorila o odnosih med neznanci, bi za drugo lahko rekli, da v njej opisuje odnose med ljudmi, ki se med seboj dobro poznajo. Odnosov med sorodniki in prijatelji ne usmerja sebičnost, ampak skrb, sočutje, solidarnost. Eni bodo rekli, da smo dobri zato, ker nas je Bog ustvaril po svoji podobi; drugi, da je to pridobitev evolucije, saj so preživeli geni članov plemen in družinskih skupnosti, kjer so bolj ali manj nesebično skrbeli drug za drugega.

Kot moralni filozof je Adam Smith torej postavil tako teorijo medčloveških odnosov na debelo (Bogastvo narodov, ekonomija) kot teorijo medčloveških odnosov na drobno (Teorija moralnih občutkov, sreča). Obe sta še danes aktualni. Tudi, morda še posebej, pri nas.

Levo in desno od Smitha

Levo od Adama Smitha so ideologije, ki zagovarjajo, da bi se tudi velike skupnosti – narodi, države, Evropa ali kar cel svet – morali organizirati kot velika družina, ki skrbi za svoje člane in kjer ima oče (naroda) vse svoje otroke enako rad in vsem reže enake kose kruha. V opisanem se prepoznajo socialisti.

Desno od Smitha so tisti, ki trdijo, da sebičnost poganja čisto vse; da nikjer ni nič prostora za sočutje in solidarnost. Da je žlahta strgana plahta, je življenje izučilo Hanka Reardena, enega od junakov romana Atlas Shrugged, temeljnega dela objektivizma Ayn Rand.

Generacije ekonomistov, ki so stali na Smithovih ramenih, so na vse mogoče načine teoretično utemeljili, da centralno plansko gospodarstvo ne more delovati. Padec Berlinskega zidu, je z bankrotom socialističnega lagerja to tudi praktično dokazal. Nevidna roka trga, katere droben delček je vsak od nas, ko se pojavi v trgovini ali gostilni, poskrbi, da dobri izdelki izpodrivajo slabe, da sposobni podjetniki izpodrivajo nesposobne, da se naši prihranki investirajo v podjetja prvih in ne drugih. Ker si banke želijo donosov za svoje varčevalce in ne pohval svojih političnih botrov.

Centralizacija ekonomije, morale …

V socializmu za “pametno” alokacijo virov skrbijo tisti, ki načrtujejo razvoj gospodarstva, določajo nacionalne prioritete in šampione ter pametno specializirajo vse okrog sebe. A vrednostna podlaga socializma ni v veri v genialne sposobnosti centralnih planerjev (čeprav se jim vera in zaupanje v ljubljenega vodjo približa), ampak v prepričanju, da je dobro, če smo vsi enaki in solidarni med seboj, če država poskrbi, da smo vsi enako siti ali lačni, bolj ali manj strgani, bolj ali manj na toplem. Da delimo dobro in slabo. Celotna družba tako živi natanko tako, kot nekoč plemenska skupnost ali še danes družina.

“Družina je socialistični raj”, ugotavlja Russ Roberts v knjigi “How Adam Smith can Change your Life”, ki je, mimogrede, inspiracija za tale zapis. Ampak kar deluje na nivoju družine ni rečeno, da bo delovalo na nivoju cele vasi, kaj šele cele države.

Svoje otroke, starše, sorodnike, prijatelje imamo radi. Do njih čutimo naravno sočutje, solidarnost, pomagamo jim. Sočutni smo tudi do sodržavljanov, drugih zemljanov, celo do živali in rastlin kar tako. Ampak manj, čedalje manj. Moralna podlaga za sistematično plenjenje premoženja ob uvedbi socializma in masovno prerazporejanje ustvarjenega ob implementaciji socialističnih politik je zloraba moralnih občutkov, ki jih popolnoma naravno imamo do bližnjih, na vse sodržavljane. Zloraba ljubezni do bližnjih je še toliko večja, če se spomnimo, da so totalitarni režimi prejšnjega stoletja družino kot celico družbe skušali marginalizirati ali celo ukiniti.

Da smo zelo dobri, darežljivi, pozorni, skrbni in solidarni do svojih bližnjih, poskrbi nevidna roka, ki vodi moralo. Da bi bili taki tudi do neznancev, je bilo potrebno ustvariti novega človeka. Vsi mehanizmi, ki jih je imela na voljo avtoritarna država, so bili usmerjeni v promocijo uradno pravih vrednot. O njih so pridigali šola, mediji, promovirala jih je kultura. Pridiganje je bilo potrebno, ker v takem obsegu niso naravne. Do neznancev smo sočutni, ampak precej manj, kot do bližnjih. Pridiganje je bilo deloma uspešno, ker je zlorabljalo prirojene občutke.

