Nevidna roka države

8
267
Foto: Reporter.
Foto: Reporter.

Že res, da so vsakokratne državnozborske volitve izjemno osebnostne, tako rekoč mesijanske, na katerih je za tovrstni favorizirani status denimo dovolj že dispozicija ‘anti-janša’ ali pa ‘anti-strici iz ozadja’ (kar sicer ni tako profilirana strategija kot prva), je vnovična in izjemna zmaga levice pod okriljem rekorderja SMC (Stranka Mira Cerarja) veliko bolj substancialna od zgolj ideološko in osebnostno obarvanega obračuna dveh političnih blokov.

Levica in desnica, še manj politična (leva)sredina, na sočni strani Alp ne obstajata, razen stereotipsko. Slovenska politična dvopolnost in neuvrščenost je mitološki konstrukt! Dejansko obstaja samo splet politik, ekonomska, finančna, socialna, če omenim najbolj državotvorne, ki jih generirajo politične stranke oz. ljudstvo.

Za trenutek izstopite iz znanega – nacionalnega sistema – in poskušajte odgovoriti na vprašanje kaj bi si najbolj želeli od države? Ali ni to stabilen okvir (osnovna infrastruktura), varnost (red in mir) in (raz)sodnost (pravna država) – elementi, s katerimi bi se naj posameznik srečal v primarnem in obenem edinem naravnem človeškem sistemu, v družini? Zveni preveč abstraktno, ste pričakovali gospodarsko rast, plače, pokojnine in delovna mesta? Najbrž razumljivo, kdo si slednjega ne bi želel, vendar to ni v naravi države, razen po posebni ceni, ki jo je treba plačati. Metaforično povedano – kaj pomagajo egiptovski polni lonci za ceno suženjstva in hlapčevstva?

Lahko sicer razpravljamo o tem, da bo levica tudi po teh volitvah glavna nosilka odgovornosti za stanje v državi (ki je paradoksalno po mnenju večine ljudi že dolgo zelo slabo – ali je res?) in o tem, da desnica ni dovolj prepričljiva. Lahko se sprašujemo tudi o tem, ali bo enigma SMC kreirala koalicijo v smeri egalitarne Združene levice ali v smeri bolj liberalne NSi? Vendar se gre ustaviti konkretno ob človeku, njegovi meritornosti in skušnjavi suženjstva.

Predpostavljam, da koncept ekonomske oz. socialne pravičnosti v naravi človeka, ki kot seštevek vseh unikatnih posameznikov oblikuje družbo, ne obstaja, zato tudi v družbi oz. državi ne funkcionira. Človek je lahko svoboden, bolj ali manj svoboden ali nesvoboden. Enako velja za družbo in ekonomijo ter ostale sisteme. Gre za vprašanje svobode, ne za vprašanje pravičnosti. Do kakšne mere je gospodarsko okolje svobodno, je stvar politične ekonomije, ki rezultira v konkretni ekonomski politiki. V končnem smislu je tako ali tako »vseeno« kdo je zmagal volitve, saj smo del enotnega trga EU, dostopne pa so tudi dežele zahodne demokracije. Že to je nekaj, če ljudstvo dejansko ve, za kaj in zakaj se (ne)odloča.

Kapitalizem je čisti družbeni konstrukt. Vsaka stranka, še celo cerkev (Mariborska nadškofija …), ima namreč odnos do ekonomije. Komunizem na primer zagovarja plansko gospodarstvo in tudi iz tega imamo nedavno lekcijo. Kapital tako v ožjem (najvišje razvito menjalno sredstvo) kot v širšem pomenu besede sam po sebi ni osovražen v nobenem sistemu, le da je podvržen različnim načelom. Individualnost, privatizacija, liberalizacija in deregulacija so korak k svobodnemu in odgovornemu človeku, ne k nepojasnjenemu masovnemu človeštvu. Kaj je krivičnega v tem, če podjetnik investira svoj kapital, zaposli ljudi, proizvede dobrine, plača (nizke) davke in veliko zasluži? Ali ni bolj sebično in krivično to, da se mu v imenu nacionalnega interesa in socialne pravičnosti od veliko ustvarjenega ob visokih davkih še veliko vzame in prerazdeli ostalim?

Kritike ekonomskega liberalizma in sodobnega neoliberalizma pogosto letijo na to, da t.i. nevidna roka trga ne deluje oz. deluje v prid bogate manjšine na račun revne večine. Zaradi vseh anomalij vsekakor ne gre idealizirati kapitalizma, gre pa nevidno roko trga, ki jo razumem kot svobodno samouresničevanje človeka, konceptualno osvetliti z njeno alternativo, ki jo paradoksalno pooseblja pokroviteljska nevidna roka države. Na posamezniku temelječo nevidno roko trga, je zamenjala nevidna roka države, ki preko državne intervencije, socialnih lobijev in interesov ustvarja abstraktno socialno državo. Četudi nam bi naj bilo težko, samo da nam ostane jamranje, varna (miselna) večina in »naša« socialna država.

Mesija, mišljeno v prispodobi, nikakor ne bi obračunal s kapitalizmom, saj po vzoru ta pravega (Kristusa) pooseblja svobodo, rešitev, drugačnost, odprtost in prostost, ki so v naravi človeka in naravne ekonomije. Na zunaj presenetljive parlamentarne volitve so znova potrdile, da človek hrepeni po novem, čeprav se tega boji. Delitev produkcijskih sredstev na delo, kapital in zemljo je že davno nazaj omogočila kvalitativni preskok iz lovske v tržno družbo. Ne socialna država, ampak prosto-tržna ekonomija z nizkimi davki in vitko državo je tista, ki omogoča širšo blaginjo ljudi. Napredek in novost so torej delitve, ne državno načrtovani egalitarizem, saj smo »kvečjemu« načrtovani »od zgoraj«. Volitve so torej za nami – naravni sistemi se ne spreminjajo kar tako, zakaj bi se potem še družbeni?

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


8 KOMENTARJI

    • No ja.

      Ni vse samo svoboda. Potrebne so tudi avtoritete. In “vitka” družbena pravila. Zame je svoboda to, da se lahko človek svobodno odloči, ali se bo nekomu ali nečemu podredil. Krščanstvo je zame idealen zgled razmerja med svobodo in podrejanjem.

  1. Ne morem verjeti, da Cerar kot ustavni pravnik in Pahor kot predsednik države, ki je odgovoren za čuvanje ustavnosti in zakonitosti trdita, da niso kršene človekove pravice, za volitve usodnem sodnem procesu, ko sodni postopek traja štiri leta in pol in ko vrhovno sodišče na poziv ustavnega sodišča ne odloči o očitanih kršitvah človekovih pravic.

    Svobode ni brez ljubezni, resnicoljubja in pravičnosti.

  2. To je le dokaz, da imamo mačehovski odnos do ustavne kulture in spoštovanja svetovne in evropske deklaracije o človekovih pravicah in svoboščinah.

    Strinjam se. Ni pomembna levica ali desnica. Pomemben in zavezujoč je le vrednoten temelj človeka in slovenske skupnosti.

  3. Če imamo trden vrednotni temelj, potem funkcionira pravilno in uspešno skupno in posamično življenje, vključno z gospodarstvom.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite