Ves čas obstoja komunističnih režimov so v državah pod njihovo oblastjo obstajali posamezniki in skupine, ki so totalitarnemu sistemu in partijsko kontroliranemu gospodarstvu nasprotovali. Običajno jih označujemo kot disidente. Ohranjale so vero, da ekstremno razčlovečenje, ki so ga uvedli komunistični režimi, ne more biti konec zgodovine kot je to napovedovala marxistična teorija. Če parafraziram nekatere od njih: »Ta neumnost vendar ne more trajati večno«. Kaj več kot to, da so ohranjali vero v Človeka, njegovo svobodo, enakopravnost in človekove pravice niso dosegli. Niso si upali napovedovati kdaj, zakaj in kako bo prišlo do zloma komunističnih režimov. Zato tudi niso razvili konceptov, ki bi jim lahko rekli, kaj po tem. Niso torej razvili konceptov kako iz ruševin komunističnega sistema graditi demokratično in pravno državo z uspešnim gospodarstvom. Ta proces danes označujemo s pojmom tranzicija. Disidenti, torej, tako pri nas kot tudi v drugih državah takrat komunističnega dela Evrope niso razvili konceptov in metod za uspešno tranzicijo.
Letargično situacijo komunističnih režimov, ko ni nič ali skoraj nič napovedovalo njihov kolaps, je v bistvu spremenila nova komponenta hladne vojne, ki jo je uvedla Reaganova administracija[1. Schweizer P., Victory, The Atlantic Monthly Press, N.Y., 1994.] (1981-89) in jo poznamo pod imenom, ki ga ji je dal sam predsednik Reagan kot War on evil Empire (Vojna proti imperiju zla). Ta je imela tri komponente prepoved izvoza visokih tehnologij v komunistične države, radikalno znižanje cen nafte in s tem dohodkov sovjetskega gospodarstva in razvoj vojaških tehnologij, na katere se komunistične države zaradi svojega tehnološkega zaostajanja niso sposobne odzvati. Ta slednja komponenta je znana pod imenom Star wars (Vojna zvezd). Ta nova strategija Reaganove administracije je bila presenetljivo uspešna, verjetno bolj kot so si sami njeni avtorji predstavljali. Vsi komunistični režimi so začeli gospodarsko in tehnološko hitro zaostajati za ZDA in demokracijami Zahodne Evrope. V drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja so vsi izkazovali negativno gospodarsko rast. Da je Vojna proti imperiju zla v osnovi spremenila pogoje za razvoj in sam obstanek komunističnih režimov so prej spoznali komunistični voditelji kot pa disidenti.
Sovjetski voditelj Gorbačov je bil nedvomno eden prvih, ki so doumeli novo nastalo situacijo. Njej je skušal prilagoditi svoj režim. To prilagoditev je imenoval Perestrojka. Imela je dve komponenti: za dvig uspešnosti sovjetskega gospodarstva je obljubljal nekaj osebne svobode in zmanjševanje napetosti hladne vojne, ki bi vodilo v omilitev ali celo v odpravo ukrepov Vojne proti imperiju zla. Slične koncepte so razvili tudi jugoslovanski komunistični voditelji, le da se zaradi medrepubliških razhajanj dolgo časa niso uspeli poenotiti in izoblikovati enoten, jugoslovanski koncept perestrojke. Tega so dobili šele pod Antejem Markovićem.
Komunistični koncept tranzicije
Po sicer skopih informacijah lahko sklepamo, da so jugoslovanski komunisti začeli pripravljati svoj koncept kmalu po smrti Josipa Broza Tita. Ker debat, mnenj in stališč, ki jih je sprejemal jugoslovanski komunistični vrh za dobro zaprtimi vrati ne poznam, lahko sklepam, kdaj so se odločali za jugoslovansko perestrojko samo po posrednih indicih. Naša časovna določitev dogajanj temelji na dejstvu, da so takrat začeli potovati zaupanja vredni posamezniki na študij v ZDA s štipendijami CK. Pretežna večina teh študijev je potekala na področjih, ki so irelevantna za socialistično gospodarstvo, kot smo ga poznali, so pa še kako uporabna v tržnem gospodarstvu.