Namesto da bi naše vrednote izoblikovala nevidna roka, namesto, da bi imeli možnost prisluhniti svojim naravnim občutkom, so vrednote v delu sveta postale predmet državne politike in prisile.

Ključno vprašanje je, ali smo po večdesetletni glasni promociji vrednot še sposobni slišati nevidno roko, ki nas vodi v pravo smer in ki nam, da ne bo pomote, narekuje tudi sočuten odnos do neznancev; le v drugačni meri.

Ali smo še lahko spontano solidarni, in iskreno, brez prisile države dobrodelni? Statistika koliko Slovenci namenjajo dobrodelni dejavnosti v primeru z državami, kjer solidarnost ni prisilna in vgrajena v davčni sistem, pokaže, da ne. Uspeh dobrodelnih akcij ob kaki poplavi pa, da so občutki še tukaj.

… jezika in prometa.

Zahod ni nevidni roki prepustil samo gospodarstva, nevidni roki je zaupal tudi moralo. Celo več. Nevina roka, brez nekih centralnih avtoritet, usmerja tudi razvoj jezika. In promet na križiščih. A ne pri nas.

Zadnje dni v državi teče polemika o tem, kakšna je ideologija, ki stoji za definicijo nekaterih pojmov v novi izdaji Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Skupaj s Toporišičevimi slovnicami je to definicija slovenskega jezika. (Za)povedano je, kaj je v jeziku dovoljeno in pravilno.

Zanimivo, da nima vsaj jezik takega centralnega dokumenta. Angleščina nima ajatol, ki bi povedale, kaj je angleško in kaj ni, in če se sme na ameriških univerzah predavati npr. tudi po špansko. Angleško – angleški slovar je pač samo slovar neke založbe. Eden od. Založbe tekmujejo, kateri bo najbolj uporaben. Nihče ne presoja, kateri je najbolj pravoverno angleški.

Kako se bo reklo fotografiji samega sebe, ki jo naredimo z mobilnim telefonom, je stvar piscev in bralcev. Nevidna roka bo poskrbela, da se bodo nekatere besede prijele, druge pa ne. Naravni občutek Angležev za jezik poskrbi, da zmagujejo prijetne, uporabne besede. Kot je selfie.

Na enak način je naravni občutek ljudi za prav in narobe tisočletja urejal odnose v družbi. Religije in države pa so mu dale zgolj nekaj opore. Dokler se ni nekomu zazdelo, da mora ustvariti nekega novega človeka. Drugačnega.

Da tu pri nas ljudem ničesar ne zaupamo, konec koncev dokazujejo tudi nagnjenja pri prometni ureditvi. Radi postavljamo semaforje. Da je na križišču neka centralna avtoriteta, ki pove, kdaj se lahko pelje in kdaj ne. Štiristranski stop znaki, kjer je kontrola decentralizirana, niso za nas.

Vrednostna prenova?

Prejšnji režim je podržavil zasebno lastnino, potem pa je socialistična oblast predpisala in z vso močjo svojega vpliva v šolstvu, kulturi in medijih vsiljevala še vrednote, ki so to legitimirale. Lastnini se bo politika zdaj morda po sili razmer počasi, previdno, načrtovano, premišljeno itd. itd. le odpovedala in jo v večji meri namesto uradnikom zaupala podjetnim in nevidni roki trga.

Ne kaže pa, da bi bila podobnega koraka zaupanja sposobna pri vrednotah. Pozornost, ki jim jo Cerarjeva stranka namenja, zbuja strah, da nam bodo spet od zgoraj navzdol, centralno plansko (beri: premišljeno) pridigali, kaj je prav in kaj narobe.

Tri razloge se da najti: ali ne zaupajo, da so naši prirojeni občutki dovolj dobri, ali se bojijo, da sta nam imobilizacija in diktat, ki smo ga živeli do padca Berlinskega zidu, te občutke otopila, ali pa nam bodo spet vsiljevali nekaj, česar v nas v bistvu ni.

Podržavljenje etike in morale je še večja napaka od podržavljenja gospodarstva. Podržavljenje vrednot je v Sloveniji očitno pustilo še dosti hujše posledice kot nacionalizacija. S podržavljenim jezikom bomo pa v dobi interneta že zdržali.

