Nevesta, novo mesto in upanje

0
Urban Šifrar (Foto: osebni arhiv)

Po branju beril in evangelija te nedelje sem imel glavo prazno in v njej hudo pomanjkanje besed. Kot mali začetnik sem si poskusil pomagati z lectio divina, to sicer zelo osebno metodo branja, in jo ubesediti, kolikor se jo ubesediti da. Upam, da bo v spodaj zapisani obliki pomagala ognjenemu meču Božje besede zarezati v katerega izmed bralcev.

Lectio: Veselje v nebeškem Jeruzalemu

Berilo iz knjige Razodetja (Raz 21,1–5)
Jaz, Janez, sem videl novo nebo in novo zemljo. Kajti prvo nebo in prva zemlja sta izginila in morja ni bilo več. Videl sem tudi sveto mesto, novi Jeruzalem, ko je prihajal z neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina. In zaslišal sem močen glas, ki je prišel od prestola in rekel: »Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.« Tisti, ki je sedél na prestolu, pa je rekel: »Glej, vse delam novo!«

Meditatio: Novi svet bo brez nečistega

Ti, Janez, si videl novi svet, kakršnega zdaj ni in kakršen nekoč bo – ne naše zemlje ne neba ne morja ne bo več, vseh teh reči, za katere ne vem, s čim smo si zaslužili njih lepoto (saj bi nam lahko Oče ustvaril nekaj vsaj tisočkrat manj lepega, pa bi še vedno umiral od blaženosti ob pogledu na to). Ampak prvo nebo in prva zemlja bosta izginila, ker On tako hoče in ker sta premalo – neskončno manj kot nova zemlja in novi Jeruzalem, ki bo kot nevesta, kot moja nevesta, ki mi osvoji srce z enim samim pogledom, z enim biserom v svoji ogrlici (Vp 4,8)! In ta nevesta, to mesto iz suhega zlata kakor prosojnega kristala (zakaj niso vsi tabernaklji taki?) in brez nečistega, to bo Božje prebivališče – Njegov dom, ki bo med nami … Nič več ne bo zdaj blizu in zdaj daleč, ampak tu bo, sredi nas, pod mojo streho (Mt 8,8), tako blizu, da mi bo z milo roko obrisal solze, ki jih danes točim, ker sem tako slab in tako malo ljubim. Vse bo novo, bom tudi jaz nov in mi boš ustvaril – vendarle in za vselej – novo in čisto srce, nič več kamnito?
Bral sem, kaj se zgodi pred tem: iz podzemlja ali smrti ali morja se bom vrnil, skupaj z velikimi in majhnimi bom stal pred velikim belim prestolom in knjige se bodo odprle, tudi knjiga življenja, in vsi bomo sojeni po svojih delih – bojim se, da bi moje ime ne bilo na pravem mestu, da sem videl dela, pa nisem veroval, da sem zahteval, naj se mi razodene Kristus odkrito, kot so zahtevali Judje, da bi ne bil izmed ovac, ki jih nihče ne iztrga iz Očetove roke (Jn 10,29).

Zlato, ki ga ponuja stara kača, hitro premami človeka

Pa ne, ker me On ne bi hotel, ampak ker sam bežim od Njega, ker ga vsak dan zamenjam za zlato kravo, za grešno potešen trebuh in za osoren princip v tistem odnosu. Ko berem iz Janezovega Razodetja, ko mi slika pred oči Jeruzalem, na dvanajstih kamnih utemeljen, si želim – neskončno – oprati belo oblačilo v Krvi in ga hraniti brez madeža vse do konca, ampak vem, da se bo ta veličastna podoba, ki se mi zdaj zdi tako močna, vsak čas razblinila, vsak čas bom pozabil nanjo, zamenjal zlato, ki je čisto kot kristal (kar je čudno za zlato!) za zlato, ki je nečisto in umaže krstno oblačilo, ker ga ponuja stara kača. Tako šibka sta moje srce in um, da ju vsaka sla premami od zrenja Neveste, pa čeprav je z njo obljubljeno toliko reči: na primer smrti ne bo več …
V Janezovih besedah je tolikšen vir upanja, te izmed kreposti, o kateri nisem nikoli veliko razmišljal, a se mi zdaj zdi, kot da bi lahko zapolnila manjkajočo praznino, tisto, ki nastane, ko gre nekaj narobe: ko se skregam ali pozabim nekaj nujnega ali zdrsnem v malodušje in me ima, da bi se samo prepustil lahnemu grešnemu vetriču. Takrat (ne samo takrat) potrebujem podobo, ki nikdar ne sme iz glave – in hvaležen sem evangelistu, da je zapisal toliko podrobnosti, ki jih, čeprav jih ne razumem, lahko berem vedno znova in si jih slikam pred očmi: visoko obzidje, dolgo toliko kakor široko, dvanajst vrat z dvanajstimi angeli, dvanajst temeljnih kamnov z imeni dvanajstih Jagnjetovih apostolov, brez sonca in lune, a z razsvetljavo Božjega veličastva, in nič nečistega ne vstopi vanj …

Oratio: Ko hočem stran, mi daj, zastonj se potopiti v izvir žive vode

Že tri odstavke se komaj zadržujem, da ne skočim prehitro v molitev. Vendarle: ne daj, Bog, že čisto skrušenemu, ostati zunaj tega mesta, ko pride! Odpusti tudi to, da dan na dan nanj pozabljam, da živim v brezupu, in to hkrati, ko mi daješ vse te obljube. Ohrani mi upanje in spominjaj me nanj, dokler mi ga ne bo več treba, dokler tudi vere ne bo več treba, ampak bo le še ljubezen …
Ko bo moje telo znova hotelo stran od požrtvovalnosti, ko bo ukazalo sebi podrejenemu umu, naj suspendira ideale, naj potlači ob stran podobo Neveste, da bo lahko steklo naproti sebi in jezeru gorečega žvepla, takrat vzemi veliki hizop in me pokropi (Ps 51), takrat mi daj piti, potopiti se zastonj v izvir žive vode, da znova vstane pred menoj mogočna podoba in me vsega vžge v vseupajoči ljubezni, ki ji ni mar umazana sla, ampak le to, da bi smel gledati Tvoje obličje in sedeti pod drevesom življenja. In Žena, odeta v sonce, Majniška roža, prosim, ti mi to izprosi.

Contemplatio

Amen, pridi, Gospod Jezus!