Tako kot v sovjetskem primeru je bila osnova spoznanje, da komunistični sistem tak kot je, ne more preživeti.[2. Umek A. ., Post-communist tendencies in Central and Eastern Europe, European View, Vol. 7, No. 1 pp. 115-120, June 2008] Priprave njihovega koncepta so bile več letne in očitno zelo temeljite, saj so bile dokončno izoblikovane šele z gospodarskimi reformami Anteja Markovića zadnjega jugoslovanskega premierja. Osnovni cilj teh reform je bil, tako ocenjujemo, da se na političnem področju dopustita delna liberalizacija in pluralizacija, družbena lastnina pa preide vsaj v glavnem v last takratne komunistične elite, ki na ta način ohranja svojo oblast, čeprav ne več absolutne. Podrobnejša politološka analiza Markovićevih reform žal še vedno ni bila napravljena in objavljena. Je pa nesporno dejstvo, da so Markovićeve reforme še poglobile razdor med posameznimi republikami in tako odprle pot demokratičnim spremembam.
Demokratični koncept tranzicije
Ker je koncept komunistične tranzicije politični prostor nekdanje Jugoslavije razdelil na politične prostore posameznih bivših republik, se koncepti demokratične tranzicije v njih bistveno med seboj razlikujejo. V nadaljevanju bomo ostali osredotočeni samo na Slovenijo.
Nesporno so že prej obstajali nekateri disidentski teksti npr. Pučnikovi, vendar smo Slovenci šele z sedeminpetdeseto številko Nove revije dobili konsistenten zbornik razmišljanj, ki so lahko služila za oblikovanje koncepta demokratične tranzicije. Bolj konkretna so bila na družbenem področju na gospodarskem pa veliko manj. Ta razmišljanja so bila politično izražena, konkretizirana in oblikovana v obliki političnega manifesta z Majniško deklaracijo 1989. Manjkala je točna analiza stanja, v katerem se je Slovenija nahajala, ko je oblast prevzela prva demokratično izvoljena vlada po drugi svetovni vojni maja 1990. In manjkal je jasen koncept, kako izpeljati tranzicijo. Pri tem je bil še najbolj jasen cilj. Tega je določala majniška deklaracija. Konkretne rešitve tranzicije so se oblikovale med samim delom vlade. Vendar pa je bilo delo na teh rešitvah pogostoma potisnjeno v drugi plan, ker je bila prednost dana osamosvojitvenim prizadevanjem, ki jih je bilo potrebno udejanjiti v ozkem časovnem oknu, ki se nam je takrat odprlo. Kljub vsem tem oviram je prva demokratično izvoljena vlada pripravila dokaj jasen in konsistenten koncept tranzicije. Vseboval je dva osnovna strateška cilja: institucionalno demokratizacijo države in njenih podsistemov ter drugič privatizacijo gospodarstva, ki naj bi vodila do večje donosnosti, novih delovnih mest in konkurenčnosti na mednarodnih trgih. Cilj teh reform je bila demokratična in pravna država s socialno-tržno ekonomijo po vzoru nemške CDU/CSU. Prva točka demokratične tranzicije, kot si jo je zamislila Demosova vlada je bilo sprejetje Ustave R. Slovenije. Do tega je prišlo junija 1991, udejanjena pa je bila z osamosvojitvijo 25. Junija istega leta. Šele po osamosvojitvi je bilo možno začeti uveljavljati demokratično tranzicijo. Vendar še takrat s težavami. Takratna trodomna skupščina ni bila v celoti demokratično izvoljena. Demokratično je bil izvoljen samo družbeno-politični zbor, kjer je imel Demos prepričljivo večino. Druga dva zbora, zbor občin in Zbor združenega dela, sta bila izvoljena še po delegatskem principu in v njiju so imele večino stranke komunistične kontinuitete. V vseh treh zborih skupaj je imel večino, sicer neznatno, vendarle Demos. Posledica take razporeditve moči so bili dolgotrajni postopki obremenjenimi s številnimi nenačelnimi in škodljivimi kompromisi.
Kljub vsemu temu so bili prvi tranzicijski koraki obetavni tudi na gospodarskem področju. Sprejeta sta bila pomembna, osnovna zakona: zakon o privatizaciji in zakon o denacionalizaciji. Na institucionalnem področju je bila, kot že rečeno sprejeta Ustava in podana perspektiva vključevanja v NATO in EU. Predvsem od slednjega se je pričakovalo mogoče preoptimistično, da bo osnovno vodilo sprememb in s tem tranzicije institucionalne in gospodarske.
Povratek k komunističnemu konceptu tranzicije
Nesporna zmagovalka volitev v DZ leta 1992 je bila LDS, ki je tudi oblikovala vlado z dr. Drnovškom kot premierjem. Že njeni prvi ukrepi so jasno kazali, da se je demokratično vodeni tranziciji iztekel čas in da se Slovenija de facto preusmerja v nekoliko modificiran koncept komunistične tranzicije Anteja Markovića. Z zakonom o »beneficiranem notranjem odkupu delnic« je bilo omogočeno in spodbujano olastninjenje vodilnih struktur v podjetjih. Na področju družbenih podsistemov konkretno sodstva je bil podeljen trajni sodniški mandat. Nekje drugje in ob nekem drugem času morda s temi ukrepi ne bi bilo nič narobe. Upoštevati moramo, da so bile te strukture tako v gospodarstvu kot v sodstvu v Sloveniji 1992-93 še vedno izbrane na osnovi moralno-političnih kvalitet bivšega komunističnega režima. Ti in še drugi sorodni zakoni in ukrepi so v celoti vodili v uresničitev koncepta Markovićeve tranzicije. Dopuščena je bila simbolična demokratizacija in ohranjena Demosova Ustava, zato pa sta lastnina in sodna veja oblasti v celoti prešle v roke komunistične kontinuitete.
Lahko smatramo, da je bila s konsumacijo ključnih zakonov v času ko je vlado vodila LDS tranzicija zaključena do leta 2004. Uveljavljen je bil v pretežni meri koncept komunistične tranzicije. Da ta tranzicija ni zasledovala javnega interesa, interesa državljanov Slovenije v najširšem smislu ampak interes ozke skupine privilegirancev bivšega, propadlega komunističnega sistema, je postalo očitno šele z nastopom svetovne gospodarske krize v letih 2008-09. Ne poznamo enega tajkuna, ki pred letom 1990 ni bil član ZK in mu niso bile priznane najvišje moralno-politične kvalitete, ki so bile predpogoj za direktorski položaj.
Kako naprej?
Slovenci si moramo priznati, da se je pri nas v pretežni meri uveljavil koncept komunistične tranzicije. Od demokratične tranzicije je ostalo bore malo Ustava, zakon o denacionalizaciji in članstvo v EU in NATO. Pretežna uveljavitev komunistične tranzicije je rezultirala v nekompatibilnosti Slovenije in nekonkurenčnosti njenega gospodarstva z zahodnimi[3. Russell, B., Modrost zahoda, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1977] demokracijami in njihovim tržnim gospodarstvom.