Namesto moralnega prekvašenja družbe bi se vladajoča politika lahko spomnila na pregovor, da “včasih politika največ naredi za stvar, če se vanjo ne vtika”. Velja tudi za moralo.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


52 KOMENTARJI

  1. Odlično-, mimogrede, država tudi v najnaprednejših državah sveta skrbi za javno moralo in pravičnost, le da se ji reče pravni red.
    O vrednotah lahko razmišljamo vsak na svoj način, sodni sistem pa imamo zato, da odloči ali je bolj moralno krasti revnim in dajati bogatim ali obratno, ali pa sploh ne.
    In to je prva in edina vloga "pravične" oblasti; omogočiti možnosti vsem in hkrati postaviti meje vsem.

    • sodni sistem pa imamo zato, da odloči ali je bolj moralno krasti revnim in dajati bogatim ali obratno,
      =============
      Sodni sistem pa o tem res ne odloča. Razen pri nas morda, v deželi Robina Hooda.

    • Sodni sistem imamo oz. bi ga morali imeti zato, da odloča po ustavi in zakonih.
      Smo, tam kjer smo, ker sodni sistem odloča, kaj je moralno in kaj ne, na osnovi komunistično-socialistične morale.

  2. Kdaj je Žiga začel tako packat s temi mastnimi črkami po tekstu?

    Dober članek! Ko oblast odredi “moralni lik” (komunista) dobi seveda absolutno oblast presojati kakor ji ustreza, kajti seveda, nihče ne ustreza takemu moralnemu liku. Na vseh visi “krivda” in so vsi v naročju vladarja.

    • No, ugotovil je bistvo. Ljudje zagovarjamo in živimo socializem v tistem okolju oz. odnosih, ki nam največ pomenijo, torej v družini. V tistem okolju oz. odnosih, ki nam ne pomenijo nič, smo pa kapitalisti. In tu se jasno kaže moralna zmaga socializma, ki pa seveda povsem propade ob dejstvu, da smo ljudje po naravi vrednostni, moralni egoisti. Se pravi da to, kar je sicer za nas prav, apliciramo sekektivno v skladu z svojimi interesi. Povsem nemoralno se nam tako npr. zdi, da bi svojega otroka pustili lačnega, s tem, da s svojim življenskim stilom in širše družbeno političnem sistemom, dejansko podpiramo kronično lakoto milijonov otrok, se pa v bistvu ne ukvarjamo.

      Ironija in paradoks je torej ravno v tem, da socializem živimo kot najbolj moralen sistem, ker ga apliciramo na odnose, ki imajo za nas najvišjo moralno vrednost, hkrati pa socializem zavračamo kot najbolj ne-moralen sistem, ker nas dejansko zgolj sili v to, kar že sami dojemamo kot najbolj moralno, pa nismo dovolj konstistentni, torej nimamo dovolj moralne integritete, da bi to prostovoljno počeli. Vsaj za večino to velja, obstajajo pa seveda tudi izjeme.

        • Turk pravi:”“Družina je socialistični raj”, ugotavlja Russ Roberts v knjigi “How Adam Smith can Change your Life”, ki je, mimogrede, inspiracija za tale zapis.”

          Očitno ti je nevidna roka prekrila vid, kot si prišel do tega dela.

          In potem pride do ključnega vprašanja, ki g Turk zastavi: “Ali smo še lahko spontano solidarni, in iskreno, brez prisile države dobrodelni?”

          In odgovor je seveda ne. Prvič zato, ker spontano solidarni ne moremo biti, če smo v to prisiljeni (to se izključuje) in drugič zato, ker spontano solidarni že po naravi nismo, če bi bili, potem socialistom ne bi bilo potrebno nikogar v nič siliti.

          In ko to razumeš, potem lahko razumeš tudi tisto, kar sem zapisal v prejšnjem komentarju. Poanta je torej v tem, da je ta “nevidna roka”, ki bi nas morala spodbujati k moralnosti tako nevidna, da sploh ne obstaja. In posledica tega je ravno to, da moralne principe socializma uveljavljamo le tam, kjer imamo za to najvišji moralni interes, torej v družini.

          • Ti še kar govoriš o moralnih principih socializma. In njihovem “uveljavljanju” po roki oblasti, kar je navadna prevara in politična laž. Kjer se uveljavljajo se po tej nevidni, zate celo neobstoječi, roki.
            Uživaj.

