Nedavna Šiškova zaprisega njegove Štajerske varde dobiva oprijemljivejše obrise. Ni jasno, ali je resnično zrasla izključno na njegovem zelniku, ali je nekomu nasedel, kot nekoč znanemu političnemu prvaku in zato bil kar nekaj mesecev „na ričetu“. Nekateri vidijo v njem idealni produkt usmerjenega izobraževanja. Vsekakor moža in njegovih dejanj, karkoli si že mislimo o njemu, ne gre podcenjevati.
Ne glede na vse nejasnosti v podrobnostih je jasno, da je njegovo provokacijo potrebovala samooklicana levica, ki je na Štajersko vardo reagirala, kot bi bila naročena. Posebno so se izkazali „strokovnjaki“, ki že leta „zamanj“ opozarjajo na slovenski desničarski ekstremizem. Planili so na Pahorja, čeprav so morali skozi stisnjene zobe priznati, da je tokrat pravočasno reagiral, obračunavali so z varnostno službo, ki so jo pred tem uničili, oziroma predelali v organizacijo, ki vidi glavne sovražnike v vernih in pristaših temeljne smeri slovenske osamosvojitve. Da o vojski, ki pri tem nima nič opraviti, niti ne govorimo. Moti jih, da so stražarji (Ehrlichovi?) zamaskirani. Pozabljajo, kako so bili nekateri mariborski vstajniki enako našemljeni, pozabljajo, kako so bili ljubljanski branilci azilnega doma tudi enako zakriti, v rokah pa so imeli, ne za oporo pri hoji, palice v funkciji gorjač. V njihovi družbi je bil tudi Milan Kučan. Eden izmed njih je nedavno pred RTV grozil dr. Jožetu Možini in zahteval od RTVS takojšnjo ukinitev oddaje Pričevanja, čeprav jih po njegovem zatrjevanju ni še nikoli gledal.
Glede orožja ni še nič znanega. Policija ni potrdila, da je bilo pravo. Sekira, ki zna biti bolj nevarna kot ognjeno orožje, spada uradno med orodje. Znano pa je, da pravo ognjeno orožje nosijo, uradno brez udarnih igel, neki drugi našemljenci. Igel ni težko namestiti, preko 600 morišč v Sloveniji, ki so jih za seboj pustili njihovi vzorniki, pa je dovolj zgovornih. Branilci slovenske „ustavne ureditve“ poudarjeno ponavljajo, da je tudi nošnja lažnega orožja lahko grožnja državljanom. Halo? Kaj pa resnega? Za koga veljajo v Sloveniji zakoni? Protipartizansko podobo Šiškove garde, le kaj bi Andrej, ki je njihov veliki občudovalec na to rekel, potrjujejo še njihovo predstavljanje kot vaških straž. Novinarji, ne slučajno, zamenjujejo štajersko deželo s štajerskim podeželjem. Zato vaške, namesto deželne straže. Podobno so ravnali ustanovitelji Deželne banke, ki niso hoteli poznati temeljev slovenske zgodovine, ampak so se iz nje načrtno norčevali. Nenazadnje je zgovorna tudi paralela z partizani. Pri njih, trdijo, je bil najprej odpor, državnost je prišla z zamudo. Resnica je ravno obratna! Prvi cilj je bila oblast! Zato so tudi od leta 1939 organizatorji paktirali z Hitlerjem. Pri Šiški ni ne odpora, ne državnosti, je kvečjemu kritika onih, ki po njegovem prepričanju in videnju zlorabljajo državo.
Zelo leve so tudi druge diskvalifikacije Šiškovih sekirnikov. V stilu najprej diskvalifikacija, nato likvidacija, jim očitajo telesni videz. Turnškovi „stražarji tradicij revolucije“ so izklesani partizanski bojevniki. Levičarji so namreč sami Apoloni. Ne pravijo jim zamanj armani proletarci. Njihovi nasprotniki so vedno grdi in neumni. Še bolj kot psi, trdi eden novih vladnih ministrov. Pripisujejo jim namen zrušenja oblasti in družbene ureditve. To običajno predstavljajo državni suveren in parlament, ne vlada. To se zamenja. Antišiškarji pa jim očitajo (zaradi prezira do Pahorja?) ravno namen rušenja vlade, ki ni niti še dokončno sestavljena, niti še ne deluje. Ima pa levi privesek, ki naj bi g. Šiško iritiral. Pa menda ja ne mislite, da ni levičar?! Očitno morajo vzeti v bran vlado. S tem ne vzamejo pod zaščito tudi levice, ki naj bi jo komandant Štajerske varde najbolj ogrožal, ampak predvsem odprejo pot kritike do Janševe stranke, ki je tej vladi nasprotna, ki naj bi, kot dokazuje prisotnost njenega mladinskega funkcionarja, stala v ozadju.
Demonizacija opozicije se stopnjuje. Čudno, da niso ugotovili, koliko je Toninovih in Jelilnčičevih pristašev. Tako bi lahko govorili o poizkusu državnega udara opozicije. Dvomimo, da ima g. Šarc paranojo, kar pa za ljudi, ki so v njegovem ozadju in jih je v akciji obračunavanja s Šiškom še kako čutiti, ne moremo trditi. Poglejmo samo njihov strah pred “medijskim imperijem”, ki ga sestavlja 8 (z besedo osem) ljudi.
O tem, da so v ozadju te akcije slovenski kristjani, misli gotovo katoličane, seveda ni dvoma. Šiškovci naj bi namreč “krščanski svet obvarovali pred nevarnostjo “burk in drugih islamskih pritiklin”, z obraznimi maskami naj bi skrivali svoj “raven krščanski nos”. Lahko pričakujemo, da nam bodo postregli z imenom njihovega vojnega kurata. To ni samo groteksno in grozljivo, ampak ima taka trditev vse elemente verske nestrpnosti, ki je po ustavi prepovedana, civilizacijsko pa zavržena. Kadar ne gre za koristi in čast levice!
K sreči vlada vsaj soglasje, da je Šiškova možnost zrušiti oblast, zgolj hipotetična. Soglasni so si tudi v tem, da mu bo težko dokazati protiustavno delovanje. Gre za nedvomni prekršek ali zločin proti državi kot trdijo mediji, ki se iz nje stalno norčujejo in jo ponižujejo. Pri nas je pravno vse mogoče. Kljub temu zahtevajo preventivno delovanje. Zadnje dogajanje kaže, da ne moremo pričakovati, da bo o Šiškovem primeru ključno besedo imelo sodišče.
Po poti, ki jo ubirajo slovenski nacionalni mediji, smo blizu cilja: sprejetja posebnega zakona o zaščiti države, kar pa v Sloveniji nedvoumno pomeni Šarčeve vlade. Nekateri so očitno vanjo vložili prevelike vložke. Čutijo se ogroženi pri nadaljevanju kraje nekdanjega družbenega premoženja. Zato jim pride Šiško kot naročen. Če ga že niso sami instrumentalizirali. Napad je najboljša obramba.
Foto: Screenshot Slovenka TV
