Verjamem, da imate samostojno slovensko državo, ki smo si jo tako želeli, radi. Čeprav sem bil v vojni za Slovenijo od prvega dne pod orožjem, ne bom nikoli zatajil, koliko ste za njo, in to v odločilnem trenutku, prispevali izseljenci. Tako kot vi bi rad, da bi hitreje in bolje uspevala, da bi postala to, kar smo si želeli in od nje pričakovali.
Priznam, da me bolj kot naši ideološki nasprotniki motijo napake naših ljudi. Če so oni nasprotniki, pač morajo biti taki, kot so. Hudo je, ko naši ljudje grešijo zaradi lahkomiselnosti in neznanja. Posebno me prizadene podcenjevanje realnosti in osebna domišljavost. Tega je v Sloveniji prav v naših vrstah odločno preveč. Vsake toliko časa smo priča prav iz krščanskih vrst pobudam in celo zahtevam po spravi in koncu državljanske vojne, ki v Sloveniji dejansko še vedno traja, čeprav pod plaščem demokracije. Do nje bo prišlo, toda ne na račun žrtev. Nekdanji komunisti so se razglasili za socialdemokrate in navidezno sprejeli načela demokratične ureditve, v resnici pa se njihovemu najvplivnejšemu delu kolca po starih časih in bi vse naredili, da bi se vrnili na oblast. Za to ne izbirajo sredstev. Trenutno to najbolj dokazuje sodstvo, kjer je na najvišjih položajih ogromno potomcev nekdanjih vodilnih komunistov, in od večine teh seveda ne moremo pričakovati, da se bodo odpovedali svoji vzgoji. Oni enostavno ne vidijo, da bi bilo v komunizmu karkoli narobe. Kako pa naj bi videli? Nič jim ni manjkalo in komunizem jih je tudi spravil na položaje. Seveda so morali tudi sami študirati, delati, toda ko se je oblast odločala med enim in drugim, je najprej pogledala, kdo je »naš«.
Ni jih malo, ki so prepričani, da z nevarnostjo komunizma pretiravam. Nek ugleden nekdanji komunist, ki je rad menjal barve, mi je celo očital, da pišem kot spreobrnjeni komunist. Nikoli nisem bil član partije, celo predlagali me niso, tako da se ne morem hvaliti, da sem bil pameten in daljnoviden in sem članstvo odklonil.
Moj oče je bil čevljar v Novem mestu, ki je imelo v mojem otroštvu okoli 3000 ljudi. Ni me učil svoje obrti, pač pa sem nosil popravljene čevlje njihovim lastnikom in tako spoznal skoraj vse ljudi. Vsi smo vedeli, kateri so komunisti, kateri pa niso. Kmalu sem spoznal, da se ločijo na dve vrsti. Eni so se zavzemali za poštenje, delavce, bili so proti revščini, političnih položajev niso sprejemali, še zlasti če za to niso imeli pogojev. Bilo jih je malo, za prste obeh rok. Večini je šla po glavi samo oblast in so bili pripravljeni vse narediti, da dobijo kakšen položaj in si tako izboljšajo življenje. Večina teh je sodelovala s tajno policijo, ki je v resnici vse vodila. Vsi smo se jih bali. Spominjam se nekoga, ki je po vstopu v partijo takoj postal direktor komunale, potem kmetijske zadruge, pa zaporov, stalno je nekje bil in nikoli ni bilo nič od njega. Prve, bili so skromni in pošteni, bi skoraj sprejel za sebi enake, če ne bi tako sovražili vere in zlasti Cerkve.
Najhujši so »oblastni« komunisti in ti so v Sloveniji še danes problem. Imajo sezname morišč, kjer so pobijali po drugi svetovni vojni, ampak jih niso pripravljeni objaviti. Potomci žrtev ne iščejo maščevanja, le svečo bi radi prižgali očetu, bratu … Nič od tega. »Prilepijo« se celo na »krščanskega« poslanca in gresta skupaj položit venec na morišče Srbov in Hrvatov, kajti slovenskega v Kočevskem rogu nočejo izdati. Eden izmed njiju je neumen, drugi pa zvit in pokvarjen. Evropa je razglasila za totalitaristične režime komunizem, fašizem in nacizem. Slovenija uradno prizna le zadnja dva. Čeprav so nekdanji oblastniški komunisti vsega sposobni in ničesar v preteklosti ne obžalujejo, gre svet svojo pot in slej kot prej bo za njim pricapljala tudi Slovenija. Povratka nazaj ni. Žalostni smo le zaradi počasnosti, ne dvomimo v končni izid. Nikoli! Slovenija je namreč lahko samo demokratična ali pa je ne bo.
Pripis uredništva: besedilo je bilo prvič objavljeno v reviji Naša luč.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