          • Ne razumeš. Ne gre za zagovarjanje socializma, ampak za paradoks, da so vrednote socializma sprejete spontano znotraj družine, ki je, kot se je zgoraj omenjeni avtor izrazil, “socialistični raj”, kar je povsem točna ugotovitev, ko pa socialistično usmerjena država skuša te iste vrednote vsiliti tudi navzven, se pa ljudstvo temu upre. Se pravi, da ta “nevidna roka” učinkuje izrazito egoistično.

          • Tukaj ti Lenko nečesa ne razumeš. Državno vsiljevanje socialističnih vrednot je državno podprto parazitiranje.

          • Lenko je v celoti nasedel propagandi o moralni superiornosti socializma. Ker je moralno v družini, spoštovani kolega, ni nujno moralno z neznanci. Z vsako žensko, ki pride mimo, ne počnete tega, kar delate z ženo.

            Poleg tega je socializem originalne družinske vrednote poskušal ukiniti. Naščuval je otroke proti staršem, da so ovajala, brata skregal z bratom. S tem, ko je odnose iz družine razširil na vso družbo, je izničil tiste v družini. Nič posebnega niso več.

            To travestijo so vam, kot kaže, v celoti prodali.

          • Ne, Albert, ti ne razumeš tega, da je paradoks, da mora država sploh silit nekoga k spoštovanju vrednot, ki jih v zasebnem življenju sam postavja na prvo mesto.

            Žiga, moralna superiornost socializma se dokazuje ravno v tem, da ga človek prakticira v tistih odnosih, ki so zanj najbolj pomembni. To si zagotovo prakticiral tudi sam in še prakticiraš, če imaš družino. Torej, si mu nujno “nasedel” tudi sam.

            In vprašati se moraš ravno to, zakaj nismo enako moralno zavezani otrokom neznanca, kot smo npr. svojim otrokom? Odgovor je zaradi sebičnosti, torej samoohranitvenega nagona.

            Bistvo socializma je to: v osnovi skupna lastnina, v katero vsak prispeva po svojih zmožnostih, deli se pa glede na potrebe. To je pa tisti princip, na katerem funkcionira vsaka družina. Sicer pa v osnovi ta princip najdemo že v krščanstvu.

            In smešno je, kako imate s tem nekateri problem, samo zato, ker spet, paradoksalno, socializem dojemate kot nekaj negativnega, hkrati ga pa sami prakticirate. Seveda tam, kjer imata za to interes in z ljudmi, ki vam največ pomenijo.

    • S kakim poudarkom sem in tja ke mogoče hitreje preleteti besedilo. Če bi Časnik to prepovedal in zahteval od bralca, da si vzame čas in prebere vse, ne bi imel nič proti.

  3. Dobro besedilo, gospodu se vidi, da je intelektualec, ampak bi imel nekaj pripomb.

    1.”Nevidna roka trga, katere droben delček je vsak od nas, ko se pojavi v trgovini ali gostilni, poskrbi, da dobri izdelki izpodrivajo slabe, da sposobni podjetniki izpodrivajo nesposobne, da se naši prihranki investirajo v podjetja prvih in ne drugih.”
    Na žalost ni tako idilično, tudi lepi, pametni in sposobni ljudje na trgu dela izpodrivajo nelepe, nepametne in ne najbolj sposobne. Ampak tudi ti slednji si – vsaj po krščanski etiki – zaslužijo dostojno življenje, čeprav jih je nevidna roka obsodila na revščino.

    2. Mislim, da praksa vsiljevanja vrednot od zgoraj sega dlje časa nazaj, denimo v obdobje militantnega katolicizma. Pri čemer prepuščanje vrednot “nevidni roki” morda tudi ni vedno najbolj pametno.

    3. Kar zadeva Cerarjevo moraliziranje, on je samo zasedel tržno nišo po seriji korupcijskih škandalov (Patria, Teš 6, podmizna prodaja Mercatorja) enega, večnega in nezamenljivega pa tudi ostalih akterjev na političnem trgu.

    4. “Svoje otroke, starše, sorodnike, prijatelje imamo radi. Do njih čutimo naravno sočutje, solidarnost, pomagamo jim. Sočutni smo tudi do sodržavljanov, drugih zemljanov, celo do živali in rastlin kar tako. Ampak manj, čedalje manj.”