Na institucionalni ravni se je pokazalo, da do praktično nikakršnih sprememb v smislu demokratizacije ni prišlo v tretji veji oblasti – sodstvu. S trajnim sodniškim mandatom, ki ga je uvedla prva vlada dr. Janeza Drnovška, je bilo sodstvo izolirano od vseh demokratičnih sprememb in ostalo v rokah komunistične kontinuitete. Posledica tega so za Slovenijo pogubne. Demokracija ne more biti učinkovita, če ni oprta na pravno državo. In ta pri nas ni bila uveljavljena. Dokazi za to so, da se sojenje za gospodarski kriminal, v katerega so vpleteni visoki predstavniki komunistične kontinuitete, nikoli ne začne, ali pa se postopki vlečejo do zastaranja zadeve, da smo še vedno priča montiranim političnim procesom in da se še vedno sodi po zakonodaji bivšega totalitarnega sistema. Na področju šolstva, ki je eden od bistvenih družbenih podsistemov kljub številnim reformam do prave tranzicije ni prišlo. Šolstvo ni bilo usklajeno in prilagojeno tržnemu gospodarstvu, zato izobraževanje ne poteka za sedanji in pričakovani, bodoči trg dela. To ima za posledico številne nezaposlene in nezaposljive in na drugi strani primanjkljaj ustrezno usposobljenih oseb za obstoječa delovna mesta. Bistveni element vsake sodobne družbe je tudi socialna država, vendar ta nikakor ne sme biti socialistična država bivšega totalitarnega sistema. Ta distinkcija se v Sloveniji nikakor ni uveljavila. Še vedno prevladuje kontinuiteta s preveč države, tozdovsko mentaliteto in slabim upravljanjem.
Eden ključnih, če ne celo najpomembnejši element prehoda iz totalitarnega komunističnega sistema v demokracijo in tržno gospodarstvo je privatizacija. Privatizacija komunistične kontinuitete ni bila ne poštena in tudi ne v skladu z Ustavo. V nasprotju z osnovnim principom enakopravnosti vseh državljanov je omogočila olastninjenje komunistične elite. To je vodilo na eni strani do slabo vodenega in zato neuspešnega in ne dovolj donosnega gospodarstva z bistveno prevelikim deležem državne lastnine in na drugi strani preprečevalo prepotreben vnos upravljavskih znanj iz držav z uspešnim tržnim gospodarstvom, ki je predpogoj vsake uspešne tranzicije.
Neuspešno opravljena tranzicija ali tudi v pretežni meri uveljavitev koncepta komunistične tranzicije sta Slovenijo pripeljali v stanje permanentne krize gospodarske, človeških virov in družbene. Za premagovanje te multiple krize, ki je nastala kot posledica slabih odločitev v zadnjih petindvajsetih letih na petinštirideset let podlage si mora slovenska javnost in volivci naj prej jasno predočiti, kje smo in na osnovi tega sprejeti odločitev, da so spremembe in reforme nujne za ohranitev evropsko primerljivega življenjskega standarda v Sloveniji. Vzroke za to multiplo krizo pa po našem mnenju jasno kažejo primerjalne študije mednarodnih inštitucij, kot so OECD idr. V teh študija opazimo velika odstopanja v posameznih kazalnikih gospodarske uspešnosti, konkurenčnosti in ekonomske svobode med gospodarsko uspešnimi ekonomijami zahodne Evrope in Amerike in na drugi strani Slovenijo. Zmanjševanje in končno odprava teh razlik po principu uči se od najboljših (Learn from the best) je evidentno vodilo za te reforme. Potrebna je torej samo še politična volja. Slovenci si moramo, vsaj v zadosti velikem številu, priznati, da smo del razvitega sveta, demokratična država s tržnim gospodarstvom in da moramo tudi doma uveljaviti norme in standarde širše skupnosti, ki ji pripadamo.
Slovenska pomlad ali demokratične stranke so svoj koncept tranzicije lahko uveljavile le v manjši meri. Prevladala je tranzicija komunistične kontinuitete. Taka tranzicija Slovenijo vodi v permanentno multiplo krizo, gospodarsko, človeških virov in družbeno. Predpogoj za izhod iz te krize so temeljite reforme na teh področjih. Ključno je normativno približevanje in uvajanje dobrih praks uspešnih držav EU in Amerike.
Prispevek je referat, predstavljen na simpoziju Slovenija 25 let kasneje, ki ga je ob 25. obletnici slovenske državnosti v dvorani Državnega sveta organiziral Zbor za republiko.