    To je zanimiva misel. Podobne polemike so imeli v stari Kitajski konfucijanci in mohisti. Slednji so zagovarjali univerzalno ljubezen, enako do vseh ljudi, drugi so temu nasprotovali in na prvo mesto postavljali družino. Zanima me, na kakšnem stališču tu stoji uradni katolicizem?

    • Ja, kenede…Patria pa je korupcija, to pa..Cekuta in Zupan ter še eni dve osebi, ki sta res kasirali, sta na prostosti…Indici pa so tri ljudi pahnili v zapor. In “doctor” to dobro ve, tu pa manipulira…Podmizna prodaja Mercatorja, ma nemoj…Dve slovenski firmi sta ga kupili po tržni ceni, blazno je to pod mizo, kakopak…”doctor” subtilis…ma nemoj…
      V SERIJI korupcijskih škandalov pa ni odkril NLB, NKBM, Hidrie, Autocomerca, DZS, SCT, Primorja, vsega v Ljubljani….ja ob takih “doctorjih” res ni šans…
      Vi bi lahko šli za državnega sekretarja, slabši od Slapnika vseeno niste…

    • Ni tako idilično, ampak vloga države je, da skrbi, da je kar najbolj tako. Res je, da so tudi religije »vsiljevale« vrednote od zgoraj navzdol, ampak: (a) kot je ugotovil nekdo drug nekje, niso vrednote samo prirojene, so tudi pridobljene. Menda je razmerje cca. 50:50. Zunanja opora koristi. In (b) religije s svojimi principi povzemajo pozitivne, konstruktivne vrednote, ki so se oblikovale v preteklosti oz. nam jih je vdahnil Bog oz. kakor hočete pač verjeti. Niso produkt premisleka ali inženiringa neke skupinice političnih ljudi.

  4. Tako vsemogočen tudi ni trg, da bi lahko zagotavljal optimalen razvoj v posameznih državah, brez vsakršnega posredovanja držav.

  5. Liberalizem torej, ki ne le ekonomijo, ampak tudi moralo želi prepustiti nevidni roki trga?

    Verjetno ima Žiga Turk zelo optimističen pogled na bistvo človeka, če se prepušča taki viziji. Dvomim namreč, da bi mu bilo povsem vseeno, ali je svet dober in lep in ali bo sploh obstal.

    Dilema je, ali je moralno ravnanje prirojeno, ali je privzgojeno. Ali je bolj “nature ali nurture”. Turk izhaja iz prepričanja, da je nature. Da je treba tej nature samo pustit, da pride do izraza in je potem za vse skupaj najbolje.

    Ne morem si kaj, ko pogledam na svet in na zgodovino, da ne bi bil bolj pesimističen. Ne morem si kaj, da ni bi zagovarjal večje previdnosti. Človek po mojem, če nam je do dobrega in lepega sveta za nas in za prihodnje rodove, potrebuje stalno in sitematično vzgojo in samovzgojo. Človek, ne le otrok.

    Zato vedno znova ugotavljam, da nisem liberalec in da težko razmišljam na valovni dolžini liberalcev.

    • Gre za prepuščanje stvari Bogu. Kar se morale tiče namreč, tako nimamo v rokah ničesar. In Turk ima povsem prav ko govori o nevidni roki morale.
      Kar se trga tiče imamo na voljo zgolj mehanizme proti zlorabam, kot npr. borbi proti monopolom, varstvo konkurence ipd. Tako tudi glede trga imamo precej zvezane roke. Brez nevidne božje roke ne bi nič funkcioniralo.

      • Vprašanje na kakšen način prepuščanje Bogu. Kot tihemu notranjemu glasu oz. vesti ali kot tistemu, ki nam je med drugim preko Mojzesa predal konkretni dekalog. Eno in drugo sicer sodi h krščansko veri.

        Torej tudi drugo. Tudi skupne zavezujoče družbene moralne norme in skupno prizadevanje za njihovo implementacijo. Vzgoja je en način. Pravo drugi.

        • Zakaj govoriš o tem drugem, potem pa nadaljuješ s skupnim zavezujočim družbenim normam?
          Teh v glavnim ni, in prav je tako. Teh lažnih “skupnih” norm namreč ni. Skupna morala ne obstaja. Morala je individualna.
          Pa mi ja ne bi rad prodal socializma? Ker to počneš. In potem kot te pavel nakuri, da si socialist si pa užaljen.

        • Jaz govorim o tistem enem in edinem Bogu, ki je razdelil Jordan, da je Mojzes lahko izpeljal Izraelsko ljudstvo.
          Pustimo tistega osebnega Boga, ki se kaže v vesti. Jaz govorim o nevidni roki Vsemogočnega.

    • Kako malo je človeška narava nagnjena k dobremu, imamo empirično potrditev ne samo v kolapsu socializma, ampak tudi v eksperimentu permisivne vzgoje, ki je bil velik modni hit desetletja nazaj in ki je tudi klavrno propadel. Sicer pa po krščanski predstavi je pravičnost človeka nadnaravna in jo ta dobi, ne po naravi in ne po vzgoji, ampak po veri.

      • To si pa lepo napisal. 🙂 Tudi mene moti pretirano prikazovanje vere kot človekove narave. Človek mora biti lepo in civilizirano vzgojen, potem pa po veri pridobi še vse te lastnosti. Sicer je divjak, kot bi se reklo.

    • Moralo samo nevidni roki. Brez trga. Trg za moralo so bile plemenske skupnosti in njihov boj za preživetje. Zmagala je morala, ki jo imamo. Vsekakor je bilo znanstveno dognano, da so vrednote v veliki meri (50%) nature, da se človek ne rodi kot nepopisan list.

      In ja, potrebujemo vzgojo, samovzgojo ipd. ampak nevarno je, če se s tem ukvarja država.

      • Lahko je nevarno, ja. Do neke mere pa vendarle ne le lahko tudi dobro, ampak kar nujno.

        Recimo javna šola. Sami ste bili minister, torej ne vem, zakaj vas je potrebno na to spomnit. Šola mora vendar tudi vzgajat. In javna šola je v veliki meri v državnih rokah, čeprav v glavnem posredno in ob pomoči kontrolnih mehanizmov ( stroke, predstavnikov staršev itd.).

        Ergo? Kot minister ste bili pri vrhu vzgojno-moralne državne piramide. 🙂

        Večina stvari na svetu ni urejena v binomu on-off. Tudi to vprašanje, kjer se najini mnenji razlikujeta. Po mojem je bolj važno, kako vzgajati kot ali sploh in kdo.

        • Res ne vem zakaj mu ugovarjaš. A si siten morda? Turk govori o uzurpiranju in zapovedovanju morale s strani države. Temu ni mesto niti v javnih šolah.
          Ne govori pa da ni treba vzgajati. K bi hotel sitnarit, ko en Lenko. 🙂

          • Kako ne bi bil malo siten ob takem vremenu. Ti že, ob svojem razpoznavnem karakterju, gotovo veš, o čem govoriva. Ne vem pa, zakaj ob Lenku dobim asociacijo na Jelen Jarko. Ti mogoče tudi? 🙂

  6. Tudi sam menim, da nevidna roka trga ni vsemogočna kot Bog, da bi lahko sama krojila moralo in določala vrednote človeške družbe. je pa vsekakor pomembno pomagalo za boljše gospodarjenje.

  7. Razpravljati o morali je brez zveze, dokler ni denarja. Še banke in investicijski skladi danes raje investirajo v državne obveznice kot v podjetja. Evropska centralna banka razmetava s poceni denarjem, pa ta denar tako ali drugače ne konča v podjetjih, temveč v državnih obveznicah. Vsi se želijo čim bolj priklopiti na državo, ki je kolikor toliko predvidljiva, predvsem pa, ima davčni monopol, ki je najbolj donosen monopol ever. Zasebni sektor s tako močnim monopolom, ki bi garantiral za več desetletji naprej visok donos, ne razpolaga. Prav nasprotno, vsi, še bogataši bi se ognili zasebnega sektorja, če bi se lahko. Ko milijarderji dosežejo določeno mejo, ne vlagajo več v zasebni sektor, temveč v obveznice, je le bolj sigurno. Zasebni sektor pa je povsem nepredvidljiv. Danes imaš srečo, in najdeš super kupca, ker si bil slučajno na pravem mestu ob pravem času in dotičnemu oz. dotični simpatičen. Eni poskušajo celo življenje, pa se jim kaj takšnega ne userje, pa mogoče obvladajo zadevo bistveno bolje kot konkurenca. V naši državi pa pa ti spodrsni že na začetku, ker je plačilna disciplina na nuli in ljudje preprosto ne plačujejo, banke pa iščejo zgolj dlako v jajcu, namesto da bi jih zanimala optimizacija poslovnega modela. That’s life. Še najlepša pa je pravljica, če država reče, res, pobiramo vaš denar, ampak se moralno in z vso odgovornostjo zadolžujemo…

  8. Vsekakor je avtor upošteval napotke oziroma analize Adama Smitha,kot Any Rand.Slednja je še posebno zanimiva pri obsojanju komunizma,zlasti še,karse tiče morale in etike.Nekaj pa v prispevku vendar ni povdarjeno,pa je da je komunizem preko partijskih celic omejeval svobodo govora,tiska,gibanja itd,ter uniformiral,imaginiral ,skratka ukalupil na isti miselni nivo.Praktično so to počele vse socialistične države in to počno še danes.Spomnimo se samo zapiranja mej,razkazuvanju orožja na paradah,privilegijev partijskih članov,planskega gospodarsva…in še in še bi lahko naštevali!Čeprav YU ni bila ortodoksno predana ruskemu načinu(Stalin),je vendarle nosila vse elemente Marx filozofije ideološki predanosti,saj religijo uvršča prav na vrh razredne lestvice v kapitalizmu!Slovenija je še največ dosegla radi bližine zahodnih držav,delnim uvozom,tehnologije,pa ne nazadje tudi glasbe,skratka TV’R komunikacij,ki so prihajale iz tujine.Mnogi se bodo morali res malo zamisliti pri obujanju nostalgične zablode!?

  9. To je vse res. Kot je enako res, da Žiga Turk prezre, ne prvič in ne edini ( ekonomisti med našimi liberalci so tu še bolj neizprosno radikalni) razliko med marksističnoleninistično utemeljenimi komunističnimi režimi in političnimi opcijami v demokraciji, ki ponujajo načela, vizije, programe, ki so levo od idej klasičnega ekonomskega liberalizma, s katerim se avtor identificira.

    To je lahko sicer predvsem taktičen prijem, s katerim odstope od čistega liberalizma diskvalificiraš. Dvomiti je namreč, da avtor kot je Turk ne bi premogel vsaj nekaj prefinjenosti pri distinkcijah med totalitarizmom v znamenju srpa in kladiva in sledečimi demokratičnimi opcijami: socialistično, socialdemokratsko, krščanskosocialistično, laburistično, krščanskodemokratsko.

    Slednjo še posebej. Ker niti na levico ne sodi, kaj šele v socializem. Čeprav se v izvirni misli izrecno ograjuje od liberalizma. Od Rerum Novarum do programov povojnih krščanskih demokracij, ki so vodile povojno Evropo gospodarskega čudeža in miroljubnega povezovanja.

    • So Tony Blair, Barack Obama ali celo Angela Merkel res iz istega gnezda kot Kim Il Sung? Liberalci hudo pretiravajo z vizijo, ki je enostranska. Ideološko ekonomistična.

      Če bi imeli malo več bioloških znanj ali znanj s področja umetnosti, bi vedeli recimo, da je bistvo življenja v spretnem krmiljenju, ki ohranja ravnotežja. V negativnih povratnih zankah. V harmoničnih proporcih, ne v skrajnostih.

      Potem bi morda dojeli, da skupna- javna blaginja ima svojo vrednost, da z davki ni mogoče brez slabih posledic iti as low as possible in jim ne bi tako strašno dvigovalo kocin že samo omenjanje prerazdeljevanja premoženja bogatih v prid pomoči revnim.

      Zanimivo, da je bilo to bolj razumljivo ljudem na Zahodu pred letom 1980, ko je bil Barry Goldwater viden kot eksot iz države klopotač Arizone. Po Margareth Thatcher je marsikaj drugače. Vseeno je pretirano, če železni lady želijo pridati status, kakršnega se je v srednjem veku pripisovalo kvečjemu Devici Mariji.

      • Če smo že pri povratni zanki, ta ob preveliki skupni skledi daje popolnoma napačne informacije, ki nam jih za suho zlato prodajajo razni mesečniki.
        Pravilne informacije povratna zanka daje le v razmerah idealnega prostega trga, ki pa obstajajo le v teoriji.

        • Zato pa rabimo tudi verodostojne avtoritete, hierarhijo, konservativce. Take ki služijo, ne takih ki izvajajo moč. Atomizirana družba pač regulacije ni sposobna.
          Nevidna roka trga ne obstaja, so kvečjemu nevidni plenilci. Ljudje se morajo povezovati v strukture, najprej so osnovne celice, posamezne organe, cel organizem…
          Vse skupaj je laže, če je človek kristjan, drugače se hitro izgubi v vesolju…

    • Da sem prezrl “demokratično levico” ni pomembno. To drži v večji ali manjši meri:

      Levo od Adama Smitha so ideologije, ki zagovarjajo, da bi se tudi velike skupnosti – narodi, države, Evropa ali kar cel svet – morali organizirati kot velika družina, ki skrbi za svoje člane in kjer ima oče (naroda) vse svoje otroke enako rad in vsem reže enake kose kruha. V opisanem se prepoznajo socialisti.

      Je pa res, da se nekateri za doseganje tega ne zatekajo k avtokratskim oblikam vladanja. In je tudi literatura, kjer argumentirajo, da “demokratični socializem” mora prej ali slej postati avtokratski.

  10. Uvod je dober, potem se pa kar nekam izgubi v nekakšni nevidni roki in – nobenih avtoritet. Tudi Violeta Bulc sanja o nečem podobnem – brez avtoritet. Tole zanikanje avtoritet je kar nekakšen modni trend.

    • Nasprotno. Avtoriteta je v nas samih. V naši vesti. Avtoriteti sta Boris Pahor in Justin Stanovnik, avtoriteta je lokalni župnik. Nočem pa imeti v isti osebi največjo moralno avtoriteto in vrhovnega poveljnika vojske ali policije ali davčne inšpekcije.

      • Pravih avtoritet danes sploh ni na vidiku. (V mislih imam avtoritete, ki so na različnih nivojih, so spoštovane, ne izvajajo pa prisile in manipulacij.)

        Kristjan vseeno malo drugače razmišlja. Zanj je vrhovna avtoriteta Bog, ki je ljubeč in je dal smernice. Je živa oseba in je nekako zraven s tistim, ki si ga želi. Smisli so čisto drugi, če Boga dojemamo na tak način. Morala sama po sebi je samo mrtev pojem.

        Vernik pač težko prebavi stavek: “vrednote, ki so se oblikovale v preteklosti oz. nam jih je vdahnil Bog oz. kakor hočete pač verjeti”. Tu je bistvena razlika, če živimo, kot da je Bog nekaj živega.

        Seveda za zagotovo ne moremo ničesar dokazati. Človek je kompleksno bitje, v zgodovini je bilo kar nekaj močnih dogodkov, naključja se stalno dogajajo. Kdor je neveren, si najbrž predstavlja, da je zavest o Bogu nastala skozi evolucijo. Vernik pa trdi, da je Bog že od prej, kot je v uvodu v Janezov evangelij: “V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.”

        • Če je že debata na področje metafizike oziroma transcedečno dojemanje,potem velja vsekakor pripomniti,da svetopisemske razlage segajo v realnost.Če ponazorimo samo interpretacijo jaslic,uvidimo enostavno prezentacijo družine.Misticizem uveljavlja prispodobe,simbole itdk,ot nekaj nadnaravnega, v bistvu pa je dokazano povezan z naravo.Prispodobo boga si je ustvaril človek.V krščanstvu kot lik bradatega moža,v drugih religijah z drugimi podobami.Boga lahko enačimo kot univerzalno inteligenco,ki jo človek nikoli ne bo dosegel ali celo presegel.Ko ponazorimo samo naravne cikluse eko sistemov,rast,anatomijo človeškega telesa itd,stvarnikova inteligenca presega vso znanost nje dosežke(Leonardo De Vinci),ki pa tudi izvira od boga.Sicer pa procentualno svetovni nazor oziroma verujoči v veliki večini presegajo ateizem!?

        • j … se sprašujem kakšne pa so te prave avtoritete ?
          Za mene jih je kar nekaj na tem Časniku, tako med avtorji prispevkov kot tudi med komentatorji. Hvala Bogu da so/ste…

      • Mogoče pa ne bi bilo tako slabo, če bi tako resnično moralno avtoriteto prav imeli na predsedniškem položaju. Pomislite, še enega Pahorja in kot prvi in edini v svetu, ki imajo za predsednika stoletnika ( in še nekaj čez). 😉

  11. Ne bom dolgovezil!Religije,kot so Taoizem,Hinduizem,Budizem,Krščanstvo itd ,njih verniki,so v razmerju do neverujočih,torej ateistov v veliki večini!Zanimivo,da se komunisti smatrajo,kot ateisti,pa le to niso,ker niso vzdržni do verujočih,kar dokazujejo tudi povojni poboji!?

Comments are closed.